Do-des-ka-den
včasih so bile besede smiselne
zlogi nesmiselni, vrstni red enigma
danes nesmiselne besede
v trdem ritmu
razpadajo v zloge
dojemljive
kar je bilo brezmejno
se z nami manjša
premer zemeljske oble
tako skrbljivo skromnih
6.731 km
drenjamo se med trki
mikro svetov prečudnih
v obsegu vsega
kar za nas obstaja
kot paradoks
šolski primer
zloguj, je zahtevala
zloguj lokomotiva
neumljivo
ko-lo-… skrijem se v tišino
(v čem je trik?)
in sem gledala z dvorišča
proti oknu domače hiše
tam uokvirjeni učiteljica
in moja mama
(službena kolegica
učiteljičinega moža)
samo delali sta se,
da me bodo vrgli iz šole,
če ne bo šlo
(lo-ko-mo-tiva)
ni šlo (blaga disleksija, ki
postaja bolj dejavna)
zaradi mene bi bilo lahko
tudi do-des-ka-den[i]
kar bi bilo čudovito
ne bi se mi bilo treba
celo življenje učiti
da je konvencionalno življenje
z moškim za ženske
z ženskami za moške
v vsakem primeru
precej neznosna
zadeva nihajoča
med upom in obupom
z izjemo preračunljivih
goljufivih
stoa zna biti izhodišče
za rešitev, lahko tudi norost
[i] Dodes’ka-den, film Akira Kurosawe iz l. 1970, katerega leit-motiv je ubogi mladec, povezujoča figura ubožne in neobičajne vasi. Na opuščeni progi fant dan za dnem z ritmičnimi zlogi do-des-ka-den oponaša glasni sopih parne lokomotive, kar spremlja z gestikulacijo fiktivnega strojevodje. V filmu ena od nanizanih vaških zgodb govori o dveh sosedah z malopridnima možema; iz naveličanosti se ženski nekega dne odločita, da ju bosta zamenjali. Menjave je nemudoma konec, saj ugotovita, da je prav vseeno, če obdržita pravega moža, kajti med obema ni razlike. Dostopno na https://archive.org/details/dodeska-den.-1970
Plosk ene dlani ob nasičeno praznino
nič ne odzvanja glasneje od
utajenih besed
v obupu revnih množic je nova klica
strup morilcev homeopatsko zdravilo
potencirano z razredčitvijo
1 : 50 000
redčimo jih počasi
v besu in z milino
Nevednost
Ne vem … kaj sem hotela,
ko sem šla delat nekaj drugega,
namesto, da bi zapisala
ubežno misel
Ne vem … kaj sem želela,
ko sem zagledala nekoga drugega,
namesto da bi zaobjela
hotečega tebe
Ne vem … kaj bi morala,
če je na obzorju
nekaj novega
na mestu starega,
ki več ne obvezuje
in jaz minevajoča
Steklar
mlada palma, lovor, vrasel v suhozid
in neimenovano grmičevje zastirajo stezo, ki vodi do hiše.
v mikrospektru ta divjina, ko se ozrem nazaj kot Orfej za Evridiko,
ne bo izginil, lep kot je … po nujnosti opravka mi sledi.
on je steklar, šele v odhodu se bo zdrobil,
kot se je zdrobilo okno, ki ga vzame v popravilo.
ne more vedeti, da je moj fetiš steklo.
med rastlinami, ki zaraščajo notranjost hiše,
hranim na stotine, kaj stotine, tisoče steklenic in kozarcev,
ki jih nihče več noče.
steklar ne ve, da vstopa iz fantazije nekih davnih dni.
s temno poltjo, črnih las, izrisanih potez
kot s kadžalom občrtanih oči pa jasnega in odprtega pogleda.
z nevidnim paravanom je za dan dva zakril prizore bližnjih vojn,
stvarnih in tistih občutenih nedoločljivo
Voda, zrak, svoboda
In tako, si rečem,
je šel od mene
še eden,
in sedaj naredim šibkejši vtis
ker me je manj
Naredila sva zadnjo skupno stopinjo
in nikomur, nobeni ne bom zavidala
nikogar in nobene in ničesar
… kajti bližnje vezi
so privlačne od daleč
in utesnjujoče od blizu
– Tudi vsi ti predmeti,
s katerimi je treba rokovati
dan na dan, včasih tako odvečni
Ti, drugi in v upu drugačen,
hodiš po vzporednem tiru
vidim, ustavil si se na peronu
Bdiš v te čudoviti besedni zvezi
postajni peron
in čakaš,
ker te je premagala bojazen,
in se sprašuješ,
kako te bom nagovorila
Čakaš,
da bo minil sedanji čas
Mnogo nas je
v minevanju
Med počasnimi sem
in zdaj se počasi negujem
ustvarjam počasni čas
Čas
v katerem sem počasna
in muhasta
ni naključje
To je tisto
čemur pravimo
moj čas
čas, ki se oglašuje
kot čas-zase
Le da sama prav
nespektakularno ždim
na bregu in gledam
do kod utegnejo priti
narasle vode
in s kakšno hitrostjo
in do kakšne višine
in iz kakšne globine
kanijo odnesti vse odvečno
Tu na strmini nad strugo
odrešena akrofobije
veličastno sama
ne nagovarjam več
– nikogar, nobene,
niti razumevanja in ne ljubezni
Samo dih je še odprt
Z vdihom pride
z izdihom gre
v stabilnem ritmu
Voda Zrak Svoboda
Anastazija
Vidim jo prihajati
še nekaj odločnih stopinj
do obale
medtem
ko se
čila od vode
poslavljam
Izpod bele tkanine
niti prosojne niti gosto tkane
jedra prsa
ne drobna ne velika
še nedozorelih bradavic
nedolžno želečih
Ponosno se
z njimi nosi
morda prebujajočega mednožja
z njim razbeljenim bo spravila svet v plamene
razkosala človeške plodove brezvestne
ubijala mrcvarila uničila v zaničljivi želji
Ali pač zgolj zmerno pokončala
samo s podžiganjem
užitka do konca
kar samo
v pogubo se razplaja
V navdih mi je bila
mehka vagina
božanski dojki
vabljivo neustavljivo
Zaznavam jih
potopili bi se v to prazibko
V fantaziji osvajam s predstavo
s telesom zavojujem
Privabljene
ki vonjajo toplino in milino
trdno objamem
navznoter zapotegnem
v trzajoče mišice in meso, ki soči
da vidijo vse zvezde in ozvezdja
na koncu tunela
ki je dolgo trajal
Ne vzniknejo vsi
zataknjeni v podzemlje
nazaj v svetlobo
Nič jim ne nočem
odbiralka semenja
tistih, ki vstanejo v zaupanje
navkljub apokaliptičnim prerokbam
Bela mačka črn rep
Bela mačka
Bele misli
Bela mačka črn rep
Vleče se za mano
Črn rep morbidnih misli
Brez črnine ni beline
Sama plešem razrvana
od para
dobrega in zla
Noč prinese pomiritev
V temi vidim zgolj belino
mačje dlake –
repa ne
Brez črnih misli
sveta jeza
gon svobode
sila kolektivnega duha
