Potepuh
Popotnik prašen,
od dolge poti utrujen,
razcapan in praznega želodca.
Na tujem pragu
brez poguma trkam,
bo kdo odprl?
Nekateri so prijazni
drugi ne,
le nekoliko si oddahnem,
vdihnem in naprej prosjačim.
K srečnim ljudem želim.
Trdnost zapahnjenih vrat,
povem vsem – nisem tat!
Ljubim, saj sonce sije na vse,
trepetam kot bilka, ko odhajam
v nebesne praznine iz doline,
čez ravnine lahek je moj korak v gore.
Če me kdo sreča, vstran pogleda,
pa ne vsak, saj ubog sem
zanikrn potepuh. Pa kaj?
Vsakomur dlan podam in iskro v oči,
grem in grem v neznane kraje,
kjer še nisem bil,
kjer me nihče še ni užalostil.
Hodim sebi naproti.
Kje so tisti otroški časi?
Kje so tisti znani kraji …
Pozdrav
Kakor pozdrav jutranjega
veselja v razkošju razpršenih mavric,
nevidnih komaj slutenih meglic,
se v srcu ziblje oblak nevihte sreče.
Neverjetnost resničnosti je kot črepinje,
ki minevanje stvarstva z neizbrisnimi
sledovi kljuvajo v otrpli notranjosti.
Boleči so sunki izrazite neizogibne sreče.
Deklica, ki je mimo šla, me je pogledala
in se skrivnostno sladko nasmejala.
Bo svetloba noči popestrena
z neznosnimi sanjami večne ljubezni,
ali bo polna neverjetne resničnosti ljubezni?
Samota
Ta puščavniški brlog je le drobec
v prostranstvu neskončnega vesolja.
Odmaknjen živim, kakor na robu sveta.
Razkošje razcvetele pomladi me preliva
z novimi radostmi v tej vetrovni dolini.
Sprostim se ob bledeči svetlobi nove zarje
razgrinjajoče v večeru.
Ko so angeli bolj blizu, se ob tihi molitvi
krešejo duhovi, kot utrinki zvezd bleščečih,
razodetje Svetega Duha v tej srečni samoti.
V temni noči zaprem oči
in ko pojenja vsa svetloba,
le sneg v aprilu prekrije
cvetje neznosne pomladi.
Prekrasni darovi narave,
a v samoti me obdajata le tema in mir
ob brleči sveči preminevanja.
Samo svetloba še živi
kot želje po ljubezni,
miru in dokončni večni sreči.
Darovi ljubezni z neba
Prijazni kriki odmevajo z neba,
ko grmenje pronica nekje od daleč,
jaz ubog menih pa sprejmem veter iz srca.
Kako globoko občutim darove ljubezni z neba,
ko grmenje nekoliko pojenja
in ulije se prijetna nevihta toplega dežja.
Kakor sredi morja čolnič premetava sem ter tja,
taka je moja puščavniška koliba med lilijami,
ki polnijo samotnega duha.
Umirjen sem in čakam na prihod Odrešenika,
ki mi namenil izobilje je samote,
kakor kamnu sredi gozda zelenega.
Navsezadnje je treba reči enkrat amen,
amen za vselej, za ta čudni svet,
nekje drugje najbrž daleč je le pravi paradiž.
V zvezdne višave
Poletel bi v jesenski noči,
da mi ne bi bilo treba trpeti bridkosti
in vseh krutih skrivnosti učlovečenja
v odsevu zvezd in medle mesečine.
Gledajo v obličje
Začudenje ob krasotah narave,
brazde se zlivajo med njivami,
ob škripajočem starem plugu.
Sonce ogreva zemljo,
pod brano se skrivajo semena, rodovitnost.
Iz pozne jeseni skozi ostro zimo,
ki se je kmet razveseli,
najbolj za obilje radosti naslednje pomladi.
Iz razkošja zelenega razodetja
v prostranost neizmernih globin žive groze,
kakor dar od nekje zgoraj.
Razsežnosti reinkarnacije
Še najmanj trikrat bom umrl
in odtlej naprej bom šele zares živel.
Veselje se poraja v dolini
v zgodnjem jutru ob ptičjem žvrgolenju.
Molitev
Okus tesnobe, svetloba bridkosti,
komaj slišne melodije
radoživo odmevajo na večer.
Spoznavanja Božje bližine.
Vsak dih in izdih je kakor
molitev k najvišjemu Stvarniku.
