Na dan, ko se je končalo njeno otroštvo, je bila gospodična Fani Auer stara štirinajst let, enajst mesecev in sedemindvajset dni. Ob tem pa si gospoda Gruberja niti ni dobro ogledala niti se ni zavedala, kako močne spremembe bo sprožil njegov obisk.
*
Fanika je glasno zavzdihnila in še enkrat pogledala večerni časopis, ki ga je držala v rokah. Solze so ji meglile pogled, žalost ji je meglila razumevanje prebranega.
“Daj, na glas preberi, prosim,” je Pepca zaprosila Faniko.
Fanika je nekajkrat na hitro utripnila z vekami, da se ji je pogled zbistril. Odkašljala se je, da je vsaj nekoliko sprostila zavozlano grlo.
“Jožefa Auer naznanja v svojem imenu in v imenu svojih hčera Eugenije in Frančiške ter sorodnikov prežalostno vest, da je njen iskreno ljubljeni soprog gospod Stanislav Auer, sodnik, danes ob pol deveti uri dopoldne, previden s svetimi zakramenti za umirajoče, v šestinpetdesetem letu svoje starosti mirno v Gospodu zaspal.”
Fanika je znova začutila naval solza. S pogledom je ošinila mamo in njena mokra lica. Zadnje dni, odkar se je papanu tako poslabšalo, sta samo še molili in jokali. Da bi prebila vso to žalost, je Fanika rekla prvo, kar ji je prišlo na misel: “Mama, nihče mi ne reče Frančiška in Ženje nihče ne kliče Eugenija.”
“Beri naprej, Fanika.” Mamin glas je bil hripav, a presenetljivo miren.
Fanika si je na hrbet potisnila obe kiti, ki danes nista bili okrašeni s pentljo, in nadaljevala.
“Truplo predragega rajnega se bo v soboto, tretjega oktobra, ob peti uri popoldne na tukajšnje pokopališče k večnemu počitku preneslo. Sveta maša za ranjkega se bo brala v svetega Janeza Krstnika cerkvi. Preljubega pokojnika priporočamo v blag spomin in molitev. Maribor, dne 1. oktobra 1931.”
Časopis je spustila v naročje, da so listi zašelesteli. Prebrane besede so obvisele v zraku. Mama je zavzdihnila, Fanika pa je solze točila v popolni tišini.
Iz papanove sobe sta slišali pljuskanje vode v škafu in pridušen pogovor dveh sosed, ki sta prišli pokojnega umit in preobleč. Domači se ga niso smeli dotakniti, saj bi to prineslo nesrečo v hišo. Mama je že zjutraj, takoj po odhodu duhovnika, pripravila moževo poročno obleko. Zdaj so ga sosede preoblačile vanjo, služkinja pa jima je pomagala.
“Še dobro, da sva se poročila septembra in ne šele spomladi, kot je hotela moja mama,” je rekla Pepca bolj sama sebi kot hčerki.
Fanika jo je vprašujoče pogledala.
“Tako sem vsaj imela svoj dan in svoje slavje. Petindvajset let poročena! To pa je le nekaj.” Mamin ubiti glas je bil v čudnem nasprotju z veselimi besedami.
“Ja, mama, zelo lepo je bilo.” Fanika je vedela, da mama uživa v premlevanju o zabavi za srebrno poroko. “Vsi so prišli, kar si jih povabila.”
Mama se je najprej skozi solze nasmehnila, potem pa je njen obraz spreletel privoščljiv izraz.
“Kako zavistna je morala biti Župančička.”
“Tvoja sošolka, mama?” Fanika se je trudila nadaljevati pogovor o čemerkoli, kar bi mamo vsaj malo potegnilo iz njene žalosti.
“Ja, no, saj veš, katera, sem ti že pravila o njej,” ji je mama rahlo nepotrpežljivo odgovorila. “Ko bi ti videla, kako se je v šoli postavljala s tistimi svojimi blond kitami in z jamicami v licih. Veljala je za najlepšo med nami in je to vedela. Tako visoko se je držala, da je komajda govorila z nami ostalimi, a smo ji vseeno vse hotele biti podobne, takrat. Ampak ji je stopilo v glavo. Zavračala je snubce enega za drugim, dokler ni ostal več noben prost. Zdaj pa je sama, brez moža, brez otrok in s sivino v laseh. Pri dvainštiridesetih je seveda ne bo nihče več poročil.”
Znova se je nasmehnila.
“Povabila sem jo, da ji pokažem, kakša gospa v našem becirku sem postala. Tu sem bila jaz, včasih siva miš, a zdaj,” z roko je zamahnila, kot bi hotela zaobjeti celotno šestsobno stanovanje, “petindvajset let poročena, z možem sodnikom in z dvema lepima hčerama, v novi obleki in ob mizah, ki so se šibile od samih dobrot.”
Sanjavi pogled se je spremenil v žalostnega.
“Oh, ko bi vsaj imela še kakšnega sina! To bi bilo nekaj.”
Mami so se v očeh znova zasvetlikale solze. Fanika ni vedela, ali zaradi mrtvega papana v sosednji sobi ali zaradi treh mrtvorojenih fantkov, na katerih grob sta z mamo vsak teden nosili sveže rože.
Pepca je že spremenila razpoloženje in je zdaj hčerko ostro pogledala.
“Le glej, da ne boš kot ona, stara devica, revna in nepomembna.”
“Ne bom, mama.”
“Dobro.” Mama si je z odločnim gibom pogladila krilo na stegnih in vstala.
“Pridi, Fanika, veliko dela naju čaka. Ljudje bodo začeli prihajati in moramo jim kaj postreči. Pojdi vprašat kuharico, ali je ostalo še kaj pečenke od včeraj, to lahko mrzlo narežemo. Aja, pa Ženja pride s cugom ob šestih in pol. Šla jo boš pričakat na postajo.”
Faniki je odleglo. To je bila spet njena mama, odločna, neustrašna, ukazovalna. Saj bo še vse dobro, mora biti.
Fanika se je že poslovila od vseh gostov, ki so jima prišli izreči sožalje, in se je na hodniku ravno hotela preobuti, ko je pri vratih pozvonilo. Ne da bi počakala na služkinjo, je kar sama odprla vrata. Pred njo je stal gospod papanovih let, za kakšno glavo višji od njega, a povsem brez njegove miline. Pravzaprav je bil videti besen in niti klobuka si ni snel z glave. Kako nevljudno.
“Wo ist er?” Z desnico, v kateri je držal usnjene rokavice, je tako nenadno zamahnil, da je Fanika nehote stopila korak nazaj. Ni ga poznala in niti ni vedela, kaj jo sprašuje.
“Trola,” je nestrpno vzkliknil in kar mimo nje zakorakal v stanovanje. Na pol hodnika se je obrnil. “No, kje je?” je ponovil.
V tistem je na hodnik že stopila služkinja, takoj za njo pa še mama.
“O,” je mama presenečeno vzkliknila, ko je zagledala obiskovalca. “Herr Gruber! Guten Tag.”
Fanika si je kar najhitreje obuvala čevlje – joj, te vezalke se vedno zameštrajo, ko ji je tega najmanj treba – a je vseeno slišala njegov jezne, obtožujoče besede in besede drugih, ki so ga zaman skušali umiriti. Slišala je veliko več, kot je hotela.
