Naj vam povem zgodbo, ki me je zelo zaznamovala. Nekoč mi je mama naročila, naj pišem očetu zaradi denarja, ki ga je pošiljal domov, a se je nekje zataknil. Napisal sem pismo pač v pisavi, ki sem jo edino znal iz italijanske šole. Pismo se je vrnilo, ne meni, ampak mami, bilo je vse rdeče podčrtano, zraven pa očetov pripis mami: “Strela, a takole učiš fanta slovensko!” In moj oče, po poklicu železničar, ki ni hotel obleči črne srajce, je imel samo osnovno šolo.
Tako je pripovedoval Alojz Rebula pesniku in mojemu prijatelju-kolegu še s fakultetnih let v Ljubljani Petru Kolšku, potem ko je na Rožniku prejel kresnika. Anekdota pove marsikaj o pisatelju in njegovi navezanosti na slovenski jezik, ki je več kot le izrazno ali sporazumevalno sredstvo, jezik je za Rebulo med temeljnimi dejavniki za človekovo preobrazbo in preobrazbo sveta. Zato je vedno veroval vanj, se zanj boril, ga negoval in skušal dvigniti na višjo izpovedno raven, ker je jezik edina možnost ohranjanja identitete. V tem smislu je pisatelj učna stalnica ne le v našem, marveč tudi vseslovenskem prostoru, ki do jezika kaže ravnodušnost in mu daje le pragmatične, ne pa tudi čustvenih in narodnoobstojnih vzmeti. Lahko bi celo trdil, da je Rebulova odločitev za jezik odločitev za smisel zoper nič. Binom nič-smisel, ki kaže na dva radikalno nasprotujoča si pola, je nasploh srž pisateljevega dela in njegovega iskanja utemeljitve bivanja, ki najde pri Rebuli sintezo v opredelitvi za krščanstvo in vero, kar pa ni samodejno dejanje, temveč dolgo, večkrat tudi mučno potovanje skozi noč, polno izzivov in pasti. Smisel pa je tudi službovanje besedni umetnosti.
Čeprav sem prebral veliko del Alojza Rebule (z njim pa sem bil le dvakrat ali trikrat v pogovornem stiku), ne morem trditi in niti si prisvajati zasluge, da bi o pisatelju lahko strokovno razpravljal, za to je treba poglobljen in pronicljiv študij, kaj šele, da bi se podal na polje kritične presoje njegovega izjemno širokega in vsestransko intelektualno pronicljivega opusa. Zato naj gre ta zapis mimo kakršnekoli literarnovedne ali filozofske analize, naj bo izrazito neposredne narave, na prvo žogo ali prvi vtis, ki mi narekuje naslednje Rebulove značilnosti, vrednosti in vrednote: jezik, upanje, vztrajanje
O jeziku sem že začrtal nekaj utrinkov.
UPANJE v vsebinsko življenje in zaupanje v malega človeka, ki je pri Rebuli marsikdaj nosilec narativnega loka. Upanje v usodo naroda in katarzične nauke velikih ustvarjalcev antike, upanje v očiščujočo silo kulture krščanstva, ki je tudi sinonim za identifikacijo s slovenstvom, kot da bi bila slovenstvo in krščanstvo neločljivo spojena. Upanje v človeka, njegovo zmožnost uspešnega kljubovanja temnim silam, ki jih pisatelj istoveti z vsemi uničujočimi izmi, predvsem komunizmom, a tudi z ničem (za Rebulo ne more obstajati) in nesmislom nihilizma.
VZTRAJANJE v tem in onostranskem življenju. Vztrajanje v upanju, jeziku, narodu. Vztrajanje v lastnih miselnih dognanjih vsemu in vsem navkljub, tudi za ceno obrobnosti. Vztrajanje v pravici in resnici, v izvornosti, prostoru, umetnosti.
Alojz Rebula se zapisuje v našo zavest z močnim in avtentičnim peresom. To je največ, kar lahko pisatelj ponudi svoji skupnosti in širnemu svetu. Človeku odpira prostor svobodne presoje. V takem prostoru ni mesta za krivico, laž, popačenost. Pisatelj je vest in opozorilo. Je zaupanje, ker preganja strah pred strahom biti, kar si. Pisatelj Alojz Rebula.
