Avtor o poslani zgodbi
Navdih za zgodbo sem dobil v mariborskem mestnem parku, kjer je sredi ribnika majhen otok z enim samim drevesom, ki me je fasciniral že kot otroka. Želji, da bi stopil nanj, se za zdaj še uspešno upiram.
Odkar pomnim, sem si želel na otok. Kjer sem odraščal, je že sama beseda nosila prizvok eksotičnosti, pojavljala se je v pustolovskih zgodbah in dokumentarnih filmih o daljnih deželah, v vsakdanjih pogovorih pa je skoraj ni bilo slišati. Razlog za to je bil preprost – v bližini ni bilo veliko pravih otokov. Bili so hribi, gozdovi, reke, njive in travniki. Otoki pa ne. Zato jih tudi ni bilo treba omenjati, vsaj nič pogosteje od tasmanskih tigrov, japonskih samurajev ali južnoameriških gaučev.
Bila je ena sama majhna izjema, ki sem jo lahko videl v mestnem parku, kar je bilo redko, saj smo živeli precej daleč stran, pa tudi sicer sprehajanje ni bilo visoko na seznamu navad mojih staršev, ki so proste trenutke raje preživljali pred televizijskim zaslonom.
V park smo šli le takrat, ko so nas obiskali sorodniki in je stanovanje po nekaj urah druženja postalo pretesno, zrak pa prenasičen od gostega cigaretnega dima. Zavite sprehajalne poti so nas vodile okoli nasadov okrasnih grmov in dreves, označenih s tablicami, na katerih so bila zapisana znanstvena poimenovanja rastlinskih vrst. Moji bratranci in sestrične so med seboj tekmovali, kdo bo znal nenavadne besede čim hitreje tekoče prebrati. Jaz sem se preveč bal, da bi se mi zataknilo in bi se mi vsi smejali, zato sem samo tiho premikal ustnice ter šepetal latinske zapise globoko v sebi kakor kakšne skrivnostne čarovniške uroke. Carpinus betulus, taxodium distichum, acer palmatum!A nikoli se ni zgodilo nič; mojemu očetu ni zrasel kravji rep, teta se ni spremenila v svinjo in tudi sam se še zmeraj nisem mogel odlepiti od tal ter poleteti nad krošnje dreves. Morda je bilo krivo, ker urokov nisem izrekal naglas. Ali pa sem jih prebiral v napačnem vrstnem redu.
Še bolj kot skrivnostne tablice je mojo domišljijo vznemirjalo nekaj drugega: sredi parka je bilo majhno umetno jezero in sredi jezera je bil čisto pravi otok, ki so ga naredili, da bi imele ptice kje gnezditi v miru pred sprehajalci. Poraščen je bil z rogozom, šašem in drugim močvirskim rastjem. Tudi eno mlado drevo je bilo na njem. Nekakšen majhen iglavec, ki je morda pognal celo sam od sebe. Kadar smo imeli srečo, smo videli race in labode. Otok se je zdel zaradi gostega zelenja izvrstno skrivališče za pirate in povsem možno se mi je zdelo, da bi bil na njem zakopan tudi kakšen zaklad. Predvsem pa je bil pravi otok, s čisto vseh strani odrezan od sveta.
Če je bil topel dan, smo včasih v park prinesli odeje, ki smo jih razprostrli po travi, mame so iz torb potegnile plastične kozarce in termovke, običajno tudi škatlo s piškoti ali pecivom. Da bi šli na pijačo in sladico v gostilnico na robu parka, se je najbrž zdelo nepotrebno zapravljanje denarja. Otroci smo brcali žogo, če smo jo imeli, ali se kar tako lovili in obmetavali s smrekovimi storži. Ko smo utrujeni od tekanja popadali po tleh, smo legli na hrbet in poskušali v oblakih prepoznati obrise slonov, nosorogov, kitov in drugih živali.
Potem je najprej umrl dedek, kmalu za njim še babica in moj oče se je s stricem in teto skregal zaradi dedovanja neke njive. Sorodniki so nehali prihajati na obiske in sprehodov v park ni bilo več. Na otok sem sčasoma povsem pozabil in tudi v čarovnije in skrite zaklade sem nehal verjeti.
Pred dobrega pol leta pa mi je zdravnik zaradi kroničnih bolečin v križu svetoval kakšno telesno aktivnost. Če nič drugega, vsaj trideset do štirideset minut hoje na dan, je rekel. In tako sem se začel redno hoditi na sprehode v mestni park, kamor sem se najraje odpravljal ob urah, ko sem vedel, da ne bo veliko ljudi. Takoj ob zori je bilo polno sprehajalcev psov, malo kasneje so sledili tekači, nato pa je bilo obdobje sorazmernega miru, dokler niso začele proti poldnevu prihajati skupine otrok iz okoliških vrtcev in šol.
V dveh desetletjih, odkar me ni bilo tam, se je marsikaj spremenilo. Nekaterih starih dreves ni bilo več, nekatera so bila zasajena na novo, prej makadamske poti so asfaltirali, postavili so tudi nekaj dodatnih klopi in košev za smeti. A jezero je bilo še zmeraj tam in sredi njega otok. Zdaj je bil skoraj popolnoma gol in očitno so race in labodi – če so sploh še prebivali v parku – morali gnezditi drugje. Samo drevo je ostalo na sredini, velik iglavec je kakor jambor z zelenim jadrom štrlel proti nebu. Kadar je veter vzvaloval gladino, se je prav zares zdelo, da je otok ladja, ki na neskončno dolgem potovanju pluje od enega brega proti drugemu. Obšla me je želja, da bi se vkrcal nanjo, a kaj takega seveda ni bilo mogoče. Kljub temu me je skoraj vsakič, kadar sem naredil krog okoli jezerca, prijelo, da bi se slekel, zabredel v muljasto vodo in odplaval tja. Ker to iz razumljivih razlogov ni prišlo v poštev, sem začel sanjariti, kako bi lahko v trgovini s športnimi pripomočki kupil napihljiv čoln ali vsaj blazino in poskušal razdaljo preveslati. A tudi za kaj takega nisem imel nobenega opravičljivega razloga in poleg tega sem sumil, da bi si lahko nakopal kakšne sitnosti, najmanj kazen mestnega redarstva ali še kaj hujšega.
Poletje se je prevesilo v jesen, z mojo hrbtenico pa še zmeraj ni bilo vse čisto v redu. Bili so dnevi skoraj brez bolečin in takšni, ko sem moral pisalno mizo podložiti s knjigami in za računalnikom delati stoje, ker je postalo sedenje tako neznosno. A najhujša je bila nenaspanost, v postelji sem težko našel udoben položaj, v katerem bi lahko vzdržal več kot nekaj minut, zato sem se neprenehoma zbujal in obračal.
Tolažil sem se, da vsaj ne gre na slabše, in vztrajal pri vsakodnevnih sprehodih ne glede na vremenske razmere. Ne vem, ali mi je pohajkovanje res prišlo v navado ali pa sem hodil v park zaradi hrepenenja po otoku. Ko so je ohladilo, je drevo na njem odvrglo svoje iglice. To me je presenetilo, vedno sem sklepal, da gre za vrsto visokoraslega bora, zdaj pa se je pokazalo, da je najbrž macesen. Ob jutrih so se tik nad vodo razlezle goste meglice in takrat je bilo videti, kakor da cel otok lebdi v zraku. Bolj kot se je zdel oddaljen in nedosegljiv, bolj sem si želel tja.
Tistega jutra sem med srkanjem kave skozi okno opazoval ljudi, ki so strgali led s parkiranih avtomobilov. Dolgo sem zavlačeval in okleval, nazadnje pa se le obul in si nadel zimski plašč, kapo in rokavice. Oblačila, ki so bila vse od lanske sezone shranjena v omari, so imela vonj po sivki. Ko sem že zapuščal stanovanje, sem na stopnišču zaslišal korake in urno sem spet zaprl vrata, potrpežljivo počakal, da povsem utihnejo ter se šele nato odkradel iz stavbe.
Od mojega stanovanja do parka je bilo dobrih deset minut hoje. Ulice so bile še bolj prazne kot običajno, odrasli so bili po službah, otroci v šolah, upokojenci doma na toplem, pijanci v gostilnah, brezdomci v podhodih železniške postaje in zapuščenih kleteh. V daljavi sem zagledal dve postavi, moški v delovnih oblačilih komunalnega podjetja in ženska v dolgem karirastem plašču sta se o nečem vneto pogovarjala, skoraj že prepirala. Iz njunih ust so se dvigali beli stripovski oblački in če bi imel s seboj flomaster, bi lahko vanje po nareku vpisal njun celoten dialog. Tako pa sem raje stekel na drugo stran ceste ter se srečanju že na daleč izognil.
Park je bil nenavadno tih, nikjer nikogar, tudi ptiči so zaprli kljune in se poskrili pred mrazom. Slišal sem le podrsavanje svojih čevljev in lastno dihanje. Ko sem prišel do jezera, je bila na njem debela plast ledu. Iz radovednosti sem na obrežju poiskal kamen in ga vrgel, da bi videl, ali bo prebil skorjo, pa se je le zakotalil po gladki površini. Potem sem z eno nogo previdno stopil na ledeno ploskev in čisto počasi prenesel težo naprej. Malo je zapokalo, a vzdržalo. Vedel sem, da takšne priložnosti ne smem zamuditi in previdno sem zakorakal proti otoku. Napredoval sem počasi, saj sem se bal, da bi mi na gladki površini spodrsnilo ali da bi se mi udrlo. In nekajkrat bi se to skoraj zgodilo, pod menoj je škripalo in hreščalo in včasih je skozi razpoke pricurljala umazano črnikasta voda.
Ko sem prišel do otoka, se mi je zdelo, kakor da bi prispel na cilj nevarnega in dolgega potovanja. Poln vznemirjenja sem svečano stopil na obalo. Pričakoval sem, da bodo tla mehka in močvirnata, a so bila relativno trdna, najbrž je k temu pripomogla tudi zmrzal. Sprehodil sem se po otoku, ki se na najvišjem mestu ni dvigal več kot dober meter nad poledenelo gladino. Presenetilo me je nekaj manjših skal, ki jih s kopnega zaradi temne barve nisem nikdar opazil. Tla okoli macesna so bila prekrita z debelimi plastmi rdečkastih iglic, ki so se ugrezale pod mojim nogami. Snel sem rokavico in prislonil golo roko na razpokano drevesno skorjo. Če ne bi bilo tako smolnato, bi v navalu zanosa drevo najbrž kar objel. Zdaj sem končno vedel, kako so se počutili raziskovalci in osvajalci, ko so odkrivali in zavzemali neznane dežele. Začasno sem postal gospodar tega majhnega nikogaršnjega ozemlja in ker je bilo nenaseljeno, mi za to celo ni bilo potrebno iztrebiti nobenega domorodca.
Prvič po mnogih letih, morda celo prvič v življenju, sem se počutil prijetno. Nikjer nikogar, ki bi me lahko ogovoril, opazoval ali ocenjeval. Nobene nevarnosti, da bo nekdo nenadoma pozvonil pri vratih stanovanja ali me poklical po telefonu, ki sem ga med sprehodi že nekaj časa puščal doma. Samo mir in tišina. Zazehal sem. Noč poprej sem se premetaval še bolj kot običajno, hladen zrak pa me je dodatno utrudil. Spet sem začutil ščipanje v spodnjem delu hrbta in da bi umiril napetost ter se izognil bolečim krčem, ki so navadno sledili, sem brez večjih zadržkov legel na tla. Takoj mi je odleglo. Sicer je bilo mrzlo, a bil sem dovolj dobro oblečen, da me ni zares zeblo. Zaprl sem oči in poskušal z globokim enakomernim dihanjem čim bolj sprostiti mišice.
Prebudilo me je šele sonce, ki mi je skozi ogolele macesnove veje sijalo v obraz. Vstal sem in s sebe stresal iglice in zemljo. Malo me je mrazilo, ni zdravo takole ležati na zemlji, čim prej bi moral domov in si skuhati skodelico čaja z rumom. Potem sem opazil, da se je medtem, ko sem spal, led na jezercu skoraj popolnoma stopil in da ne morem več zapustiti otoka.
Nekaj časa sem postopal na mestu in čakal, ali bo koga prineslo mimo. Da bi kričal in klical na pomoč, se mi je zdelo preneumno, zato sem legel nazaj pod drevo in se zastrmel v jasno nebo, po katerem je plaval en sam oblak. Poskusil sem v njem prepoznati kakšno žival, pa ni šlo. Vse kar sem lahko videl, je bil samo bel oblak, ki me je spominjal na oblak bele barve in na čisto nič drugega, zato sem čez nekaj časa odnehal. Razširil sem roke in z njimi kar tako zagrebel po vlažni zemlji. Pod prsti sem začutil nekaj trdega in iz plasti odpadlih macesnovih iglic izkopal ob robovih povsem zarjavelo kovinsko ploščico. Na osrednjem delu se je še dalo prebrati napis. Larix occidentalis, sem glasno izgovoril besede in odložil tablico. Oblak nad menoj se je razpotegnil in razpadel na dva bela laboda z dolgima vratovoma. Veje so se rahlo pozibavale v vetru, dišalo je po vlagi in smoli in še eni zimi, ki prihaja. Zazdelo se mi je, da čutim macesnove korenine, ki so zavrtale vame in se mi ovile okoli hrbtenice in kosti. Tudi če bi hotel, zdaj ne bi mogel več vstati. Postal sem otok.
