Ko se ti zlomi srce
prepoznaš stene četudi
s cvetličnimi vzorci
Zdrobljenost srca postaviš
na škripajoče okno
obrnjeno na ulico
novemberskega vrta
Stopiš do šipe Lahka
brezsrčnost te bo imela
samo zase kot sanje
ki jih nikoli ne razumeš
Ko se ti zlomi srce v mraku
prižigaš sveče Želiš ravnotežje
spoznanj vseh brezen
neizrekljivih ust ljudi
ki so te gledali s papirnatimi besedami
Krhko metuljevo krilo si
Nočeš več srca za ta svet
V gozdu se razraščam v širjave
Pohajkujem z njegovo svobodo
in molkom pripovedk somračnih
smrek padajočih listov
in vilicami podrastja
Prepredena sem z žarki svetlobe
potkami in leti ptic
Potapljam noge v tolmune
pod visokimi hrasti
Tako dolgo sem gozdna
da se razraste vame
sončni zahod
Nato zaide med veličastna praprotna lica
Kadar me čas preseka
hodim k sebi počasi
Potapljam se vase kot riba ki plava
da si ogleda prijateljice
Zamorjenost želi vame a
se premaknem da začutim mehurčke
ki se razpočijo zaradi pritoževanja trenutka
Lažem si da bom zadela na lotu
in letela poletela v vesolje
Ampak najprej moram po listek
Presekana počasna se s tihim
glasom posmehnem sebi
Še plašč na obešalniku se smeji
Ima čas ostati tam in čakati
kdaj me bo zeblo da ga bom
hitro potegnila nase in
pred skodelico kave
Izpolnjujem loto listek v mislih
Glavni dobitek je čas ki mi da čas zase
Spomini se vračajo kot ropotarnica
V zakajeni koči znan
vonj ovčjega sira in žganja
Kljub direndaju teles sedem na
okensko polico in stegnem noge
Glavo prilepim ob steklo
Čutim te tu a si daleč pravi
s tresnobnim glasom Opazi
razmazano maskaro S palcem
mi jo obriše in prilepi na steklo
Ne boš več jokala tvoje veke bodo
odslej bele kot zasnežena pokrajina
Se odloči in me odpelje na pločnik
Bosa hočem biti ob njem
s čevlji v rokah in poslušanjem
njegovega dihanja čisto ob meni
Razparano nebo Vsak šiv se vidi
Zemlja mati hlipa s svetlobnimi
biči in hrupom nedrja
Da bi jo slišali slišali slišali
Da bi se ovedeli da ne kolne ne kaznuje
ne biča ne preganja
Da njen hlip prehaja v odmevajoč črni jok
oblaka ki nas posuje s solzami
Pošlje temačno kopreno neba
Pošlje zlepljene kepe solza
Pošlje najglasnejši orkester vseh vetrov
Ne pošilja opominov po pošti
Ne trka na duri kot izvršitelji
Njeni opomini so brezbesedni
kot obrazi ljudi ki brezbesedno prosimo
naj se sešijejo šivi razparanega neba
Malokdo se skloni in jo ima rad
z dotikom prstov na njeno prst
in neizgovorjeno prošnjo
mati zemlja bodiva prijatelja
Z okenskih polic niso več gledale ženske
Veter je pihal v prazne hiše
Okna so loputala treskala
Zavese plapolale ven in noter
Nikogar ni bilo slišati
le tuljenje lačnih psov
Z manjše gore nad vasjo so
poskrite oči pušk čakale na
sleherni človeški gib Da bi oživile
svoj smrtonosni jezik
Nihče ni gledal skozi okna
Niti dreves ni bilo več Uničena
so bila spremenjena v prah ki je
prej bil vir življenja in veselja
Tudi trava veni in umira
Jardinier municipal* me čudno gleda
Ker buljim v njegove nežne roke ki
režejo grmiče kot da se uči obuvati čevlje
Kljub njegovemu nasmešku v črnih očeh
se zdi zdolgočasen Ti me le glej najbrž misli
Ker se zlekne na trebuh ob brnečem stroju
S prsti zagrebe med padle bilke in
zavpije Bi imeli zelene lase
V bistvu sem frizer zažveči v
spodnjo ustnico ki je kot vzmet
zatrepetala vštric mojih
* mestni vrtnar
V zraku ni obetov
Borove iglice pišejo melodijo podplatov
pod podplati
Svetloba pojema na pobeljenih hišah
V ušesih odmeva tvoj glas
ki ni in ni našel barvnih besed
Šopki vresja so zadevali v moje krilo
Globina molka je bila
v globokih skritih mislih
Stare kamnite hiše so poznale odgovor
Popotnika sva ki sta se razselila
Med nama nekaj kot urok
Pomahaš z roko kot da
sem vlak ki pelje mimo
V zraku ni obetov
