Nostalgija
Pesniki so nekoč ustvarjali v mirnih kavarnah,
kjer so lahko razvijali svoje bogate misli
in začutili prijetne vzgibe rahlih čustev,
s spoštovanjem, ki je živelo kot tih dogovor med gosti.
Tako je nastajal v prostoru topel podarjajoč mir,
kjer niso bile potrebne glasne
ali neizgovorjene besede.
Pesniki so ure in ure, z občutkom,
kot bi bili doma v svoji delovni sobi,
sedeli tam, pili kavo in prigriznili kak čajni piškot.
Srečevali so znance, prebirali časopise
in se kmalu zatopili v oceane večnih resnic.
Vse je šlo samo po sebi,
pesmi so nastajale, bile so kot dolg in daritev,
zapisovali so duha in ne pisali.
Pesniku
Veliko si mi dal,
ko me je ob tebi spoznanje poučilo,
da sem sam prav tak, kot si ti.
Pesnik si
in angel ustvarjalcev
naju oba tepe in spodbuja noč in dan.
Če odstranim nečistost in klobuke,
imetje in mišljenje,
ostane le aorta, ki vodi iz srca.
Zdaj razumem tvoj mir.
Sprejel si, da smo pesniki velikokrat nesrečni.
To sem sprejel tudi jaz,
a v svojem dnu najdem
tiho sladkost upanja,
ki natopi celotno moje bitje z radostjo.
Oba bova še zapisovala pesmi
v zavedanju, da duh svetega vedno govori prav.
Umetnikova uresničitev darovanja
Nič ne biva samo zase, stvari in pojmi se povezujejo,
se darujejo drug drugemu,
na videz nepovezljivo postaja povezljivo.
Kamen se poveže z glasbo,
da iz njega zaplešejo angeli
in glasba se povezuje s kamnom,
da se utrdi njeno žlahtno sporočilo.
Žalost se poveže s srečo pridobljene modrosti
in potolažena odkrije višji smisel
in sreča se poveže z žalostjo,
da se ob žalostnem človeku napolni s svetostjo.
Bolečina se daruje biseru, ko ga ustvari,
biser se daruje bolečini, umiri jo,
potem ko oba izmijeta slabo iz stvari in iz ljudi.
Umetnik življenja in umetnik lepote
uresničita to odločilno povezavo,
to dobrotno darovanje,
da dobro postane vidno, lepo in vabljivo:
ker umetnikovo sporočilo ni samo v stvareh,
nosi duha, prisotnega in vse ljubečega duha,
ki sam od sebe vztrajno in brezmejno povezuje.
Umetnica in njen angel
Umetniki drugače vidijo dogajanja,
ker so jim njihove lastne umetnine
odprle oči za drugačen svet,
neviden, nečuten, velik
in poln sanj ter bogastva.
Ne morejo živeti brez svojih umetnin,
njihovega zvena, pomenov in njihove tišine.
Svoj veliki svet sanj darujejo drugim,
to je njihova ljubezen in poslanstvo.
Njihov svet je poln angelov,
ki vzbudijo novo umetnino
ob vsakem dotiku bližine.
Darovanje se spočne in ko se konča,
nastane v umetnikih velik mir:
dali so, za kar so živeli, delali in trpeli,
nagrajeni so s tem,
da bodo spet trpeli in spet darovali.
Ob koncu likovne kolonije
Pod nebom
moje pokrajine
hodijo slikarji,
ni jih več tu,
a Gorjanci žarijo
v svetlobi
muk in strasti ustvarjanja,
ki vrača
mojo pokrajino pokrajini,
Gorjance Gorjancem,
nebo nebu.
