Pesniška zbira Štirje kvarti je izšla pri Izobražavalnem zavodu Margana z letnico 2023, uredila pa jo je Petra Koršič, ki s svojim pesniškim deležem tudi sodeluje v knjigi.
Literarno-nacionalni spomin v sprednji del korteksa takoj prikliče kultno zbirko Pesmi štirih (Menart, Zlobec, Kovič, Pavček), ki je prelomnica v slovenskem pesniškem prostoru in nekakšen začetek moderne slovenske lirike.
V Štirih kvartih se zgodba ponovi samo glede števila sodelujočih in ob dejstvu, da so »kvarti« izšli ob 70-letnici »štirih«. To je resnično tudi edina možna primerjava, kajti zadnja četverka je drugačna, ne išče medsebojnih valenc in se ne skuša umeščati v prostor kot nekakšna »kvadriga«, temveč zgolj združuje štiri precej različne poetike pod okriljem enih platnic.
Recenzent knjige Klemen Lah sicer najde vzporednice v dejstvu, da so v Pesmih štirih, v času žarečega kolektivizma, posamezne intime »izstopile« iz skupinskega in se profilirale v svobodnem jazu, v zbirki Štirje kvarti, pa sodelujoči, po mnenju recenzenta, skušajo podčrtati intimno kot najbolj kolektivno substanco, ki nas združuje in povezuje.
V redu, opcija ni diskutabilna. Res se je lirika osamosvojila, izšla iz kolektivne iluzije v individualno resničnost, tu pa se je začel tudi njen sestop s Parnasa. Zdaj je pesnik dokončno sam. V poeziji je s postmodernizmom »jaz« zavladal kot Napoleon – vsak jezik je edinstven in vsi »jazi« šele tvorijo svet. V času enega življenja se je zgodilo več, kot bi si drznili pomisliti. V Štirih kvartih je razvidno prav to: štiri poetike, štirje literarni subjekti, štiri popolnoma različne pisave, ki so vezljive samo v tem, da so – raznorodne. Zanimiva se zdi tendenca »početverjenja«, fuzija štirih atomov v eno molekulo, ki spet govori o spontanem občutku, da je človek lahko samosvoj samo toliko, kot je lahko vse-svoj.
A pesnik sploh še bere drugega pesnika? Kje je kolektivni duh, ki je nekoč dopuščal možnost »šol« in kreativnih komun? Ko se je družilo okrog ene točke, ene revije, ene karizme, četudi je bila to samo fiktivna ideja, zametek novih literarnih ikon, ali zgolj hip, ko so se različni subjekti oprijeli ene bilke in s tem okrepili svojo pozicijo na travniku.
Je danes sploh še mogoče govoriti o skupinskem, v svetu, kjer jaz seka s polno paro in se trudi postati viden tudi na račun zanikanja drugega?
Tole dramatično razmišljanje je seveda treba vzeti z rezervo. Jaz je bil vedno zajec v klobuku. Se ni bati, da bi se ravnovesja podrla – vsi smo še tu, pretekli, sedanji in prihodnji.
Ampak v dotični zbirki so štirje, ki jih je potrebno brati v kvartalih, po kvartih, torej – ločeno. Če komu kapnejo v dobrobit še skupinske točke, je to lahko samo dodana vrednost, gratis in čudež, ki ga zmore le lirika, božanski navdih preseganja trivialnosti bivanja.
Prva je Alja Furlan, ki se je kot Aljica (domnevamo, da je to njen otroški nickname) znašla v čudežni deželi. No, poezija je vedno čudežna dežela, ampak podpisanega že prva pesem Hommage položi v naročje nekakšnega moto-cikla. Pesem je namreč predpesem, začetna iskra na začetku zbirke, kot nekakšna vžigalna vrvica, v prvi plan pa položi Nevina Birso. Pesnika, ki je s smrtjo poniknil v pozabo. Vsaj za nekaj časa. Najbrž klasična pešpot – smrt za hip oživi umetnika, že naslednji trenutek ga trdno zagrebe v zemljo, v podzavest, stran od živih, in se mu odreče. Nevin Birsa je že tak primer. Ko je še pisal, živel …, je odločno rezal kras na šnite – njegovi verzi so bili kot žlebiči v kraških skalah, zdaj ga ni zaznati na Parnasu. Alja Furlan ga s svojo poezijo na nek način obuja, saj je tudi ona doma iz Branika, kot Nevin, in ni vrag, da ne bi hodila po istih skalah, vsaj občasno.
Čeprav je Birsa rad taval okrog kot samotar in pesniški áhasver, mu je Alja Furlan posvetila pesem in nakazal obraz svoje intime. Zelo neposredna in odkrita je, iz cikla v knjigi lahko spoznamo njen modus pesenjenja, ki se vrti okrog konkretnih dogodkov. Njen lirski subjekt se, to si upamo izreči, večinoma oplaja na resničnem sebi, se ne pretvarja in odmika v drugost ali tretjost, ne pretvarja se v čarovnije jezika (kot pri Birsi) in je v tem smislu čist in neposreden. Dokaj samosvoj, berljivo svež. Tole, iz pesmi Srečanje se že bere tako: »objela sva se na prehodu za pešce // rekel si mi / da smo tukaj zato / da se pospremimo domov // jaz sem šla v službo / ti v zdravstveni dom.
Drugi je Borja Bolčina, glasbenik in pesnik iz Šempasa pri Novi Gorici, ki je v ta četverček vstopil Brez naslova.
Motiviran je z razbitim ogledalom (»Ko razbijem ogledalo, / končno vidim vse svoje obraze.«). Jezikovno vsekakor drugačen, zelo samosvoj. Jezik mu rad pobegne v halucinogene metafore, prav po rockersko je njegov kreativni duh psihadelično razpoložem. Veliko je metaforike, kjer se ni mogoče oprijeti realističnega vzgiba, ampak se je potrebno prepustiti domišljiji. Na primer ti verzi: »Ploskati ježki, ki grgrajo slatino, / oni so moja največja ljubezen, / ko jih gledam, mi stopijo solze v oči …«
Ta »razbitost ogledala« je seveda razbitost sveta – občutkov, stanj, razmislekov, resničnosti … na svet, del kozmosa, ki eksponira v vesolje kot prapok (prarock?) n se oddaljuje od resničnosti, začetkov biti. Eksponentno se širi v svet duhovnih prekucij, v beleženje nage domišljije. Okolje je seveda še tu (»Zrak se nabaše, ko se dviga od tal. Zavrtel sem roloje in ustavili so se. Dan prihaja na pladenj v žarkih, v kosmih. Mrčes frči v poletje.»), a transcendenca ne popušča.
Pesnikov lirski subjekt »zre vase iz steklenega kozarca paradjaza« in nekako ne popušča, ne spusti iz roke teh prividov, dokler »Gospa Ljuba ne zaklene antikvarjata, na vrata da listek pridem takoj in gre na kavico«.
Tretji kvart je Matej Gruden Keko, tudi primorska duša, iz Nabrežine v Italiji, v pesniških krogih tu okrog bolj malo poznan, čeprav je leta 2021 pri založbi Margana izšel njegov prvenec Rja in kri. Nemara najbolj »klasičen« poet, če izhajamo iz osnovnih uzanc lirike, da pesniški subjekt »pokriva« realnega človeka, to je pesnika z imenom in priimkom, in ga skuša prezrcaliti na višjo raven. Zato so pesmi nekakšna iskrena izpoved, ki sledi zaprašenemu narativu prejšnjih časov: »Ni v meni črne obale / zadnjega izdiha valov, / rojenih preko oceana. // Ni pristanov, / zrcalne gladine / – ni zavetja. // V nevihto uprt je premec!« Romantični »sturm und drang« je blizu, blizu so tudi emocije, ki v koktajl mešajo sanje in brezup, videnje in nespečnost, strah in patos. Zato ne čudi, ko pesnik ugotavlja: »Nisem iz prahu zemlje, / zrno v vetru, / razpihano čez oceane. / Ni v zemljo dano seme, / posejano je – na vrtu sanj.«
Sklepni del četverice imenitno zaokroži Petra Koršič s ciklom pesmi Moja zrnka. Njena poezija je, čeprav v tem ciklu to ni najbolj odločina poanta, razpršena, ali kot pravi, ko se zaveda svoje deroče sile: »mogočna voda, / ki me lahko naplavi, / nanese, da me je vse več / in odstavljam na bregove«.
Niti na misel ji ne pride, da bi se ujela v nek čustveni ali intelektualni naborek, temveč pesmi frčijo na vse strani in so razsrediščene do te mere, kot je sodobna poezija eno samo beganje od cveta do cveta, od suhe rože do žive marjetice, od tradicije do ultra modernih nastavkov. Delno se pesmi dotikajo bližnjih, še raje pa rijejo po sebi: » V ušesih ne žvečim pepela, / ampak so moja usta prostor, / kjer leti in poseda metulj, / ki ga boža jezik – / rad bi obletel travnik. // Šele ko zapišem, / postane resnično. // Odkar sem v sebi / je moje telo krog.«
In ta krog ima štiri kvarte, kvadratura kroga, tako nekako, poezija, ki se bere kot sožitje različnosti.
