»Vidno zaznavanje je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden zna govoriti.«
Navedeni citat sem prepisala z zadnje platnice knjige Johna Bergerja Načini gledanja. Zdi se mi pomemben opomin na to, kako otrokov pogled šele postopoma, v skladu z lastnim razvojem, povezuje vidno s slišanim oz. prebranim in kako močna je zanj vizualna podoba, ker je zaznavno dostopnejša, medtem ko se z besedo spoznava veliko počasneje. Zato so likovne podobe v knjigah za otroke tako zelo pomembne. So pravzaprav odločilne za otrokovo sprejemanje besedila, ki naj bi te podobe sprožalo in ne obratno.
Gotovo ima to, kar je zapisano v tej priznani knjigi, večjo veljavo (za večino bralcev), kakor če bi se enako zapisalo meni ali nekomu drugemu, kljub temu, da citat ne pove ničesar, česar ne bi vedel praktično vsak človek iz preprostega opazovanja življenja in zdravega razuma; realnost nam je vendarle skupna, medtem ko je z našimi notranjimi svetovi oz. našo individualno stopnjo zavesti, s katero to realnost subjektivno doživljamo, precej drugače.
Četudi pesnik ali pisatelj ne uporablja črt in barv, da naslika tisto, kar se mu jasno izrisuje v domišljiji ali tisto, kar ga nagovarja iz neke vizualno ne toliko razpoznavne vsebine in/ali forme, še vedno uporablja neko snov, s katero upodablja svoj notranji svet ali svoje subjektivno doživetje realnosti.
Ta snov je odvisna tudi od sporočila, ki ga avtor predaja. Sporočilo pa je odvisno od namena ustvarjanja, ki vključuje tudi naslovnika, kadar je ta specifičen in ne bolj ali manj splošni/naključni in generacijsko neopredeljen posameznik. V primeru otroškega leposlovja je naslovnik (ali v sodobnem jeziku t.i. ciljna publika) jasen; preko odraslega posrednika ali pozneje skozi samostojno branje, imamo v mislih otroke – to je v pesnikovi zavesti že pred procesom ustvarjanja in ga v bistvu določa.
Ta snov so skrbno izbrane besede/glasovi v točno določenem zaporedju oz. (so)postavitvi. Nič ni zapisano kar tako. (Tudi kršitve pravopisa so stvar odločitve, kadar seveda ne gre za človeško napako oz. neznanje.) In če se pesniku zapiše beseda »kot«, ki jo uporabi zato, da neko reč/bitje/pojem zapiše kot nekaj drugega, da bi na ta način bila ta reč/bitje/pojem še bolj jasna – in ne za to, da bi postala bolj relativna (!), potem verjemite mi, da je to pesnik storil z razlogom.
Tudi meni se je med drugim tako zapisalo v knjigi Narisati ptico, ki je izšla minulo poletje pri založbi Mladinska knjiga v zbirki Čebelica. Pričujoči zapis je posledica prav te izkušnje, ki se mi zdi zelo dober primer tega, kako pomanjkljiva je (samo)refleksija na področju otroškega leposlovja. Pozneje se navežem še na primer dobre prakse iz dveh drugih slikanic.
Skratka; v zadnji, deveti pesmi, ki ima naslov Una, govorim o bitju, ki je sicer abstraktno, vendar si ga lahko otrok ob poslušanju pesmi jasno naslika po svoje, pa vendar v skladu z nekaterimi dejstvi, ki jih v pesmi navedem. Takole gre prva kitica: »Kotaleče se bitje, / ki se le tu in tam ustavi, / zamaje kot list v vetru / ali hrošč v visoki travi.« Torej ne opisujem hrošča, ampak nekaj kar se kot hrošč zamaje v visoki travi. Razumemo razliko? In kaj je upodobila ilustratorka? Pikapolonico. Morda zato, ker se pesem nadaljuje z drugo kitico, kjer omenjam rdečo barvo in je tako na hitro povezala besedo »hrošč« in »rdeče«, kar se ji je (pre)prosto seštelo v pikapolonico. Takole gre namreč druga, zadnja kitica: »Majhno je in rdeče / kakor sonce, ki zahaja … / Kotali se, skotali za hrib: / potuje s kroglo sreče.«
Kot strokovna delavka v vrtcu sem se iz leta v leto morala boriti z določenimi »privilegiranimi motivi«, ki jih vzgojiteljice tako zelo rade ponujajo otrokom, poleg tega pa so jim ti motivi tudi dejansko večkrat na razpolago v obliki pesmi in zgodb kot pa nekateri drugi, ki so v otroškem leposlovju in preostalem didaktičnem gradivu zastopani manj. In pikapolonica je ena od teh prvih. Če otroke vprašate, kaj je rdeče in črno, bodo takoj odgovorili – pikapolonica. S pesmijo Una pa sem ponudila alternativo za to pasivno utirjajočo se široko cesto enostavnih nevronskih povezav. Otrokom sem podarila odprt prostor za njihovo lastno domišljijo; dana jim je kreativna spodbuda, ki jih ponuja kontekst premišljeno zapisanih besed. Avtorica likovne podobe pa je to, verjetno nehote, pa vendar: zatrla v kali. In žal ne samo pri tej pesmi.
Občuti se, kakor da je moje avtorsko delo postalo nekakšna »demokratična republika«, kjer se lahko tisti, ki je ni ustanovil, je bil pa vanjo povabljen pri zadnjih vratih (kot tuja sila s kapitalom – nagradami), mimo moje vednosti in pooblastila, do nje vede popolnoma neodvisno od njenih zakonitosti. Toda, ne pozabimo, da je bila najprej beseda. V tem primeru moja. Tudi naslov, idejna motivika in jasna vizija za delom – vse to je moje oz. je nastalo znotraj organske snovi življenja ob neposrednem stiku z otroki, kar je torej prvotni in temeljni kontekst mojega dela. Ti otroci so večkrat oropani kvalitetne poezije za otroke na račun nekakšnih »pesmic poskočnic« (na silo rimanih pesmic, ki ničesar ne povedo, gredo pa gladko v uho), s katerimi še posebej bolj razmišljujoči otroci ne vedo, kaj početi. Prepričana pa sem, da so prav te »pesmice poskočnice« osnova poznejši, večinoma poneumljajoči zabavni industriji oz. popularni kulturi, ki s pravo umetnostjo nima dosti skupnega.
Če bi bili avtorici obe, kakor mi je sugerirano s strani uredništva, potem ne razumem, zakaj naju niso k projektu posedli skupaj že na samem začetku. Toda, kje je ta začetek? Ta začetek sega več kot deset let nazaj, ko sem začela delati v vrtcu in otrokom prebirala takšne in drugačne knjige, preizpraševala smiselnost »pesmic poskočnic« in iskala zanimive vsebine za inteligentnejše otroke, ki so v tem smislu ostajali nepotešeni. Pa veste, katerim knjigam so najraje prisluhnili? In to vsi, ne le »bolj zahtevni« otroci? Tistim, ki se neposredno dotikajo življenja in ki do otrok niso pokroviteljske s poplavo govorečih živali. Saj ne, da je že v osnovi kaj narobe z govorečimi živalmi, problem je, ko to postane bergla za pisca, ki ne premore dovolj avtentične vsebine, s katero bi napolnil svoje delo.
Pred leti sta izšli izjemni slikanici Braneta Mozetiča, ki jih je vrhunsko ilustrirala Maja Kastelic: Alja dobi zajčka in Dežela bomb, dežela trav. Obe sta skrajno življenjski, a tudi zelo poetični – prvič nas v ta subtilni vmesni prostor najbolj zvabijo ilustracije, drugič pa beseda in slika v enem. Prva govori o deklici z Leighovo boleznijo, druga pa tematizira vojno in mir.
Za vsebino obeh knjig stoji do otrok spoštljivo zavedanje, da otroci niso gluhi in slepi za družbena vprašanja in posebnosti življenja; vse, kar se v svetu dogaja tako ali drugače pride do njih. Doživljajo stiske in o njih se v varnem okolju želijo odprto pogovarjati. Slikanica lahko ob ustrezni predstavitvi odpre oz. ustvari prav to varno okolje. Ni besed za to, kar sem doživljala z otroki ob prebiranju prav zgoraj omenjenih slikanic. Tudi tisti bolj nemirni in za knjigo običajno nezainteresirani otroci so prisluhnili s celim svojim bitjem. Iz njih so prihajala ganljivo čuteča vprašanja, pretanjeno izražene skrbi in želja po ponovnem branju. Kako izgleda sočutje v praksi? Preberite otrokom slikanico Alja dobi zajčka in boste videli sami. Vendar jih ne puščajte same – pogovarjajte se! Ne gre zgolj za to, da boste s tem dobili material za vaše (vrtčevske ali domače) dejavnosti, gre za to, da bo to spremenilo in poglobilo notranje čutenje vaših otrok. In s tem se bo avtomatično poglobila zavest o tem, kdo oni sami pravzaprav so – kakšne možnosti vplivanja imajo kot otroci in po čem njihova srca resnično hrepenijo. To jih neposredno umiri. Obe knjigi imata močan etičen naboj brez kančka moralizma in pridiganja; kot pritiče samo vrhunski literaturi ostajata trdno zasidrani v polju leposlovja in sta daleč od didaktičnega priročnika za razumevanje življenja, kar bi nas moralo zmotiti v toliko drugih knjigah za otroke. Nobena od slikanic ni nagrajena niti ni prejela tiste »zlate hruške«. Sprašujem se, zakaj ne …
Rada bi opozorila še na nekaj. Opažam, da je mnoge odrasle strah, da bi otrokom povedali preveč, pokazali preveč, češ da bi jih s tem po nepotrebnem obremenili. Seveda jim ne bomo kazali česarkoli, pa vendar menim, da si moramo prizadevati za čim bolj dosledno uprizarjanje tega, o čemer govorimo, kajti prav to otroku še posebej vzbuja občutek varnosti. Ta pa je pogoj, da neko snov tudi sprejme in se iz nje uči. Dosledno pa ne pomeni nujno tudi realistično – pomeni zgolj pomensko jasno razpoznavno – ne pa tudi enoznačno. Prav zato v knjige za otroke menda ne bomo vstavljali popolnoma abstraktnih oz. za otroke konceptualno težko doumljivih umetniških podob. Saj v primeru slikanice v prvi vrsti ne gre za spoznavanje sodobne umetnosti pač pa za prenos nekega tudi verbalno umeščenega sporočila.
Včasih pa lahko s pomočjo slikanice otroci na nevsiljiv način spoznavajo tudi bolj žanrsko specifične izraze in znanstvene pojave, ki so tako ali tako del življenja. Kaj ni to dodana vrednost? Po mojem mnenju je ena najbolj domiselnih in tudi estetsko dovršenih ilustracij (tisto, o čemer je govora, nikakor ni enostaven motiv za likovno upodobitev), prav tista iz knjige Alja dobi zajčka, ko skozi vsakdanji pogovor otrok postavi ključno vprašanje, ki od odraslega zahteva razlago brez okolišenja. Tejko namreč vpraša: »Zakaj pa je taaakaa?« Vzgojiteljica pa mu odgovori točno tako kot je – ne olepšuje, ne prilagaja, ne postavlja zidu med odraslim in otroškim svetom. Ona reče: »Rodila se je z gensko poškodbo, ki je zelo redka. In zato nekatere stvari pri njej ne delujejo tako kot pri vas.« Toda do tega trenutka nismo prišli kar tako na horuk, pač pa se je zgodba razvijala organsko od samega začetka. Zgodba je polna topline in mehkih prehodov ter pomembnih detajlov, ki se izmenično pojavljajo tako v ilustraciji kot v besedilu in skupaj kot celota ustvarjajo močno sporočilno podobo. Slika, ki je sopostavljena ob dečkovem ključnem vprašanju, je še vedno nežna, dovolj mikavna, kljub temu, da se pred nami in upodobljenimi otroci razpira trebuh noseče ženske s pomensko nazorno vsebino. To je slika, kjer smo se z otroki vedno najdlje zadržali in h kateri so se radi vračali tudi sami; bila je vstopna točka za njihovo ponovno ali sploh prvo samostojno branje.
Tudi v slikanici Dežela bomb, dežela trav je ilustracija pomemben soustvarjalec zgodbe, ki pa nikoli ne krene v nasprotno smer od pripovedovanega. (Zakaj bi?) S svojimi barvami oziroma njihovo odsotnostjo, s tonom, odtenki, dinamiko črte in ostrino ali mehkobo kontur nastaja gibanje krajine, ki na svojih prsih nosi tako otroke kot hiše iz bomb. S črto je ustvarjen dom, v katerega vstopajo sanje, ki vnesejo prvo barvo v njihov črno-beli svet. Rumena se zlije v zeleno in od tega trenutka dalje barv ni več mogoče ustaviti – enako kakor se postopoma prelije zgodba sama v novo poetično krajino, ki na koncu koncev postane bolj realna od prve, četudi je morda kot odrasli ne vidimo več. To je pokrajina miru in radosti. To je dežela trav. Pripoved nagovarja tako otroke kot odrasle. Sprašuje nas po spominu. Nekoč je bilo drugače, ne? Hkrati nas opomni, da prihodnost soustvarjamo; da ni dana sama po sebi in da je v tej zavesti tudi otrokova mobilizacijska moč.
Skratka, če želimo v otroško leposlovje vnesti konceptualno bolj specifično likovno upodobitev, ki besedila (že na prvi pogled) ne podpira, moramo vedeti, zakaj to počnemo in prosim, da o tem še pravi čas obvestite avtorja besedila, ki je imel ali je imela v mislih otroke in ne naključnih obiskovalcev v galeriji, kjer bo besedilo zgolj spremni (tako rekoč promocijski) tekst k likovnemu delu.
V Kurikulumu za vrtce je med drugim lepo zapisano tole: »Estetsko doživljanje, ki je intenzivno čutno in intuitivno spoznanje doživetja, otrok izrazi v umetnosti in ga opredeljuje z estetskimi pojmi lepo, smešno, grdo ipd. Pri tem se odražata otrokov prirojeni čut za umetniški red in privzgojeni čut za lepo, ki ga oblikujeta socialno in kulturno okolje.« In tu nastopi odgovornost vseh vpletenih, kajti če boste otrokom predstavili neko reč kot lepo, jo bodo večinoma kot tako tudi sprejeli (in se ji morda hoteli približati s samosvojim poustvarjanjem) – vsaj na površju, kajti vi, vaš odnos, stik z otrokom je za otroka pomembnejši od vsega drugega – tudi od predmeta spoznanja. Zavedanje, kako gnetljivi so v tem oziru otroci, bi moralo v nas odraslih sprožiti neznansko (straho)spoštovanje do (načina) predajanja kulturnih in umetnostnih dosežkov na mlajše generacije. V vseh založbah, ki trdijo, da izdajajo otroško leposlovje, bi v tem smislu moralo puhteti od samorefleksije, namesto tega pa se v uredništvih raje ukvarjajo z označevanjem stopnje zahtevnosti nekega avtorskega dela, ki običajno ne služi ničemur drugemu kot moralistični cenzuri in preferiranju ene estetsko-etične usmeritve nad drugo/drugimi.
S strani založbe, kjer je izšla moja slikanica, sem bila obveščena, da je normalno, da avtor vidi likovno podobo šele ob korekturah. Sama sem jo sicer »po nesreči« videla že prej, zaradi vseprisotne navdušenosti celotnega uredništva. Mi je pa ta informacija dala mislit. Začela sem se intenzivno spraševati o tem, kako lahko neka založba kot produkcijska hiša dopušča popolno svobodo nekomu, ki se ustvarjalnemu procesu pridruži šele pozneje, ko sta baza in jedro že narejena – ko je kontekst v mnogočem že toliko določujoč, da je vse, kar pride pozneje, od njega tako rekoč absolutno odvisno?
Ilustracija, ki vstopi v ta z besedami že upodobljeni prostor, ima pravzaprav zelo težko nalogo. Mora ozavestiti, kam vstopa. Mora torej znati brati in prepoznati svojo vlogo. V kolikor se ilustracija s tem ne želi bistveno ukvarjati, to pomeni, da meni, da je zgolj prišla v neko samopostrežno polje motivov in občutij, kjer si vzame, kar ji ustreza za njen lasten izraz. Temu se reče zloraba, zaradi kraje besedila, saj temu besednemu polju ilustracija ni ničesar vrnila. V zameno za uporabljene motive oz. občutja ni ponudila oplemenitenja besedila, ki bi se lahko zgodilo z na novo ustvarjenim oz. rahločutno dopolnjenim kontekstom. In nenazadnje – morda najhuje – ilustracija ni ponudila niti dovolj mikavne opozicije, ki bi igrivo preizpraševala prvotno ponujeni kontekst.
In založba, ki to dopušča, torej morda v prvi vrsti zgolj skrbi za to, da imajo ilustratorji zagotovljeno delo in plačo, neodvisno od njihovega razumevanja in tudi zanimanja za predloženo besedilo. Kaj ni knjiga, bolj kot karkoli – skupno dobro? Je pridobivanje mladih bralcev leposlovja v skupnem interesu ali je to nekaj, kar se sicer lahko zgodi in si tega želimo, toda to ni naš cilj in smoter našega dela? So knjige namenjene ustvarjalcem – delu po sebi, ali ljudem – otrokom?
Dajmo za hip pokukati izven samozadostnega kokona literarne produkcije. Si predstavljate, da kostumograf v gledališču ne bi sodeloval z režiserjem pred generalko? Predstava bi bila recimo postavljena v čas srednjega veka, na neki dvor ali grad, in to je vse, kar bi zanimalo našo kostumografinjo, ki pa bi bila za nameček še nekakšna neposrečena feministka … In tako bi ona v svojem dobronamernem, pa vendar ideološkem zanosu igralce – viteze oblekla v lubje, namesto v prave oklepe, da bi zabrisala razlike med vitezi in čarovništva obtoženimi ženskami – ker je videla, da režiser namenja celotno tretje dejanje grmadi, ki bo v tem sodobnem gledališču tudi dejansko gorela … In potem bi moral režiser, ki je morda tudi avtor dramskega besedila, preprosto hvaležno sprejeti njeno delo, njeno lubje, ki bi lahko ob neustrezni tehnični podpori tudi zares zagorelo … ne glede na to, da je kostumografija v celoti spremenila vse kontekste, vso predloženo tkivo besedila in možnost interpretacije. Ne glede na to, da je s tem v osnovi spremenila sporočilnost in idejo uprizorjenega dela.
In ko sem že pri feminizmu. V izogib moralizmu, pa vendar v podporo opolnomočenju deklic, sem napisala prvo pesem v zbirki Narisati ptico, ki nosi naslov Mika. Lahko bi se na dolgo razgovorila o dejanski deklici, ki stoji za to podobo in tem, kako so jo v vrtcu velikokrat po krivem utišali, ker se je vedno postavljala na stran šibkejših, toda s tem bi izgubila univerzalno poanto, ki je širša in globlja. Za to pesem sem se postavila tudi sama, kajti sprva ni prišla v uredničin izbor. Še prej pa je doživela zavrnitev skupaj z drugimi pesmimi, ki sem jih poslala v uredništvo Cicibana, kjer mi je urednik razložil, da so moje pesmi zelo zelo zahtevne in da mnoge od njih izražajo sentiment odraslega, otrok pa ne nagovorijo. Človek bi pomislil, da bodo prišle ilustracije meni, ki baje da pišem tako zelo zahtevne pesmi, na pomoč – da bodo podprle vsebino na način, da bodo bolj razumljive in dostopne mlademu bralcu. Toda ilustratorka si je izbrala od pesmi neodvisno svobodo. Kakor da bi šla na slepo s prstom po zemljevidu (moji pesmi) se je nekje pač ustavila … na besedi »čaj« in »ptice«. Pesem, ki govori o deklici Miki, ki ima pogum zapisan v krvi, saj je bila njena babica samurajka, se izteče v likovni motiv, ki je spomenik gospodinjskemu delu in torej popolnoma povozi feministični duh in idejo pesmi. Klasični kuhinjski prt in velik čajnik, na katerem se gnetejo šablonizirane ptice ustvarjata statično občutje, kjer ni prostora za pogum, ki bi otroka mobiliziral v akcijo in aktivno participacijo v lastnem življenju. Ptica na vrhu čajnika pa deluje kakor zvezda na novoletni jelki, ki je izpolnila svoj smoter s prav tem statičnim lepotnim poslanstvom. Kar hočem reči je, da slika v ničemer ne spodbuja k branju pesmi, ampak stoji ob njej zgolj zato, ker lahko.
Druga pesem Začetek pomladi je nastala ob neposrednem druženju z otroki, ko smo se v vrtcu pogovarjali o tem, kaj je enakonočje. Kako majhnim otrokom razložiti abstrakten pojem in pri tem ohraniti skrivnostnost življenja? Poskusila sem s sotočjem. Takole se začne: »Po eni reki plava Dan, / po drugi plava Noč. / Enkrat narašča reka z Nočjo, / drugič reka, ki nosi Dan. // Za kratek čas se združita / v sotočju, enakonočju, ko // si Dan in Noč padeta v objem.« In tako dalje … Človek bi pomislil, da je objem dovolj dober motiv za osrediščenje likovne podobe, ki seveda ni cela v službi besede, pa vendar boli, če se objem razcepi na s sivimi cestami prepredeno mesto, kjer so hiše, drevesa in ptice zastopani kot matematični elementi, razporejeni v nevidno, a določujočo razpredelnico, kjer za sotočje pravzaprav zmanjka prostora in je to stlačeno v neki modri slučaj ob levem kotu zgoraj. Za piko na i pa je ilustratorka poskrbela s prav tako neosebno upodobljeno deklico in dečkom, ki vsak na svojem bregu, kakor da sta že od nekdaj (resignirano) skregana, zreta v svojo računalniško obdelano odtujeno osamljenost. Podoba, ki hladno zareže s svojo sodobno interpretacijo oz. neobstoječim, zgolj virtualnim odnosom: objemom, ki si ga niti ne želimo, ker nas je strah vsakega človeškega stika. Toda to ni sporočilo moje pesmi.
Narisati ptico ni samo naslov te knjižice. Pomeni tudi močno simbolno in emancipatorno dejanje, ki skozi perspektivo otroka pomeni nekaj, za kar si je vredno prizadevati. Pomeni trud in občutek samozavesti, ko ti nekaj uspe; v tem primeru: narisati ptico. Pomeni tudi najti svoj lasten izraz, svojo avtentičnost, ki stoji nasproti že desetletja prakticirani rabi šablon ali pobarvank. Prav tako ta iskrena, s prosto roko povlečena črta otrok, stoji nasproti suhoparni matematični nalogi, ki s povezovanjem pikic neposredno kastrira otroško ustvarjalnost. In napoved negacije vsega ne ravnega, vsega spontanega, vsega resnično svobodnega, je že prva slika, ki jo vidimo, ko odpremo knjigo in še preden pridemo do prve pesmi.
Če ste kdaj opazovali otroke med risanjem, ste videli, kako je za nekatere risanje že postalo obremenjeno s pričakovanji odraslih in z vedno bolj prisotno težnjo po (odraslem) realističnem upodabljanju in doživljanju sveta. In v svojem obupu se nekateri od teh otrok preprosto nehajo trudit za njihov lasten pogled in zaključijo s samoobsodbo, da pač ne znajo risati. Otroško se večkrat razume kot otročje in se mu na ta način odteguje enakovredno pozicijo v družbi. Pokroviteljski odnos do otroške risbe pa dobi svoje mesto tudi v tej knjižici, žal. Ob pesmi Narisati ptico tako vidimo ptice, ki so osnovane na nekakšnih »naprednejših« podobah glavonožcev, ki jih rišejo otroci tam nekje okrog tretjega leta starosti, le da so v tem primeru »nadgrajeni« z odraslo roko, ki jih stilizira. Takšnih načinov otrok nikoli ne bi ubral, če bi že imel tovrstno mentalno zavedanje in čustvovanje ob lastnem ustvarjanju, kakor ju ima deklica v moji pesmi, ki je torej več kot očitno starejša in se trudi s kompleksnejšo risbo. Te ptice, ki so zavzele kar dve strani, naj bi bile tudi v nekakšni povezovalni funkciji s sosednjo pesmijo, ki nosi naslov Plavček. In zdaj: kaj ni škoda, da mlajši otroci ne poznajo niti najbolj pogostih ptic, ki gnezdijo v naših krajih? Kaj ni škoda, da otrok ob prijetnem in nevsiljivem poetičnem doživetju, ne more hkrati vizualno ozavestiti razlike med navadno sinico in plavčkom? Zakaj se otroke vzvišeno potiska nazaj v njihov za izraze nespoznavni svet, medtem ko se jih hkrati sili, da gledajo na svet z očmi odraslih? Da niti ne omenjam dejstva, da je v središču prejšnje pesmi otrok in njegovo notranje doživljanje in čustvovanje, ne pa ptice, ki jih riše …
Zanimivo, kako so pesmi, ki naj bi bile zahtevne, v ilustratorkini podobi postale vseh čustev izpraznjena tapetna motivika, medtem ko je resnično preprosta pesem, ki nosi naslov Ob polni luni, dobila pomensko popolnoma simetrično preneseno podobo, kjer se je moral dečkov notranji svet ponovno umakniti nečemu zelo banalnemu – dobesednemu. Ali, če si ponovno sposodim Bergerjev um: »Sporočilo motiva je izpraznjeno zaradi načina, na katerega je motiv naslikan.« V kontekstu te pesmi se sporočilo nanaša na dejstvo, da deček zmore dojemati Luno in Zemljo kot njemu sorodni bitji, ki imata, kakor on, ves čas potrebo po stiku – medosebnem odnosu. Ilustracija pa nam naslika zgolj to, kar pravijo besede (v vsakodnevnem pogovoru odraslih in ne skozi poetično moč otrokovega notranjega zavedanja, ki je posredovano skozi pesem) in torej ne upodablja dejanskega sporočila pesmi oz. z njim likovno ne komunicira. Drugače povedano – ilustracija se s pesmijo ne ukvarja.
Ob pesmi Želja se ponovno vidi, kako človeštvo ne zmore videti ljubezni drugače in drugje, kakor preko odnosov med spoloma. Četudi sta upodobljena deček in deklica in ne odrasli osebi, mi je žal, da se že tako zgodaj razceplja ljubezen na dva dela, ki sta sama zase nepopolna. Četudi je slika sama po sebi estetsko neoporečna, pa na njej še vedno ni mogoče zaznati nobene ekspresije oz. hrepenenja, ki v temelju prežema še posebej to pesem. Hrepenenje, ki v svojem jedru prebuja orkane univerzuma, je tukaj varno zaprto v tradicionalno polarizirani barvni ploskvi – deklici pripada rdeča, dečku modra. Ptice in drevesa sicer mestoma segajo preko ploskev, toda zgolj toliko, kolikor si je v tem fizično onemogočenem virtualnem svetu še sploh mogoče zamišljati odnose.
Pesem Drevesa na Krasu je družbeno angažirana pesem, vendar ne kar tako nekaj, ker je to in tako moderno, pač pa izhaja iz razumevanja otroških src, ki še vedno zmorejo čutiti bolečino drugih bitij in ki na to bolj ali manj glasno opozarjajo odrasle, a jim ti ne prisluhnejo. Otrok kaže in opozarja na bolečino, pa vendar na sliki ni znakov trpljenja ali sploh kakršnegakoli čutenja. Pred nami se razprostirajo veliki potujoči oblaki zelene barve, ki predstavljajo bogato krošnjo samozadostnega drevesa, ki ga neki mini deček v spodnjem kotu komaj zaznavno objema – ali pa miži in šteje do deset? Dečka lahko brez težav prekrijete s palcem svoje roke, ko knjigo držite pri sebi in berete otroku. On je skratka zelo nepomembna figura, kakor nam sugerira ilustracija. Toda to ni sporočilo moje pesmi. Otrok je njen najpomembnejši del. Njegovo čutenje in opozarjanje je središče njegovega sveta in če temu svetu ne bomo prisluhnili, bomo zgolj krepili to, česar je že tako povsod preveč – hladnega obračunavanja s trupli bitij (človeških, živalskih, rastlinskih).
Poleg tega je v tej pesmi prisoten tudi spoznavno zgodovinski moment. Otrokom je skozi pesem predstavljeno smolarjenje – postopek, ki je bil nekoč zelo pogost v naših krajih in resnično ne razumem, zakaj je tako težko videti smisel v tem, da se otrokom omogoči vpogled v to dejavnost. Menda ne bodo starši otrokom potem na svojih pametnih telefonih kazali fotografij iz spleta, kajne da ne? Nam je v interesu, da otroci še kaj spoznavajo iz knjig ali je to že popolnoma preživet koncept? Čemu je namenjena ilustracija pesmi? Razstavi ali otrokom za neposredno doživetje poezije? Želite mlade bralce ali ne?
Predzadnja pesem v knjigi, ki ima naslov Družinska slika pa je vse to, o čemer sem do sedaj govorila, strnila v pesemsko podobo sramežljive mimoze, ki ne predstavlja le enakovrednega družinskega člana, pač pa je z njo simbolno zastopano vse tisto, ob čemer odrasli zamahnejo z roko, češ da je preveč občutljivo, krhko, neznatno … Ne rečemo kar tako – kaj si taka mimoza. Ne rečemo v dobrem smislu, pač pa iz vzvišene in pokroviteljske drže nekoga, ki ni (več) toliko občutljiv, ki ni več tako »zelen« in kar je še teh izrazov. Toda bistvo vsega ranljivega, občutljivega, nežnega, krhkega, poetičnega … ni v njegovi nemoči, pač pa v skrbi za to nežno reč, ki prav s skrbjo postane najmočnejši faktor ljubezni, upanje za prihodnost in ja – mir v svetu. Prav zato Mika z začetka knjige: » … napne svoj lok, / da bi zadela v bistvo problema, / morda deluje hladno – že ledeno, / a tako le zavoljo pravice in resnice. / Navznoter Mika gostuje najtoplejše / srčne ptice.«
Naj za konec še dodam, da te knjige nisem napisala sama, pač pa je aktivno sodeloval moj notranji otrok, ki me včasih še vedno pocuka za rokav ter mi ogorčeno kaže to mimozo na veznem listu ob kolofonu, kamor so jo postavili po krivici in me prosi, naj kaj storim. Otrok ve, da sramežljiva mimoza cveti samo, če je ljubljena in srečna in ve, da tam na veznem listu, stran od dečka in mame iz Družinske slike ne more biti srečna in zatorej ne more cveteti. Razumete?
