Moč ženske besede – 24 pesniških glasov pod drobnogledom
Na jesenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, ki se je odvil zadnji teden novembra, smo imeli priložnost prisluhniti predstavitvi zbornika Za robom jezika. Štiri pesnice, ki so se uspele udeležiti okrogle mize – Tonja Jelen, Petra Bauman, Kristina Kočan in Nevenka Miklič Perne – so občinstvu pojasnile, da se – kljub temu, da ustvarjajo v drugem največjem mestu v Sloveniji – počutijo precej na obrobju. Tako v smislu objav svojih pesmi v literarnih revijah kot tudi izdaje pesniških zbirk in kulturnega udejstvovanja. Antologija Za robom jezika tako predstavlja velik doprinos k širjenju glasov mariborskih pesnic, ki so za ta namen izbrale štiri, pet ali šest pesmi in zapisale nekaj refleksij o rojstnem mestu in vsakdanjih izzivih, s katerimi se soočajo.
Čeprav se je položaj mladih pesnic v 21. stoletju nedvomno izboljšal do te mere, da so v veliki meri zastopane tako na številnih literarnih spletnih portalih kot tudi v širšem medijskem prostoru, obenem pa njihova imena na literarnih razpisih in natečajih ne zaostajajo za moškimi kolegi, pa morajo vsakič znova povzdigovati glas in se boriti na večih “frontah” za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. Urednica Kristina Kočan, ki je pred štirimi leti uredila že antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev z naslovom Po toku navzgor, na koncu uvodne besede prizna, da sama nikoli ni občutila nevključenosti v slovenski literarni prostor, a obenem ugotavlja, da veliko njenih sodobnic ni imelo te sreče. Antologija Za robom jezika je v praksi lep dokaz, da je sodelovanje med različnimi generacijami mariborskih pesnic ne samo možno, temveč da predstavlja vir inspiracije in literarnega aktivizma za prihodnje rodove. Pesniški jezik je nenazadnje tako naše orodje kot tudi orožje, ki – tako Tonja Jelen v svoji pesmi Vse je jezik – »odpira pot / jo zapleta / zmede zgrabi / konica jezika odpira / variante / jih gradi in rojeva …«
24 sodobnih pesnic, ki so bile bodisi rojene v Mariboru (med 1902 in 1990) bodisi so v njem živele in delovale kasneje, si v antologiji sledi kronološko po letu rojstva – prva med objavljenimi je Angela Žužek, zadnja pa Ana Svetel, tako da lahko bralka in bralec poleg specifičnih pesniških stilov spremljata tudi spreminjanje ženske pisave iz začetka prejšnjega stoletja pa vse do danes. Kočanova je pri izboru avtoric sledila »principu kakovosti, sloga, jezikovne spretnosti, harmonije med temo in jezikom, univerzalnosti, (avto)refleksije, refleksije lastne tradicije in koherence«, ob koncu zbornika pa priložila tudi kratko predstavitev avtoric.
Ljuba Skornšek, Angela Žužek, Tihomila Dobravc in Nada Fridau so ustvarjale v času druge svetovne vojne – prvi dve sta delovali kot partizanki, ki sta ubesedili svoje izkušnje iz NOB in k temu pridodali skrb za svojce, ki so ostali doma. Ljuba Skornšek tako v pesmi Na oknu oglaša le drobna se ptička opisuje skrb za sina: »Partizanka je, / v hribih v bajti leži / in ji je težko, / ker bi delala rada, / in jo skrbi. / Sinek moj mali / kaj delaš? Kje si? Kje si? / Na oknu oglaša le drobna se ptička.« Tudi pesnica in pisateljica Ada Škerl, ki je bila zaradi homoseksualne usmerjenosti in melanholičnega opisa občutij, večino svojega življenja prezrta, se je kot gimnazijka pridružila partizanskemu odredu in svoje osebno izpovedne pesmi kmalu zatem objavila v prvencu z naslovom Senca v srcu, ki je izšel tik po koncu 2. svetovne vojne. Kljub temu, da je knjiga ugledala luč sveta štiri leta pred izdajo znamenite zbirke Pesmi štirih, je slednja pritegnila precej več medijske pozornosti. V pesmi z naslovom Že kdaj presunljivo zapiše: »Molčanje moje naj te ne vznemirja, / ker meni je, kot da že dolgo živa nisem.«, medtem ko v pesmi Črni ptič omenja sanjski nič: »In nad teboj se spreletava sanjski nič. / Ogrnjene so ure v pajčolan sivine, / kot da nekje jih pričakuje ljub mrlič. / Vse dni živiš v razkošju bolečine // in sredi tvojih misli gnezdi črni ptič.«
Tudi poezija Angele Glazer, ki se je rodila še pred drugo svetovno vojno, je polna raznobarvnih metafor, s katerimi izpoveduje svoje emocije in doživetja iz narave. Tako Angela Glazer kot Marica Škorjanec sta se poleg literarnega ustvarjanja in pedagoškega dela, srečevali tudi z uredniškimi in kritiškimi izzivi. V svoji liriki razvijata čut za subtilnost in delikatnost, ki je razvidna zlasti iz opisov spreminjajoče se narave, ki z vsakim letnim časom menja svoje barve. Medtem ko Glazer v kratki pesmi Odjuga spregovori o tajanju ledu in poslavljanju od dolge zime (»Pod nogami / se mi topijo / utrujene stopinje prejšnjih dni / in spet otipam kamen, korenine. / Zadiham, / a zrak me vlažno zaskeli. / Iz tal je zadišalo / po hudi, dolgi zimi.«), Škorjanec po drugi strani obuja spomin na poletne vonjave (»Poletje od daleč / diši po materini dušici / in po arniki / grenkobe.«).
V osrednjem delu antologije se s svojimi pesmimi predstavijo tudi pesnice Marija Švajncer, Danica Križanič Müller in Lidija Gačnik Gombač, ki jih prištevamo k povojni generaciji vsestranskih umetnic pa tudi odličnih mentoric in pedagoginj. Medtem ko Švajncer v petih pesmih, ki jih najdemo v antologiji, opisuje prizore iz urbanega okolja (»Ljudje onkraj so čudno posušeni, / odmaknjeni in z izpraznjeno voljo. / Bitja ugaslih pogledov in pobešenih rok, / načrtovalci z raztrganim inačrti …«), se Danica Križanič Müller osredotoča na refleksije iz narave (»zadihati vejo, ki se dviga«), Lidija Gačnik Gombač pa se s pomočjo večplastne metaforike in odsekanih stavkov trudi podrobno opisati svoja občutja (»Na sredini rdeča kepa. V vodo jajce se zvali. / V srcu sobe gola rana. / Snop luči iz dna oči.«) Omeniti velja tudi Bogdano Naméstnik, in Sonjo Votolen, ki se preizkušata tako v pisanju pesmi za odrasle kot za otroke, tu in tam pa ju zanese tudi v pisanje dramskih besedil oz. zgodb za otroke. V pričujoči antologiji se predstavita s petimi pesmimi, iz katerih veje kombinacija prizemljenosti, hrepenenja in otroške razigranosti – v pesmi Sneg Sonja zapiše:»Tiho pada na / tiha tla, potem / ko zapleše svoj / beli ples izpod neba. / Ujela bi rada / ta beli ples v dlan, / da ne bi tako vdan / umiral sam.« Na erotični vidik ženske osebnosti v svojih pesmih opozarjata Erika Vouk in Berta Bojetu Boeta, za kateri Petra Kolmančič v spremni besedi zapiše, da imata stično točko v ženskem erotizmu, ki se tako pri prvi kot pri drugi kaže kot nekaj rušilnega in uničujočega, saj »strast nima lepega obraza, on / prihaja, pride, je, in že je proč« (Erika Vouk), medtem ko se lirska subjektka počuti izgnano tako iz sveta moških kot žensk in ugotavlja, da nikoli ne bo ženska, »ker ne boš nikoli položil name svoje dobrote« (Berta Bojetu Boeta).
Med mariborskimi pesnicami, rojenimi v zadnjih desetletjih letih prejšnjega stoletja, najdemo kar nekaj zanimivih ustvarjalk, ki se poigravajo z različnimi pesniškimi stili, poleg tega pa se lahko pohvalijo s precejšnjim številom izdanih zbirk in literarnih nagrad – poleg urednice zbornika Kristine Kočan, so tu tudi Petra Kolmančič, Anja Zag Golob, Barbara Jurša, Petra Bauman, Tonja Jelen, Vesna Spreitzer, Nevenka Miklič Perne, Nežka Struc in Ana Svetel. Zadnja spada v generacijo, rojenih na prelomu zadnjega stoletja, a ji je vseeno uspelo že v zgodnji mladosti izdati dve pesniški zbirki, s katerimi je bila nominirana za pesniški prvenec, medtem ko je za kratkoprozno zbirko Steklene stene prejela nagrado kritiško sito. V pesmi Mala bivanjska se kot literarna vrvohodka spogleduje tako s preteklostjo kot s prihodnostjo: »Razumeti nazaj, živeti naprej, / se sporazumeti s spomini, se gledati z željami, / naseljevati ulice in sobe s toploto, / govoriti pozorno in premišljeno, / obenem ostati zazrti vase, / obenem scela odpirati roke. / Tako naj bi bilo. // Vrvohodci čez dneve, / z osredotočenim pogledom nekoga, / ki ve, da bo vse v redu.«
Kaj se torej skriva “za robom jezika” štiriindvajsetih izvrstnih mariborskih pesnic? Naj si ob tej priliki izposodimo citat pesnice in slikarke Nevenke Miklič Perne, ki je v pesmi Za robom jezika lepo naslikala občutek, ki ga razgali odsotnost besede: »Samo ta tišina, / ki rahlo naguba / vodno površino / in za robom jezika / nemočno pljuskne / ob smreke, / ki varujejo gozd / pred vsakdanjostjo, / samo ta tišina / je moje orodje.«
