Oh, pri Svetem Belodolčniku! (1. del)
Beli zidovi.
Bele ograje.
Bele hiše.
Bele ulice.
Dobrodošli v Belodolu!
Fuj in fej, kakšen gravž! Oh, pri Svetem Belodolčniku! Tega niste slišali. Krasno je!
»O, kako ste, gospodična Evelina? Vaša belodušnost danes kar sije iz vas.« Vprašanje gospoda Snažnika se je zalepilo gospodični Evelini na uho, ko je kolesarila mimo na belem kolesu. Beli zvonček je lahkotno zacingljal v odgovor in že je vušnila naprej v svoji beli oblekici. Tudi češnjevo rdeče ustnice, ki so v Belodolu veljale za skoraj grešno izjemo, so se ji zakrivile v nasmešek. Za prvim belim vogalom je nasmešek padel dol. Ni ga pobrala. Pa naj obleži ta butasti nasmešek in naj se kdo spotakne obenj, se je sama pri sebi zahahljala Evelina. Danes so ji, čeprav se jih je zelo trudila krotiti, v glavi ves čas vznikali čudni domisleki. Kot da ne bi bili njeni. Beli podplati njenih belih sandal so sestopili s pedal zato, ker je na tleh zagledala nekaj belega. Umazano belega, sicer redkost v tej dih jemajoči belini. Žvečilka je bila že nekajkrat pohojena. »Morda pa je v njej ostal še za kanec sladkobe,« ji je spet šinila vsiljiva misel. Nenadzorovano se je sklonila, bliskovito pogledala levo, potem še desno, »O, ti Sveti Gravž, daj, da me nihče ne vidi,« in že je pohlepno zbasala žvečilko med svoje snežno bele zobe. Gospodična Evelina je stala tam, pripirala oči, obraz nastavljala soncu in žvečila, žvečila, da bi izžela še zadnje sledi sladkobe. Ni se zavedala, kaj počne, še manj se je zavedala sveta okoli sebe.
»Jutro Evelina!« Predramil jo je šele vzklik soseda z druge strani ceste. Evelina se je zdrznila in vljudno pomahala nazaj. »O, da bi le padel v Nagravžnico in se zamazal do vratu,« je zaslišala glasek v glavi. Le od kod so se vzele te misli? Zagotovo ne iz Belodola. Popravila si je koder svetlih las in nadaljevala pot. »Urejenost je bistvo stvari,« si je spodbudno šepnila, da bi spravila svojo glavo v red.
V Belodolu je deževalo le poredkoma. Vsi so tekli občudovat kapljice, ki so se lesketale na listih dreves kot najlepši biseri. Evelino pa je takrat nenadzorovano popadlo nekaj povsem drugega. Hotela je … Čofotati po blatnih lužah! In ne le to! Tega ni mogla zaupati niti najboljši prijateljici. Odkradla se je na samo in našla lužo, v kateri so se zvijali in krotovičili dolgi, spolzki stvorčiči. Med palec in kazalec je zagrabila najbolj tolstega deževnika in si ga kot očarljivo verižico obesila okrog vratu. Z naslednjim si je okrasila zapestje.
»O, pri Svetem Gravžu!« je zavpila, ko jo je sosed enkrat skoraj zalotil pri početju. K sreči je bila dovolj oddaljena in sosed je odšel v prepričanju, da si je le zavezovala vezalke.
Večino časa pa je bil Belodol obsijan s soncem. In naj je posijalo še v tako zakotno luknjo Belodola, ni moglo obsijati niti enega samcatega drobca prahu. Kaj šele blata! Za to so s svojim čarobnim praškom belodolčnikom, Svetim Belodolčnikom!, skrbeli prav vsi Belodolčani. Z njim so neumorno sipali, drgnili, sipali, drgnili, sipali, drgnili, … dan za dnem. Še posebej zagnana je bila Evelina, ki je prav vsako leto zasluženo prejela naziv Naj-čistitljiva dolčanka. Belodolčnika pa ni bil namenjen le zunanjemu čiščenju. Ščepec sem, ščepec tja … belodolčnik so si nadvse radi vsuvali tudi v čaj, juho in sokove, saj je bil najmočnejši spodbujevalec belodušja. In Evelinino belodušje je bilo na zavidljivem nivoju vse do tiste usodne noči.
Nad Belodolom je zasijala ogromna bela luna. Evelina ni in ni našla miru, ko se je premetavala pod svojo pernato puhasto odejo. Kot v sanjah je odtavala do okna, odgrnila svojo sveže oprano zaveso in se zazrla v luno, ki jo je spomnila na ogromen bel lavor, poln razpenjenega belodolčnika. Tisti hipec ji je luna prišepnila nekaj tako pomembnega, da se je popolnoma predramila. Danes je pozabila očistiti svoj smetnjak! Česa tako gravžastega si Naj-čistitljiva dolčanka nikakor ne more privoščiti! Stekla je v kopalnico, zagrabila svojo steklenico belodolčnika, vzela še gobico, lavor in kar v svoji beli spalni srajci švignila skozi vrata na ulico. In tam ga je zagledala! Smetnjak to noč ni bil le smetnjak. Pod luninim sijem se je lesketal nič manj kot čarobni portal v drug svet. Pokrov je zaječal v temno noč, ko ga je privzdignila. Ugriznila se je v ustnico »O, da le ne zbudim sosedov.« A bilo je prepozno. »Gospodična Evelina!« Skozi okno bele hiše, je izza popolnoma bele zavese pokukala glava, polna navijalk. »Gospodična Evelina, to je popolnoma nedopustno početje za tako neugledno uro,« je zakrakala glava gospe Praline in ogorčeno zmajala sem ter tja. »Neznansko se opravičujem, gospa Praline … preverjam … uh … čistost smetnjaka,« se je spokorila gospodična Evelina. »Morda je notri kaj neprimerno zavrženega, čeprav bi moral biti povsem prazen in temeljito očiščen.« Še preden bi gospa Praline utegnila nadaljevati z nerganjem, je gospodična Evelina urno zagrabila rob smetnjaka in se zavihtela čezenj. »Ja, kaj pri svetem belodolčniku!« je ušlo gospe Praline, a Evelina ji je že izginila izpred oči. Da razjasnimo. Gospodična Evelina to noč ni nameravala zlesti v smetnjak. Njeni nameni so bili popolnoma čisti! Hotela ga je le dodobra zdrgniti z belodolčnikom. A ta lunin sij jo je tako omamno vabil, da se mu ni mogla upirati. Čim je skočila v smetnjak z belodolčnikom in gobico v roki, je spolzela po biserni potki kot po toboganu. Zajela jo je nepopisna evforija, kakršne ni začutila še nikoli. Objel jo je nenavaden vonj, ki je privrel iz globin in je bil omamno nagravžen hkrati. Pokvarjen kompot, čebulna juha in vaniljev parfum je ugibala Evelina med drsenjem navzdol. »Pri Svetem Gravžu,« ji je ušlo, ko je opazila, da njena bela nočna srajčka postaja vse bolj zapackana z rjavimi madeži, kot bi se na njej izrisoval zemljevid nekega skrivnostnega sveta. Dolgo se ni mogla ukvarjati s tem, saj je njeno tankočutno uho zaznalo nove zvoke. Najprej je bilo to le šelestenje, potem se ji je zazdelo, da nekaj kaplja, in nazadnje so se temu pridružili še … »Prdci!« je vzkliknila Evelina in kar ni mogla verjeti svojim ušesom. Nepredvidljiva simfonija je postala glasnejša, tudi vonj, ki jo je objemal vse gostejši, da se jo je polotila že omotica. Utegnila je le še vzklikniti: »Vedno sem vedela, da obstaja nekaj več!« in že je … čof … pristala v mehki sluzasti gmoti.
