Ta-Nehisi Coates, Med svetom in mano (Cankarjeva založba, 2022), prevod: Petra Meterc
H knjigi Med svetom in mano afroameriškega novinarja in pisatelja Ta-Nehisija Coatesa (1975) bi morali pristopati s spominom na novico o usmrtitvi Georgea Floyda, ki mu je leta 2020 ameriški policist vse do zadušitve klečal na vratu, ali pa denimo s spominom na absurdno ustrelitev komaj sedemnajst letnega Trayvona Martina. Morda pa bi se branja morali lotiti upoštevajoč kontekste, ki so nam geografsko in zato nemara tudi mentalno bližji. Recimo v kontekstu nedavnih izgredov v Franciji, ki so sledili umoru Nahela Merzouka, srednješolca alžirsko-maroških korenin, ki ga je v Nanterru, predmestju Pariza, neoboroženega junija letos ustrelil policist, ali pa enostavno z mislijo na številne druge, premnoge žrtve policijskega nasilja, manifestiranega na temnopoltem telesu.
Ranljivost temnopoltega telesa je namreč krovna tema knjige, ki jo baltimorski pisatelj v obliki pisma, ki na koncu preide v neke vrste esej, piše sinu Samoryju. Brez leporečenja ali kakršnih koli drugih oblik omiljevanja brutalno rasistične realnosti pisatelj svojega mladostniškega sina seznanja z vprašanjem, kako naj bi temnopolta oseba živela svobodno v svojem telesu. Američani namreč verujejo v pojem rase kot definirano biološko danost, kar posledično opravičuje rasizem, ne misleč da sta tako ideja rase kot ideja rasizma skonstruirana pojma. »Rasa je otrok rasizma, in ne njen oče,« pravi Coates, kar pomeni, da rasizem poraja idejo rase in ne obratno. Na ta način je telo zvedeno na goli videz, na barvo kože, ki ji je, kot bi temu rekel filozof Achille Mbembe, podeljen status biološko utemeljene fikcije, saj ni rasa nič drugega kot oblika predstave, ki »ne razlikuje med notranjostjo in zunanjostjo.«
Rasa kot preddoločena vidna identiteta tako postavlja posameznika v položaj nevarnosti, kajti kot beremo v knjigi »biti črn pomeni biti gol«. Rasizem je v knjigi ponazorjen kot telesna izkušnja, kot nenehna interakcija med posameznikom in svetom onkraj njega, na kar aludira tudi sam naslov knjige. Med temnopoltim telesom in zunanjim svetom zato obstaja distanca in očitna diskrepanca, katere zgodovinsko akumulirane ideje o superiornosti ene in inferiornosti druge barve polti se skorajda nujno v obliki raztelešenja končajo na temnopoltem telesu. Temnopolti posameznik pod težo vseprežemajočega rasizma navsezadnje izgubi lastno telo oziroma mu je v pričo policijskega nasilja to odvzeto.
Ta-Nehisi Coates se dotakne rasizma v vsej njegovi širini. Omenja namreč tudi nasilje med tolpami, torej nasilje med temnopoltimi samimi, ki pa ga pojmuje kot del načrtno zasnovanega strukturnega rasizma. Ulično nasilje proizvaja splošno atmosfero strahu, katerega posledica je reakcijsko nasilje kot obrambni mehanizem in strategija preživetja zaradi česar je modus operandi temnopoltega posameznika nenehna preža in obvarovanje lastnega telesa. Nasilje je premišljeno in zrežirano, zato pisatelj govori o rasizmu kot o politični izkušnji, katere del je tudi šolski sistem, ki deluje kot institucionalno discipliniranje temnopoltega telesa. In ravno šolski sistem, ki o ameriški svobodi, demokraciji in izjemnosti govori izključujoč ne le večino prebivalcev tega sveta, temveč tudi del prebivalcev lastne države, pozablja, da ameriško zgodovino ni moč misliti brez plenjenja in zasužnjevanja. Belski privilegiji in belska nadvlada, s tem pa tudi demokracija in razvoj, sta v Združenih državah Amerike od nekdaj temeljila na uničenju določenih skupin ljudi. Če je vrednost ’črnega življenja’ v preteklosti bila skorajda ničelna, pa je, ravno nasprotno, ’črno telo’ od nekdaj imelo pomembno kapitalno in monetarno vrednost. A pajdaštvo med rasizmom in ekonomijo navsezadnje ni nič novega, na kar še danes opozarjajo dosežki zahodnega »razvoja«, pridobljeni s čezatlantsko trgovino s sužnji, brezplačnim delom in izkoriščanjem afriških naravnih dobrin. »Rojstvo rasnega subjekta – in torej Črnca,» je, kot pravi Achille Mbembe, »povezano z zgodovino kapitalizma«. Podobnega mnenja je tudi gvajanski zgodovinar Walter Rodney, ko trdi, da je beli rasizem sestavni del kapitalističnega produkcijskega načina.
Ob tako pretkano konstruiranem rasizmu je sklep knjige to, da temnopolti praviloma ne morejo nadzorovati usode lastnega telesa, a naj kljub temu ne nehajo poskušati. Tako kot pisatelj osmišlja sebe skozi ’črno telo’ in se vzpostavlja skozi in onkraj zunanjih omejitev rasizma, ki posameznika skoraj vedno reducirajo, bi morali, po pisateljevem prepričanju, temnopolti prebivalci Združenih držav povrniti dostojanstvo svoji skupnosti skozi odkrivanje in ustvarjanje novih narativov o sebi. To je edini način, s katerim lahko povrnejo usodo v svoje roke.
Ta-Nehisi Coates je do tega spoznanja prišel med obiskovanjem univerze Howard oziroma v Meki, kot je poimenovano univerzitetno stičišče črnske skupnosti, ki mu je omogočilo ne le učenje o Afriki in njenih diasporah – to je tudi tista vednost, ki je ne le v ameriških, temveč tudi evropskih in tako tudi naših kurikulumih prikrita in spregledana – marveč tudi srečevanje z generacijo temnopoltih, ki od sveta neizprosno zahtevajo več kot njihovi predhodniki. Meka se tako vzpostavlja kot neke vrste rehabilitacijo ogledalo. »Zgodba o naših lastnih kraljih in kraljicah je zame postala orožje«, opolnomočeno trdi pisatelj. V tej perspektivi pa vendarle velja spomniti na očitek idealiziranega diskurza o Afriki in njeni predkolonialni izjemnosti, ki se ga Afroameričani pogosto poslužujejo. Apropriacija afriške in »črnske« zgodovine, kot lahko vidimo na primeru zgodovine Egipta, čeprav to ni edini takšen primer, je namreč pomemben ugovor proti afroameriškemu afrocentrizmu.
Pisatelj v knjigi opisuje tudi lastne refleksije ob obisku Francije, kjer bralec, senzibilen do imperialističnih dinamik, dobi sprva občutek pisateljevega naivnega vtisa o nekdanji kolonialni sili, kljub temu da ji priznava izprijenost kolonialistične matrice, prežete s plenjenjem in ubijanjem. Daleč od baltimorskih ulic in ameriškega rasizma Coates sklene, da biti črn pomeni različno v različnih krajih. Na ravni pomenskosti je temu morda res tako, toda na ravni končnega raztelešenja, katere zadnji, a vsekakor ne edini, primer je Nahel Merzouk, bi se težko strinjali s pisateljevo ugotovitvijo. Nazadnje je zagovor evropskih in s tem tudi francoskih liberalnih vrednot v pričo vseh tistih, ki se jim te iste vrednote ne le odrekajo, temveč se jih predstavlja kot grožnjo liberalnim vrednotam samim, naravnost absurden? Mar niso ravno te vrednote konec koncev omogočile smrt Nahela Merzouka? V oziru na ta razmislek je knjiga Med svetom in mano obvezno čtivo tudi za naš prostor, ki pod krinko liberalnih vrednot in nekolonialne zgodovine, rasizem z vso narcistično aroganco še zmeraj zanika.
