Denis Škofič, pesnik treh pesniških zbirk, je bil že s prvencem Sprehajalec ptic (2013) nominiran za Jenkovo nagrado in kritiško sito, zbirka Seganje (2017) je bila nominirana za Jenkovo nagrado. Tuskulum (2023), kar pomeni mirno in udobno zavetje, je v letu 2024 doživel izreden odziv. Škofič je za tretjo zbirko prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo preteklega leta, uvrščen je bil na kritiški festival Pranger, prejel je Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta in bil je nominiran za Jenkovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Več kot dovolj razlogov, da je naš gost. Pisnim vprašanjem sledijo pisni odgovori lavreata Denisa Škofiča.
Petra Koršič: Denis, čestitke k uspehom. V tvoji tretji pesniški zbirki Tuskulum se nahaja 7-kitična pesem Zgodi se, kot se je zgodilo Janu Boklövu. Značilnost pesmi glavnine zbirke je ponavljanje začetka kitic, v tem primeru prve vrstice. V njej piše, da ko subjekt končno obvlada držo, ta ni v skladu z estetskimi normativi tistega časa, da v njegovi drži smuči vidijo grožnjo estetiki smučarskih skokov in to skušajo zatreti; čez nekaj let njegova skakalna drža zamenja paralelno in postane estetski normativ, da se v njej merijo in zmagujejo drugi. Pripoveduj nam o tej pesmi. Zakaj in čemu ta pesem? Ni naključje, da ob čestitki prav z njo začenjava ta intervju. Če želiš, nam jo lahko tudi podeliš v celoti.
Denis Škofič: Draga Petra, najlepša hvala za čestitke. Zbirka Tuskulum je, kot si zapisala, doživela izreden odziv, ki sem si ga, tako kot vsak avtor, še posebej, ker sem na njej delal šest let, po tihem želel, vendar ga nikakor nisem pričakoval, temveč ravno nasprotno, zaradi tem, motivov in rabe narečnega jezika me je obhajala bojazen, da bo zaradi zadnjega doživela negativen sprejem. Nekaj tega strahu morda seva tudi iz pesmi Zgodi se, kot se je zgodilo Janu Boklövu, v kateri za metaforični okvir služi zgodba smučarskega skakalca Jana Boklöva, izumitelja tako imenovanega V-sloga, s katerim je radikalno spremenil smučarske skoke. Namreč omenjeni slog, ki ga je odkril po naključju, mu je omogočal bistveno daljše in varnejše skoke kot drugim tekmovalcem, ki so takrat skakali v paralelni tehniki. Ta je bila v rabi že od samega začetka nastanka tega športa, vendar so jo skakalci z leti izpilili, tako da niso več krilili z rokami v zraku, ampak so s pomočjo razvoja vezi z rokami, tesno stisnjenimi ob boke, ter zmerno ukrivljenim trupom nad vzporedno postavljenimi smučmi kot puščica švigali proti željenim daljavam, kjer so pristali v globokih telemarkih, saj so doskakovali z velike višine. Zaradi višine, ki so jo dosegali, so bili skoki zelo nevaren šport, še posebej, če je skakalce odneslo predaleč. Skratka, V-tehnika je omogočila veliko nižji prelet, obenem pa izdatno daljše in varnejše skoke/polete. Vendar pa je bila kljub vsem tem dejavnikom velik trn v peti predstavnikom FIS, ki so se s svojim takratnim predsednikom Torbjørnom Yggesethom, držeč se svojih rigidnih pravil in konservativnih načel, na vse pretege borili proti Boklövi novi tehniki, ki je ogrožala njihovo predstavo o tem športu, kjer poleg daljave štejejo tudi ocene za slog. Tako da so mu ravno na podlagi estetskega kriterija poskušali onemogočiti, da bi zmagoval na tekmah, s tem da so mu preprosto dajali izredno nizke ocene oziroma njegove skoke celo vrednotili kot skoke s padcem. Vendar mu je na koncu vseeno uspelo uveljaviti svojo tehniko, ki je temelj modernih skokov. Če se vrnem na pesem, torej slednja gradi na tej metafori in govori o sprejemanju novih/drugačnih pristopov in slogov, ki v nekem času ne veljajo kot primerni ali vredni odobravanja kritike ali stroke. Seveda pesem ne govori o meni, saj sem jo zastavil širše, v njej govorim o inovatorstvu/revolucionarstvu na vseh področjih človekovega delovanja, saj se tisti, ki poskušajo uveljaviti svoje pristope, ideje, umetniške prijeme, družbene spremembe, zmeraj znova soočajo z enakimi ovirami.
Petra Koršič: Knjigo 59 pesmi odpre moto v obliki kar treh citatov. Mnogo literarnih nanašalnic je tudi v knjigi, bodisi kot neposreden navedek citata bodisi kot vkomponirani del pesmi: naslov (Gospodar muh, kot knjižni naslov avtorja Williama Goldinga) ali besedno gradivo pesmi. Zakaj so citati na začetku knjige za življenje te knjige potrebni? So nujni ali so pogrešljivi? In čemu nanašalnice? Ali posledično knjiga pričakuje razgledanega bralca? Izpostavila bom pesem Ni južni otok, ni na str. 61, ki korespondira s Kovičevim »otokom«.
Denis Škofič: V zbirki sem želel na neki način spregovoriti o civilizaciji, ki smo jo ustvarili ljudje, pri tem sem bolj ali manj imel v mislih zahodni družbeni sistem, del katerega so določeni miselni koncepti, filozofski, znanstveni, politični, kulturni itd., po katerih živimo in s katerimi si poskušamo razložiti svet oziroma dati svojemu življenju smisel. Prek izobraževanja oziroma tudi posredno pridemo do te vednosti in vzorcev, ki jih nato ponotranjimo. Zato sem zbirko prepredel s številnimi ne samo literarnimi, ampak tudi mitološkimi, bibličnimi, slikarskimi, filmskimi, zgodovinskimi, znanstvenimi ter drugimi referencami. Vse te so dokaz napredka civilizacije in obenem njen gradnik, brez katerih je ne bi bilo. Z razvojem so se določeni nazori in sistemi izkazali oziroma se izkažejo kot zmotni, zaradi česar sem v zbirko vnesel nekaj takšnih predstav, ki jim verjame lirski subjekt, kot je recimo prepričanje, da Titan Atlas, znan iz grške mitologije, drži svet. V resnici namreč podpira nebesni svod. Zmotno predstava se je razširila zaradi Atlantove upodobitve v Mercatorjevem atlasu iz leta 1559. Ali pa, če navedem še eno od zmot – lirski subjekt sem pustil v prepričanju, da nohti in lasje rastejo tudi po smrti, čemur verjame nemalo ljudi. Zbirke si nisem zamislil zgolj za razgledanega bralca, marveč da s svojo univerzalnostjo nagovori vsakega, ki se bo podal v njen z arhetipi posejan svet. Vendar bolj kot je bralec načitan, več ima plasti, ki se mu odkrivajo, oziroma večji je svet, ki ga lahko spozna. Tako bo recimo vsak zelo hitro prepoznal, kot si že sama izpostavila, navezavo na Kovičev Južni otok v pesmi Ni južni otok, ni, medtem ko bo šele bralec z večjo kilometrino v isti pesmi odkril aluzijo na Mobyja Dicka. Uvodni trije citati so le kažipoti za mogoč vidik branja, so le ena od jasnejših poti, po katerih se lahko bralci odpravijo na potovanje po zbirki, niso pa nujni. Ne nazadnje gre za poezijo, ki mora s svojo odprtostjo in praznimi mesti odpirati možnosti za številne interpretacije.
Petra Koršič: Za hip se pomudiva pri obliki pesmi. Nekatere so naslovljene, druge ne. V glavnem so pripovedne in daljše, nekatere so miniaturke, prebliski, v bližini aforizma (izpostavljam dve, in sicer na str. 47 in 67). Daljše prakticirajo ponavljanja na začetku kitic, nekatere lirične se približujejo likovni pesmi (Obzorijo, str. 30). Izbruh in vsebinski nastavek knjige je upesnjen v prvi pesmi Povodenj. Kako si te heterogene strukture sestavljal v celoto?
Denis Škofič: Zame pesniška zbirka ni zgolj zbir pesmi, ki so nastale v nekem obdobju, temveč nanjo gledam kot na zaokroženo celoto, v kateri so pesmi kot poglavja v romanu, v katerih se prepletajo različni pripovedni prameni in vodilni motivi, ki se nanašajo na glavne teme tega dela. Obenem se držim načela, ker poezija zaradi svoje oblikovne in pomenske odprtosti to omogoča, da vsebino pokažem tudi na oblikovni ravni. Tako uvodna pesem o povodnji tudi vizualno ponazarja potek poplavljajoče reke, ki se ne ozira ne na družbene statuse, pripadnost ali verovanja, ampak brez milosti odnaša vse, kar ji pride na pot, obenem izkopava, kar je pred davnimi leti zasula sama ali človek, in spreminja oddaljene kraje v nabrežja ter pomeša med sabo, kar je iztrgala, tako da se določene besede ali besedne zveze med sabo oddaljujejo, mešajo ali združujejo. Prav tako pa pesem, kot si povedala, deluje programsko, saj kaže na sam pesniški postopek v zbirki, kjer se v zavetju, v katerega se umakne lirski subjekt, vzpostavi svet, v katerem niso izenačeni zgolj vsi časi, preteklost, sedanjost in prihodnost, ampak soobstajajo resnični zgodovinski dogodki in osebe, spomini ter izmišljeni liki iz drugih literarnih del, filmov, zgodbe, pripovedke, anekdote, rituali, verovanja, običaji, ljudsko slovstvo, slike, po principu »svet je vse, kar vem o njem«. Z izmenjavanjem daljših in krajših pesmi ustvarjam ritem, po drugi strani pa tudi tedaj, ko preidem iz pripovednih pesmi na »aforizem«, pokažem na pomemben vodilni motiv, ki se skrčen na maksimo zdi banalen, kot se zgodi z vsem, kar se izrabi s pretirano rabo ali služi neki ideologiji. To naj bi pokazale tudi krajše pesmi, ki si jih navedla, vendar sem imel v mislih tudi nasproten učinek, namreč iztrošena metafora, kot je »čas kar leti«, lahko v drugačnem kontekstu spet postane sveža in učinkovita, banalen vsakdan pa spet dobi neki globlji pomen. Do tega pride, če prepoznamo, da puhlica »čas kar leti« stoji v kontekstu, saj se nanaša na eno izmed pesmi v zbirki (Miklavž), ki smo jo prebrali in ki predstavlja njeno nadaljevanje, ter da gre obenem za aluzijo na eno od slik Marca Chagalla. Kako se vsebina odraža v obliki in postavitvi same pesmi ter umestitev te v celoto, je morda najboljši eksempel kratka pesem Primera, ki je sestavljena iz dveh verzov »Stisnjena / v kot.«, ti so za vizualno podkrepitev zares stisnjeni v spodnji kot strani, da bi ponazorili, da je slogovno sredstvo primera enačena s primerjalnim členom kot in da je dobesedno stisnjena v kot. S čimer kaže na dvoje, da neki stvari, ki jo enači z neko drugo, določi in zameji njen pomen in da deluje kot prolog za pesem Obred, ki ji sledi, ter vsem drugim pesmim, vezanim na tematiko, v kateri žensko moški v prenesenem in dobesednem pomenu stisnejo v kot.
Petra Koršič: Preden se spustiva v vsebino, nekaj besed o jeziku kot pesniškem sredstvu. Poleg knjižnega jezika so nekatere pesmi napisane deloma tudi v prekmurskem, tvojem maternem jeziku. Kako utemeljuješ rabo nestandardnega jezika, da pesem ne izpade eksotična žival in tako tudi sprejeta? Skratka, kako doseči, da bralca odvrneš od zgolj fascinacije z eksotično prekmurščino in mu kot avtor razkriješ nekaj več, česar slovenski knjižni jezik ne bi zmogel? In še: ali vsebina, torej tematika pesmi (ljudski običaji in prizori iz ruralne panonske preteklosti), botruje izbiri jezikovne lege?
Denis Škofič: Kakor sem že povedal na začetku, sem se bal, da bom s tem, ker sem nekatere pesmi napisal v prekmurskem narečju, doživel negativen sprejem tako pri nekaterih bralcih kot kritikih oziroma da bodo zbirko popredalčkali med narečno poezijo. K sreči se je zgodilo ravno nasprotno, na neki način je raba narečja zbirki dala neko svežino, pristnost, melodičnost, s čimer je pritegnila še več bralcev. Razlog, zakaj sem se odločil za narečje, je preprost, z njim tematiziram/problematiziram še eno izmed prvin civilizacije, in sicer jezik. V jeziku se skladišči in odraža vsa naša kulturna in narodna preteklost ter sedanjost, prostor, v katerem živimo, družbeni položaj, interesi, vsa naša hotenja, želje, strahovi, dosežki in polomi. Da bi lahko to prikazal, sem moral v pesmih uporabiti vse zvrsti jezika, od prostorskih, kamor spada prekmursko narečje, ki je moj materni jezik, do socialnih, kot je knjižni, kjer gre za standardizirano različico jezika s svojimi pravili. Najbolje je to vidno v pesmi Ljudski običaj, ki med drugim govori o vzpostavljanju družbe, ki se čez čas zmeraj znova izrodi v najvišjo obliko nasilja – vojno. Na začetku je razvoj skupnosti prikazan z rabo narečja, vendar vedno bolj ko družba napreduje in se postavljajo določen zakoni in omejitve ter se stanje zaostruje, narečni jezik skladno s tem, sprva postopoma, potem pa vedno hitreje, prehaja v knjižni jezik, ki je, kot sem že povedal, natančno določen s pravili, predpisanimi v slovnici, slovarju, pravopisu in pravorečju. V jeziku se dobro vidi, kakšna je bila naša zgodovina, pod čigavo oblastjo smo živeli, s čim smo se ukvarjali in kakšne rituale smo razvili ter kakšen družbeni sistem smo vzpostavili. Posamezne madžarske, nemške in srbohrvaške besede, ki jih nevede dnevno uporabljamo recimo v Prekmurju, se niso ukoreninile samo zaradi lepega. Kakor na primer izraz kefa, ki v prekmurščini pomeni tako lepo žensko kakor krtačo, če pa ga uporabimo kot glagol, lahko poleg krtačenja pomeni tudi hitro hojo in spolni akt, s čimer razkriva marsikaj o družbi.
Petra Koršič: Pojdiva k naslovu: Tuskulum. Danes redko uporabljena beseda Slovarja slovenskega knjižnega jezika pomeni mirno in udobno zavetje. Zakaj si izbral prav to besedo? Kdaj se je pojavila zamisel o naslovu: na začetku ali med urejanjem pesmi v knjigo?
Denis Škofič: Pred leti sem med brskanju po slovarju naletel na ta izraz, ki me je povsem očaral in sem si ga zabeležil v zvezek med druge besede, ki so pritegnile mojo pozornost. Čez čas sem odkril še Ciceronove Pogovore v Tuskulu in oboje se mi je usidralo v podzavest. To je bilo nekje v času, ko je nastajala moja druga pesniška zbirka – Seganje. Med zadnjimi pesmimi, ki sem jih takrat napisal, je bila tudi pesem, v kateri sem uporabil besedo tuskulum. Uvrstil sem jo v zbirko, vendar sem se na koncu po pogovoru z urednikom Aljošo Harlamovim odločil, da jo izločim. Na koncu ni pristala niti v zbirki, ki je dobila naslov po besedi, s katero se konča. Ko sem napisal pesmi Ljudski običaj, Gospodar muh, Divja mačka, Pust, Obred in Atlas, sem ugotovil, kam me pelje pisanje, in takrat sem naredil približno strukturo zbirke ter izbral naslov, ki je potem ostal nespremenjen. Po nastanku pesmi In vendar se vrti sem za trenutek razmišljal, da bi izbrani naslov zamenjal, saj se mi je zdelo, da bolj jasno kaže, da imam v mislih civilizacijo, njene dosežke, zmote in nagnjenost k ponavljanju. Vendar sem se odločil, da ostanem pri naslovu Tuskulum, ki ni samo lepše zvenel, ampak ga je bilo mogoče interpretirati na več mogočih načinov. Eden izmed teh je bil, da se zatekamo v civilizacijo, ker za nas predstavlja varno in udobno zavetje, čeprav je marsikaj v njej ravno nasprotno.
Petra Koršič: Vsebina. Poskušajva povedati, o čem vse govori ta knjiga. Opazne pesmi so pesmi »prizori«. Gre za tehniko zamrzovanja časa, bralec se znajde v nekem brezčasnem sedanjem trenutku, v katerem se združita preteklo in današnje. S pripovednim slogom natančno opišeš prizor. Eden bolj uspelih prizorov je pesem Prehod na strani 10, v katerem je trenutek skozi opazovalčevo oko upesnjen ob osmislitvi tega trenutka s tem, da seže čez opazovanje vidnega. Namreč spregovori o življenjskih spoznanjih. Ponekod je teh poant manj, niso izpisane, kot bi puščale bralcu, da sam najde smisel v tem … Kaj nam lahko poveš o tem?
Denis Škofič: Že v nekaj prejšnjih odgovorih sem omenil, da je glavna tema zbirke civilizacija, ki smo jo ustvarili kot neko varno zavetje. Da bi prikazal njen razvoj in delovanje, sem za osnovo vzel različne obrede, običaje in navade, ki pretežno izvirajo iz Prekmurja, saj te najbolj poznam. Po drugi strani pa že od prve zbirke naprej širim fiktivni prostor, sebi lastno mitologijo, ki sem jo ustvaril. Enako velja za literarne osebe in predmete, ti prehajajo iz zbirke v zbirko. Gre za izmišljeno pokrajino, ki spominja na Prekmurje in sem si jo zamislil podobno kot Faulkner Yoknapatawpho, Marquez Macondo in Onetti Santa Marijo. Zaradi česar vse tri zbirke delujejo kot trilogija. Večina pesmi v zbirki pripoveduje zgodbo ali izsek, postavljen v sedanji čas, ker pa sem želel ustvariti občutek univerzalnosti, vtis, da so človeško življenje, njegova pot, hotenja, želje zmeraj enaki, sem jih prepredel z arhetipi in aluzijami, ki v bralcu vzbujajo takšen efekt vsesplošnosti. Dva od temeljev, na katerih stoji zahodna družba, sta krščanstvo (Biblija) in antična kultura (mitologija), ki prestavljata tudi fundament zbirke. Zelo pomemben je prav tako Ep o Gilgamešu. Zbirka se začne z zelo aktualno poplavo, v kateri z naraščanjem reke na površje splava Utnapištimova, Devkalionova in kurentova zgodba o vesoljnem potopu, kakor seveda tudi svetopisemska različica te, zaradi česar začetek zbirke, seveda namensko, deluje bibličen. Naslednja pesem, ki si jo omenila tudi sama – Prehod, je prav tako zelo antično-biblična in nas skupaj z lirskim subjektom, s pomočjo broda, prepelje v vas, kjer potem poteka vsa zbirka. Slednje prečkanje je eden od številnih spominov lirskega subjekta, ki se, tako kot Banvillov pripovedovalec v romanu Morje, čigar citat sem dal na začetek zbirke, vrne v kraj, ki ga je v otroštvu zaznamoval. Lirski subjekt nato iz pesmi v pesem odkriva in razkriva, kar je v otroštvu doživel pri teti in stricu v vasi, kjer osebna zgodba in zgodovina neke vasi, ki jo je stric narisal na panjske končnice, vse bolj prerašča v zgodovino sveta. Skoz zbirko vidimo, kako stric menjuje maske, saj ni samo prijazen stric, oblečen v čebelarjevo opravo, zaradi česar lirskega subjekta spominja na astronavta, ki se je igral z njim, ampak je tudi maščevalni Jahve, pohotni Zevs, pretkan Atlas, ambivalenten Aristaj, samodržen Perun, ustvarjalni Orfej, zviti Odisej, zaznamovani Joe Christmas, oslepljeni Samson, povzpetni Macbeth, ljubosumni Othello, zmešani Ahab, spletkarski Grozd, izkoriščevalski Jožef Kantor, nesrečni Kefalus itd. Tudi njegov brat, ki je v lovski nezgodi izgubil del noge in ima zdaj namesto tega jelenje kopito, ni samo lovec, ampak tudi prevarani Hefajst, iznajdljivi Volos, krvoločen Ares, kralj podzemlja Hades, biblični David, Abel, Ezav … Enako velja za teto, ki ima značilnost Evridike, Penelope, Medeje, Ifigenije, Evrope, Lede, Kirke, Prokris, Mokoš, Marije, Judite, Jaele, Dalile, Suzane, Salome, Lady Macbeth, Joanne Burden itd. Tudi ime njihovega psa, Kerber, pove, kam smo prišli, ko stopimo na njihovo dvorišče, obenem pa je tudi enačen s Kefalosovim lovskim psom Lelapom, ki mu ni moglo nič uiti. Zaradi tega so pesmi, kot sama praviš, odprte in puščajo bralcu, da se sam pritipa do svojega spoznanja.
Petra Koršič: V knjigi prevladuje melanholija. Vzdušje je temno, zlovešče, starikavo, morbidno, grobo, robato, kruto in okrutno, negibno. Temu ustrezne so pesmi prizori, ki ob trohnobi, vlagi pričajo o obtičanju v nekem preteklem »tu«, ki je morda resda »zdaj«, vendar odpira vprašanje o živo(sti) … V tej knjigi je v ospredju smrt in prepustil si se predvsem temni, slabi plati človeškega, ki je evidentno razdeljen na moško in stereotipno žensko (»ženska na povodcu«, str. 51, »se je vse glasneje slišalo žensko vzdihovanje«, str. 62). Tematiziraš tudi agresijo (»so mu iztaknili oči«, str. 64, »mimo otroka, ki ga je nekdo za uho prikoval k vratom«, str. 42) in bolečino (oboje denimo v pesmi Divja mačka na str. 44-45: »Ko so udarci postali rutina, / jo je videla, kako vse pogosteje / pije mleko, ki ji ga nastavlja / pred prag bolečine.«) Spraševala sem se, mar ni preteklost tudi svetla, ljubezniva, mehka? Prav zato Tuskulum zame ni zatočišče, ampak točka poziva k pobegu iz takšnega sveta, iz obtičanja. Kakšen je tvoj komentar? Kako bi me prepričal o nasprotnem? Nekaj odgovori že pesem na str. 43: »Včasih je vse, / kar lahko / narediš, / da zapičiš / palico, / ki te tepe, / v zemljo / in šteješ / samo / sončne / ure.«
Denis Škofič: Vzdušje v zbirki je res zlovešče in temačno, prav tako v njej prevladuje okrutnost, vendar nikakor ne bi rekel, da bi bila starikava in negibna. Namreč glavni protagonisti se skozi zbirko spreminjajo, enako velja za vas, ki počasi propada, vendar še zmeraj ohranja zakone, rituale in predstave, s katerimi se srečamo na začetku knjige. Tudi vloge niso razdeljene tako, da bi en spol prikazovale stereotipno, imajo pa, kot sem že povedal, arhetipske atribute, ki se obenem povezujejo z bližnjo preteklostjo. Teta šiva doma, prav tako pa je zaposlena v tovarni Mura. Stric in njegov brat sta sodobna lovca in kmeta. So pa vsi ujeti v patriarhalne družbene vzorce, ki so še zmeraj zelo močno prisotni v današnjem času, še posebej po vaseh. Tu mi je bilo tudi zelo pomembno pokazati, kako zelo večplastni so človeški odnosi in kako družbeni sistem dovoljuje oziroma vzpodbuja nasilje nad določenim spolom ali skupino ljudi. Namreč lirski subjekt se je, ko je v svojem otroštvu obiskoval teto in strica, navezal na njiju, ju vzljubil. Ustvaril si je določene predstave in prek njiju tudi o delovanju ljudi v družbi. Stric mu je postal vzornik, občuduje ga, saj se je z njim igral, mu izdeloval papirnate zmaje, ga peljal na ribolov in lov, naučil ga je vse o čebelarstvu, videl je, kako so ga občudovali drugi. Toda čez čas je opazil tudi njegove slabe plati, da je nasilen do svojega brata in predvsem do žene, ki sta jo njegovo pretepanje (in izguba službe v Muri) privedla do psihičnega zloma, prikazanega v pesmi Divja mačka. Obenem pa tudi spozna, da je bil stric deležen nasilja v mladosti, ko mu je oče za kazen pritisnil roke na razbeljeno peč. Vse to je v zbirki nekje bolj neposredno, drugje bolj posredno nakazano, prepuščeno je bralcu, da si sestavi sliko o glavnih likih, njihovih odnosih ter vasi, v kateri živijo. Namreč, v lirskem subjektu in seveda v bralcu, se poraja vprašanje, ki me zanima, kako lahko imamo nekoga tako nasilnega, ki poškoduje naše bližnje, za dobrega in ga imamo radi, je celo naš vzornik in ga tudi zagovarjamo. Na podlagi česa to počnemo in zakaj ter kje iščemo razloge, da bi ohranil to predstavo. Tukaj se potem ta odnos in vprašanja preslikajo na zgodovino vasi, ki so jo zaznamovale vojne in izdaje, porojene iz menjavanja političnih sistemov ter gospodarske problematike, oziroma na človeško zgodovino nasploh. V zbirki se tudi sprašujem o tem, katere so tiste lastnosti, ki nas ločujejo od živali in nas naredijo človeške. Je to zaradi naših umskih sposobnosti, torej znanja, inovativnosti, da s pomočjo znanosti in umetnosti ustvarjamo napredno družbo, ali pa preprosto zavedanje svoje umrljivosti in možnost vživljanja v čutenje soljudi. Tu pride spet v ospredje umetnost, ki ima zelo močno vlogo v zbirki, še posebej literatura, saj smo v njej res najbolj človeški, tako pokažemo zmožnost vživljanja in razumevanja drugih ljudi. V umetnosti je tudi dobro vidna naša želja po ohranjanju življenja, po nesmrtnosti, po presežnem, po tem, da smo preprosto bili oziroma smo ter upanje, da bomo še naprej obstajali z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Petra Koršič: Hvala, Denis, za pripravljenost in poglobljene odgovore. Tvoje odprto in pristno pisanje, tako resnično, me je gnalo brati naprej in naprej. Naj bo tako, naprej in naprej, tudi s tvojim pesniškim ustvarjanjem. Srečno!
