I.
Ne bo še konca? Zdaj mi je zadosti!
Do verha jeza mi je prikipela.
Quos ego! da bi vse vas grom in strela!
Posluh! jaz eno hočem vam zagosti.
O da imel bi človek roki prosti!
Gorjača bi okrog ušes vam pela;
Doklej, druhal ti černa, boš norela?
Dovolj je sleparije in norosti.
Sramota, sveta jeza me pretresa;
Slovenci smo poterpežljivi osli,
Ne pride se prehitro nam do mésa.
A zdaj počivajo naj drugi posli,
Zagosti čem v kosmata vam ušesa,
Potem razbijem vam ob glave gosli.
II.
Človekov sin pač bil je duša zlata;
On križ za nas je vzel na svete rame;
A ko mu oskrunjala božje hrame
Menjalcev, kupcev je druhal nosata,
In kar jih sploh živi o kervi brata —
Serd, sveta jeza v persih se mu vname,
Bič v svojo blago, krotko roko vzame,
In zdajci, glej! preozka so jim vrata!
Oj pridi, rešenik, druhal razpodi
Nesveto nam, ki se redí in pase,
A ljudstvo lačno po puščavi vodi.
Kaj bo terpelo to vse večne čase?
Oj žalost, vbogi narod je na škodi,
Po verhu pa še svet mu krohotá se
III.
Vsak svoje zakrament imá kreposti:
Ta množi milost, tá nam vliva nove;
Zakonske možu lajša tá okove,
Tá zopet mašniku pomaga v posti.
Drugod je sedem jih ljudém zadosti,
Pri nas še osmi, nove je osnove,
Ki „sveto poperváčenje” se zove;
Obilost v njem prejema se modrosti.
O blagor njemu, ki je med pervake,
Ki v brátovščino je sprejet izbrano,
Med strijce, zete, kume té in svake!
Kakòr bi trenul vse je njemu znano,
Omite v hipu vse so mu napake,
Preskerbljen z dušno je, telesno hrano.
IV.
Vse zna pervak, umé in vé, kar hoče;
Poet besedne korenine puka,
Na plesu, odru z grácijo se suka,
Komedijant s koturnom nam klopoče.
Na glavo položi roké mu Oče
In Platon je Andrej, in Kant je Luka;
Kaj truda treba njemu je in uka,
Ko je pervak, vse njemu je mogoče!
Aposteljni možjé so bili prosti,
Dokler jih sveti duh ne predrugači;
Po tém pa vséga vedeli so dosti.
Ti v glávo učenosti si ne tlači;
Obilost podelí se ti modrosti,
V Ljubljano pojdi ter se—popervači.
V.
Oj ljudstvo tí slovensko zlata vredno!
Pošteno, umno, kakoršnih je malo;
Kakó si tem sleparjem v róke palo,
Ki te v pogubo vodijo dosledno?
Pred svétom sramoté, gerdé te vedno,
In ti za vse jim to še daješ hvalo;
S čestjó poprej si se imenovalo,
Zdaj si ne upaš v družbo več sosedno.
Kakó ti z blagom tvojim gospodari
Ta zarod, samopriden in nesramen,
Ki prid le in dobiček mu je mari!
Ti prosiš kruha — on ti daje kamen;
Kaj ti še dosti dolgo ne slepari?
Bog te odreši tega zlega — amen!
