Iz priloge Vrabca Anarhista v Kraljih ulice.

TRI ŽENSKE IN SEDEM VPRAŠANJ ZA BRALNE KLUBE

 

UHM

Prebijali so se skozi neskončen labirint strupene džungle. Ugrezali so se v tolmune tekoče zemlje, iz katere se je dvigal neznosen smrad. Uhm je zdrsnila v spolzko blato do pasu, toda Glavni jo je izvlekel. Krošnje dreves visoko nad njihovimi glavami so bile tako goste, da je sončna svetloba komajda dosegla tla. Debele zračne korenine so se začele ponovno zraščati takoj, ko so jih bratje presekali s pestnjaki. Džungla je bila ogromna. Zvečerilo se je že, ko so prišli do skalnega otoka. Z vej so osmukali listje in ga znosili v zapuščeno jamo sabljezobe mačke, v kateri so si postlali počivališča. Mum je nahranila Uhm s pestjo črnih jagod, ki jih je nabrala med potjo. Ko se je deklica najedla, jo je položila na mehko listje in pokrila s krznom velikega pečinarja. Uhm si je spodvila krzneno odejo pod telo, kajti listje je bilo vlažno in polno žužnjakov, katerih smolnati izločki so ožigali kožo, in zatisnila oči. Pridušeni glasovi njenih bratov so jo pomirjali in uspavali. Odzunaj se je slišalo rahlo šumenje dreves.

»Pst,« je siknil Glavni in pograbil kopje. Bratje so utihnili. Grozečo temo je presekal krik živali. Iz zemlje je zavelo po trohnobi. Iznenada je votlino napolnilo zamolklo grkanje, sprva nizko grozeče, nato se je prelomilo v besno rjovenje. Uhm je začutila, kako so se telesa njenih bratov, Glavnega in Mum pognala proti vhodu, proč od nje, zasulo jo je listje, ki je prifrčalo izpod njihovih podplatov, tuljenje zveri se je mešalo s človeškimi kriki, hrskanjem kosti in trganjem parajoče kože. Nekdo je še nekaj časa cvilil, najbrž Mum ali mali bratec, potem se je slišalo le še cmokanje živalskih gobcev. Njihovo sopihanje ob hlastnem žretju je vsake toliko prekinjal čmok, ko sta po kosu mesa hlastnila po dva niza krvavih zob hkrati, čemur je sledilo globoko renčanje.

Uhm je ležala otrpla in tiha. Zaprla je oči, da je ne bi izdal lesk beločnic, in upočasnila dihanje. Požrtija pa je trajala in trajala. Koliko časa, ni vedela. Še nihče ji ni pojasnil koncepta časa, zato ga je dojemala kot neke vrste praznino, ki si jo je ovila okrog sebe, ne da bi se je zavedala, saj tudi pojem praznine v njenem svetu ni obstajal. V mislih jo je poimenovala ni-me¸ čeprav tudi tega popolnega pomanjkanja obstoja ne bi znala razložiti. V njeni otroški glavi ni bilo predstave o obstajanju ali preživetju, ki bi spodbudila razmišljanje o rešitvi, zato ni imela nobenega občutka ogroženosti. V tej čisti odsotnosti vsega je prosto lebdela in rešilo jo je prav to, da svojega položaja ni razumela. Če bi ga, se ne bi zmogla nadzorovati, zajela bi jo panika in planila bi naravnost pred gobce jamskih levov.

Minilo je toliko luninih življenj, kot je imela Uhm prstov na eni roki, preden si je našla novo zavetje na pobočju visokega hriba. Zapuščena jama je bila odprta proti gozdovom v daljavi, iznad katerih bi zjutraj pripolzelo sonce, in bila je velika, res velika. Pred njenim prihodom so v njej najbrž prebivali lovci. Tako je sklepala po risbah na steni, na kateri so bile z ogljem upodobljeni jeleni, klečeči na prednjih nogah, s kopji, zabodenimi v pleča, in vulve. Lovci, je razumela, so vedno slikali svoj plen. Ko je Uhm mnogo pozneje ob vznožju hriba, kamor je hodila nabirat divji oves, naletela na vrtačo drobnozrnate prsti, jo je izkopala in spravila v eno izmed lobanj, ki jih je našla v jami. Zemlji je primešala živalsko mast in nekaj svoje nožnične krvi, ter z mešanico naslikala na stene ob vhodu svoje dlani. V tla jame so že prejšnji prebivalci vsekali kurišče, na katerem si je pekla skakavčke in jajca gozdnih kur. Mum jo je bila naučila, katere rastline se sme jesti, kako ujeti zajca in biti previdna pri ustvarjanju plamena. Vedela je, da lahko ogenj zažge in uniči, pa tudi greje in daje življenje. Kadar je zaprla oči, je poskušala spet videti Mum, vendar je njena podoba z menjavami lune vse bolj bledela. Nekaj časa si je še lahko priklicala materine oči, ki so bile barve vodnih lilij, in vonja njenega naročja, nazadnje se je spomnila le še rečnih kamenčkov z luknjicami, ki jih je Mum nataknila na tanko steblo ovijalke in si ga privezala okrog gležnja.

V eni od spalnih niš, v kateri je našla kupe posušenih vej, si je uredila ležišče. Napolnila ga je z listjem praproti, mahovi in kožami črnih bobrovk, počez pa razgrnila Mumino krzneno odejo. Pravzaprav je bilo Uhmino življenje mirno in lepo, vendar samotno. Opazovala je živali in rastline, videla je, kako rastejo in živijo skupaj in vse pogosteje jo je bolelo v prsih. Moram najti Druge, moram si poiskati par. S to mislijo je odhajala spat, z njo se je prebujala. Dnevi so ji minevali v nabiranju hrane. Klesala je kamne s kamni toliko časa, da je dobila ostre robove in je lahko z njimi ubijala hrano, rezala ribe in luščila meso od kosti in kože. Večjih živali, tistih z okli ali kremplji, se je izogibala. Ob večerih je sedela pred jamo in prisluškovala zvokom narave. Razgled na dolino je bil prelep, raznobarven in živoglasen. Ko se je temnilo, so ptice druga za drugo popadale v brezno široko odprtega neba. Včasih je zaspala kar tam pred votlino.

Nekega dne se je prebudila v nenavadno tiho jutro. Mlečna svetloba se je po kapljicah razlivala čez ustje jame. Stopila je ven. Razen rahlega šepeta vetra, ki je mešal listje v krošnjah daleč pod njo, ni bilo slišati ničesar, ne ptice, ki bi iskala družino, ne skalarja, ki bi med prečenjem pobočja prožil kamenje. Zlata megla je visela nad dolino, zamegljevala drevesa in hribe, se topila v obzorje – mnogo dni hoje daleč. Srce ji je drgetalo v slutnji nečesa, ni vedela česa, tudi tega ni vedela, kaj je to slutnja, a zdelo se ji je, da ozka stezica v skali, ki je vodila navzdol proti gozdu, niha sem in tja. Spustila se je po njej. Počasi in previdno, v pričakovanju nečesa neimenovanega, se je približevala prehodu pobočja v pogozdeno kotanjo. Gozd pred njo se je skrival v polmraku. Megla. Tišina. Gibanje vej. Piš vetra? Senca med drevesi. Nekaj je tam. Nekdo je tam. Opreza. Nemir. Zdaj je bila na robu gozda, stopila je vanj, pobrala je vejo s tal in z njo razmahnila praprot, ki ji je segala do pasu. Pred njenimi nogami so prhnili sivi skakavčki in se razbežali na vse strani. Strah ji je stekel po žilah v tankcanem curku. Ustavila se je. Povohljala je zrak in odprla usta, da bi ji brbončice na jeziku pomagale ujeti morebiten vonj zveri, toda ne – pomirjujoče je zadišalo po vodnih lilijah in podgobju.

Pokec suhe veje je pretrgal tišino, takoj za tem je iz sence proti njej stopil fant. Bil je visok, mnogo višji od njenega Glavnega, in imel je bolj raven in poraščen obraz. Svaljkasta usta barve divjega šipka je razpotegoval okrog dolgega šilastega zobovja. Močno brado z vdolbinico je potiskal naprej in kimal s kljunastim nosom, ožjim in manjšim od nosa njenega Glavnega. Njegovo telo je pokrivala krhka koža neke čudne živali, ne rjave ali črne, ampak barve, ki ji ni poznala imena, barve posušenih vodnih lilij. V naročju je nosil dolgo palico, ki se je bleščala kot svetloba, ki se odbija od vodne gladine. Približal se ji je. Pod prevelikim čelom so se vznemirjeno svetile oči v obliki solznih kapelj. Odložil je palico in razširil dlani navzgor, kot da ji ponuja polno naročje darov. Ko se je sklonil k njej in se jo dotaknil z nosom, so jo oplazili po licu njegovi dolgi slamnati lasje. Uhm je preplavila dotlej neznana radost. Drugi, ah, Drugi jo je našel. Njeno življenje bo dobilo tisto nekaj, kar dobi življenje izpolnjene ženske – brezkončnost smeha in metuljev v trebuhu.

Ko se je na globel že spustil večerni mrak, sta s fantom še vedno ležala zleknjena med drevesi. Tla so bila zasnežena z drobcenimi cvetnimi lističi vidalije. Vonj belih cvetov, dehteči vonj šmarnice, topel poletni večer in fant z levjo grivo, lep in mlad, ki je dremal poleg nje … Ah. V tistem trenutku je bila Uhm najbližje sreči, zato je najbolje zgodbo končati na tem mestu in v trenutku, ko je bilo dekle varno v objemu očeta svojih prihodnjih otrok.

HILDA

Hilda je pospravljala krompir v košaro, ko je zagrmelo. Bližala se je nevihta. Brž si je spodrecala dolgo krilo in pohitela z delom. Ko je končala, je postala žejna. V škafcu ni bilo več vode, zato se je spustila k potoku. Sklonila se je, da bi natočila vodo v škafec, tedaj pa je zašumelo v gošči. Najprej je pomislila, eh, saj je samo lisica, nato jo je zaskrbelo. Njeno mater je pobralo zaradi ujeda stekle lisice. Po tistem, ko so oče in bratje odšli na Ogrsko prodajat konje in se niso vrnili, je mati sama hodila v gozd nabirat les za kurjavo. Hilda je naredila vse, da bi jo rešila. V kis je zdrobila česen in grobo sol in koprive in z mešanico natrla materine rane. Oskubila je domačemu petelinu škofijo in z njo zdrgnila ugriznino, vendar materi ni bilo več pomoči. Tudi petelin je poginil.

Hilda se je pripravila na spopad z lisico. S tal je pobrala debelo vejo in se široko ustopila. Toda iz gošče je stopil moški v plavih hlačah in srajci enake barve. Bil je svetlolas, poraščen po obrazu in z dolgim kljukastim nosom, podobnim, kot ga je imel njen oče. Ko je zagledal Hildo, je zaklel in dvignil bajonet. Za trenutek je pomislila, da jo bo zabodel. Toda ne. S pogledom se je spustil med njena bela stegna, ki so se mu nastavljala izpod še vedno spodrecanega krila, obraz pa se mu je razpotegnil v poželjivo režanje. Odložil je puško na bližnjo skalo, dvignil roke, kakor za dobrodošlico in se zakrohotal. Ni izgubljal časa, kar zgrabil jo je. Potisnil jo je na tla, ji dvignil kiklo čez glavo in jo nabadal toliko časa, da je začela krvaveti. Mislila je, da bo umrla, mislila je, da jo bo ubil, samo zato je pograbila kamen in ga treščila po glavi, ko je vstal z nje in segel po orožju. Morala je prestreči njegovo zlo namero, ni imela izbire. Poskušala mu je dopovedati, naj je ne pritiska ob kamenje, ki se je vtiskovalo v njen hrbet, vendar je ni razumel, ni govoril njenega jezika. Truplo je odkotalila do potoka in ga potisnila po toku navzdol.

Odvlekla se je v kočo in spala do zore naslednjega dne. Ko se je zbudila, je bila šibka, v piskru ni bilo vode in dolgo je trajalo, da je zmogla pot do vodnjaka. Pila je počasi, nato je umila svoje razbolelo telo. Minili so mnogi dnevi in dolge noči, ko so jo preganjali občutki nemoči in osamljenosti, moraste misli in nerazložljivi izbruhi jeze, ki jo je stresala nad klateškimi psi. Nihče ji ni nikoli razložil koncepta posttravmatske stresne motnje, zato jo je dojemala kot neke vrste nalezljivo bolezen, ki ji jo je prinesel nesrečni vojak. V njeni preprosti glavi ni bilo predstave o pojmih zlorabe in upravičenosti uporabe smrtonosne sile v samoobrambi, ki bi spodbudila razmišljanje o krivdi, zato je ni bilo strah. Pričakovala je, da bo prej ko slej minilo in bo ozdravela. Rešilo jo je prav to, da svojega položaja ni razumela. Če bi ga, bi se zbala za usodo svojega otroka. Iz strahu pred biriči in vislicami ali božjo kaznijo bi se zatekla k spovedi in to bi jo izdalo.

Ko je prišel tisti čas, ni zakrvavela. Kmalu je opazila, da se je njen trebuh napihnil. Najprej je mislila, da se v njej nabirajo strupi, ki jih je vanjo nacedil vojak. Ko ji je telo nabrekalo, je postajala vse bolj zaskrbljena, da bo umrla. Čeprav vdana v usodo, je vseeno še šla v polje in posadila čebulo. Dokler bo bog dal, bo živela. Postajala je počasna in okorna. Nekega jutra se je zbudila in ugotovila, da leži v luži tekočine ostrega vonja. Potem jo je začelo močno boleti. Ni mogla ne ležati ne sedeti, ampak je hodila sem in tja po sobi kakor zver. Ko jo je telo prisililo, je počepnila in izrinila bolečino iz sebe. Pomislila je, da morda vendarle ne bo umrla. Na tleh med njenimi nogami je ležalo dete, še vedno pritrjeno na njeno telo z utripajočo zvito vrvico. Z zobmi je pretrgala kožico in dvignila bitjece k sebi v naročje. Punčka je bila majcena in ljubka kakor zajčica. Imela je globoke modrovijolične oči barve vodnih lilij, zato ji je dala ime Lilija.

To je bilo že zdavnaj. Mala se je naučila hoditi, tekati, jesti krompir in korenje in zajčje meso, okopavati njivo in kmalu se je naučila loviti zajce tudi sama. Postala je podobna svoji materi, le nos je imela daljši in rahlo ukrivljen kakor kragulji mladič. Svetle lase ji je Hilda spletala v dolgo kito, ki bi jo ovila okrog otrokove glave in spela nad čelom. Lili je bila precej divja, ampak zdrava, lepa, živahna in samozavestna. Začela je odhajati z doma in se vračati šele, ko se je že zmračilo. Hilda se je najprej bala zanjo, a se je kmalu pomirila, kajti mala je znala skrbeti sama zase. Domov je prinašala stvari, ki jih je našla na svojih pohodih, stvari, ki so se zdele kot nacoprane – nenavadno belo cajno na primer, narejeno iz tankih sijočih niti, dovolj veliko, da je Hilda v njej lahko nesla dva zajca in še nekaj gob za povrh. V naslednjih dneh je prinesla tanko srebrno šilo, veliko lepše, kot bi ga lahko naredil kovač iz spodnje vasi, pa mošnjiček zdravilnih zelišč, poslikano majoliko in prozoren kamen. Iz gline je izdelovala paličaste figurice, ki jih je žgala v ognju, na koncu pa še porisala z ogljem. Vsa kajža jih je bila polna. Ko se je pri njiju ustavil cerkovnik Avguštin, ki se je vračal z vozom iz sosednje vasi, in zagledal figurice, je pripomnil, da so videti kakor hudičevi ta mladi. V vasi se pritožujejo, je rekel, da se jim je sesirilo mleko, štrbonclji pa niso več obrodili sadežev. Povej svoji coprnički, naj se neha igrati z glino, da ne bo končala na kurišču, je še dodal.

Zato so Hildo spet začele obhajati hude misli, kadar male ni bilo domov, na nebu pa je gospodovala polna luna. Takoj po sončnem zatonu bi se usedla pred kočo in zastrmela v daljavo. Tam, kjer se je daljna gozdna črta spajala z nebom, tam zadaj je bila vas. Njene oči so gledale igro senc in svetlobe, toda um je videl samo to, kar ga je zaposlovalo: poplesavanje svetlobe oddaljenih ognjev, majhne otoke žarenja sredi noči. Ogrnila bi se z očetovo ovčjo jakno in čakala. Strah, da se bo mali kaj zgodilo, je bil čedalje večji. Nekoč ji je sledila globoko v gozd. Premikala se je tiho nad podrtimi hlodi in velikimi balvani, zelenimi od mahu. Ustavila se je na mestu, kjer je sonce rezalo s svetlobo skozi listje in videla malo, kako je nabirala zeli. Slišala jo je, kako je pela kakor angel. Posmehnila se je svojim strahovom in se tiho, kot je prišla, umaknila nazaj na pot. Bila je pomirjena, njena mala ne copra, samo zeli nabira.

Spala je že, ko so jo prebudili glasovi. Izkoščičila se je nazaj v življenje. Okrog nje je bilo temno kot v gozdu. Počutila se je težko in zaspano, vendar se je nekako spravila na noge in pogledala skozi prednjo lino. Po poti iz vasi so prihajale postave z baklami. V svetlobi plamenov je zagledala, da so nekateri nosili vile in srpe. Bakle so osvetljevale grobe obraze moških. Med njimi je opazila nekaj žensk, ki so pljuvale in preklinjale. Množica se je hitro približevala kajži. Hilda je obula švaplje, pograbila jopico in cajno, vanjo je zmetala najnujnejše: nož, ruto, pol hlebca kruha, palico – in stekla pri zadnjih vratih ven. Še prej je pogledala v Lilino izbo, pretipala je posteljo, a male ni bilo doma, hvala bogu. V zavetju noči se je spustila v globel, pot je dobro poznala, lahko bi jo prehodila miže. Na jasi, takoj za robom gozda je stal voz. Konja sta blago zahrzala, ko se je približala. Prijela je za nož, bila je pripravljena. Moški, ki je stopil z voza in si oblekel suknjo, je imel dobro znane pšenične lase cerkovnika Avguština. Čisto malo je manjkalo, pa bi te oklala, mu je zasikala. Kje je moj otrok? Ravno sem ti jo mislil pripeljati, ji je odvrnil. Ne, ne, Gusti, ustavi konje, obrniti se moramo, prihajajo ponjo. Takoj obrni!

Povzpela se je na voz. Lili je ležala pokrita z odejo in jokala. Stisnila jo je v naročje, medtem ko je Avguštin obračal konja. V daljavi nad hribom je rdeče žarelo. Cerkovnik je pognal živali skozi hosto. Potovali so vso noč. Zjutraj so se ustavili ob reki, da se konja spočijeta. Avguštin jo je mahnil ob reki navzdol. Morda bom ujel kakšno ribo, je navrgel. Mala se je šla umit. Šele ko je slekla krilce, je Hilda opazila kri, ki se ji je pocedila po nogi. Tudi krilo je bilo krvavo in ovojke prav tako. Pomagala je otroku, da se je umil, oprala je gvantec, deklico pa zavila v svojo jopico. Moja punčka odrašča, je pomislila. Potem je nabrala robide in maline in z njimi nahranila otroka. Stisnili sta se druga k drugi in se ulegli na sonce. Mala je takoj zaspala, Hilda pa je le zamižala.

Sončni žarki so jo zibali v prijetno omotico. Poskušala je zadržati nekaj sončne toplote v svojem telesu. Potopila se je v omamno stanje polsna, v katerem se je svet zdel čudovit kraj. Idila ni trajala dolgo, prekinil jo je črn oblak, ki je zakril sonce. Nobenega vetra ni bilo, da bi ga odnesel proč. Dvignila se je na komolce in se jezno zazrla vanj, vendar se ni premaknil. Postajal je vse bolj okrogel, na njem se je počasi izrisoval človeški obraz, raven, plosk, z ogromnim kljukastim nosom med napihnjenimi lici in levjo grivo, s katero se je poigraval veter. Ustrašila se je. Obraz je gledal lokavo in pohotno, čeprav je bil samo oblak. Zavpila je nanj, naj izgine. Bil je tik nad njo in se ni premaknil, stegnila je roko in ga zgrabila. Povlekla ga je proč z vso močjo, še pihnila je vanj in res se je umaknil, da jo je spet objelo sonce. Nasmehnila se je. Najbolj neverjetno pri coprnijah je, da se dogajajo. Nekaj oblakov na nebu se čisto zares zbere skupaj v človeško glavo. Preprost vaščan si tega ne more predstavljati. Kako bi si sploh lahko kdorkoli predstavljal nekaj, kar je nepredstavljivo. Njej, preprosti ženski, pa je uspelo. Paradoksalno. Ni vedela, kaj je to paradoks, pojma ni poznala, a je brezmejno zaupala, da se ji nepredstavljivo lahko zgodi.

Cerkovnik se je vrnil s tremi majhnimi ribami, zavitimi v lapuhovo perje. Mala je spala, on pa je sedel k Hildi. Napravi nama južino, ženska! ji je rekel. Objela ga je in zajokala. Avguštin ju bo rešil, rad je imel Lili – malo moških je poznala, ki bi imeli radi tujega otroka – bil je mlad in močan dedec, ki ni skrival svoje moškosti, videla jo je. Varoval ju bo.

V tistem trenutku je bila Hilda najbližje sreči, zato je najbolje zgodbo končati na tem mestu, v trenutku, ko je ženska položila glavo na cerkovnikove prsi, pomirjena in blažena.

MARTA

Zadnji avgustovski dnevi so bili vroči in soparni, Marta pa je hrepenela po domu in hladnih jesenskih večerih. Z Elvisom sta okopavala njivo, kakor jima je zjutraj pokazal glavni. Vstati je bilo treba že zelo zgodaj, da sta pobrala polže z redkvic, preden bi se zalezli v zemljo. Nato sta se lotila krompirja. Marta je hodila med brazdami prva. Motika je bila težka, v zemlji je bilo polno kamenja, ki ga je bezala ven, Elvis pa ga je pobiral in metal na rob njive. Pot ji je tekel po obrazu, z ruto si je prevezala lase in bilo je malo bolje, še vedno pa so jo motile mokre spodnjice, ki so se ji zajedale v mednožje. Čutila je Elvisove poglede na svoji riti in edino to jo je bodrilo, garanja pa ni marala. Kaj ji je bilo, da se je pustila prepričati v to avanturo, se je spraševala vsake pol ure, vmes je preklinjala in sopihala, medtem ko je Elvis delal v tišini.

Ko sta končala, sta popadala v travo. Po sinje modrem nebu je leno krožila ptica. Kanja je, je rekel Elvis. A ja? Marti se je zdel Elvis preresen za svoja leta. Koliko je bil mlajši od nje, ni vedela, zdelo se je, da vsaj deset let. Mokre spodnjice so ji drgnile sramnice, da jo je začenjalo skeleti. Morala bi si jih sleči. Ti povem en vic, ga je vprašala. Mhm. Mož se sredi noči zbudi in dregne ženo, da se zbudi še ona. Brez gat sem, reče ženi pohotno, ona pa njemu: Okej, jutri ti jih bom oprala. Ha ha ha. Končno je spravila Elvisa v smeh. Še potem, ko mu je zaupala, kako je z njenimi spodnjicami, se ni in ni mogel zresniti. Ležala sta v travi in, čeprav sta se otepala mravelj, se jima ni ljubilo vstati. Poslušala sta čričke in šuštenje kobilic v travi in gledala, kako sonce pomarančne barve počasi drsi za obzorje. Marta si je slekla hlačke in življenje je postalo dosti manj naporno in vse bolj podobno avanturi.

Posestvo je bilo ogromno, hiša bi bila lahko lepa, če bi bila bolje opremljena. Imeli so dve stranišči za hišo, obe na štrbunk, vodo so si morali točiti iz vodnjaka, štedilnik pa je bil na drva. Z Elvisom sta spala v hlevu pri kravah. Polomila ga je, ker je glavnemu že prvi dan, ko jo je povabil v svojo sobo pospravit posteljo, pokazala sredinec. Čez pol ure jo je že oklical za deklo. Koga hočeš za hlapca, jo je vprašal, in izbrala je Elvisa. Fant je bil videti od vseh krompirjastih, testenih in plešastih dedcev še najbolj vznemirljiv. Bil je tihe sorte, ena od žensk ji je šepnila, da je potuhnjenec. Zaradi dolgega kljukastega nosu in mozoljev okrog ust je bil njegov mladi obraz videti neprivlačen. Izpod grive svetlih dredov, ki si jih je spenjal na temenu, so gledale globoko vsajene oči, sivovijolične, stroge in resne. Izbrala ga je zanalašč, da je pokadila glavnemu pod nos. Kaj si pa misli, da je, saj ni njegova zasluga, da je glavni.

Svoj položaj dekle si je razlagala, kot bi si ga razlagala vsaka, ki je bila kdaj ponižana. V tem je bila izkušena. Sama pri sebi se je znala spoprijemati s takimi situacijami. Za deklo je bila določena, ker je bila odločna in privlačna hkrati, je bila prepričana. Ni bila več najmlajša, ampak še vedno jedra, na pravih mestih zaobljena, morda malo premočna v stegna, vendar seksi. V primerjavi s staro tetko in baburami, ki so bile Ploh, Prekla, Prazna vreča, Čičolinin žnabelj, Grča in Hlod, je bila Marta seksi mis kmetije, lahko bi doktorirala iz pecanja. Ne da bi vedela, si je za obrambno strategijo nagonsko izbrala optimizacijsko prilagajanje. Četudi bi ji kdo v družini znal pojasniti, kaj to je, ne bi razumela, saj koncepta obrambnega mehanizma ni bila sposobna dojeti. V njenem svetu pažev, frufrujev in tupiranih frizur ni bilo pojmov, kot so potlačitve, racionalizacije, premeščanja ali podobne. Njen svet je bil enostaven, nič takega ni bilo v njem, česar bi se ne dalo obvladati s škarjami in z zdravo kmečko pametjo.

Čeprav … Imela je težave v zasebnem življenju, tega ni mogla tajiti, vendar so bile še kar znosne. Svoje življenje na varni strani bi obdržala, če ne bi Gadafi znorel. Tako je klicala svojega moža, ki se je sicer imenoval Svetozar, vendar ji je ime zvenelo neprimerno, skoraj cinično, morda je bilo povezano s cerkvijo svetega kdorsižebodija, v kateri je v mladosti brisal prah z oltarja in ugašal sveče. Marta ga ni mogla povezovati niti s svetim niti z zarjo. Gadafi je bil vse kaj drugega. Njegove odsotnosti z doma je sicer niso motile, celo prav so ji prišle, saj se je lahko posvečala strankam, ki so se prihajale k njej frizirat. Bolj ji je šlo na živce, ker se ni maral pogovarjati z njo o ničemer, ni si preoblačil nogavic, v posteljo pa je prihajal nestrpen in grob, kot živčen rotvajler. Pasji položaj pri seksu ji je sicer ustrezal, saj je imel Gadafi slab zadah, med seksom se je tudi slinil. Zanalašč je jemal dolge službene vožnje, ki so trajale včasih po ves mesec. Kadar pa je bil doma, res ni bilo prijetno, a je potrpela. Odkar je Lili, njena še ne polnoletna hči, odšla od doma, je stopnjeval grobosti; naenkrat ni smela več hoditi na pilates, tudi klofnil jo je tu pa tam, toda še vedno vse skupaj ni bilo nič pretresljivega.

Vse bi prenesla, saj ji je puščal dovolj denarja. Nekaj je zaslužila tudi s striženjem in med njegovo odsotnostjo se je imela prav lepo. Potem mu je lepega dne počil film in jo je namahal kot še nikoli dotlej. Za prazen nič. Rekla mu je, da je Lili zbežala od doma pred njim, ker se ji je gabil, samo to mu je rekla, pa je kar eksplodiral. Pena mu je šla na usta, prav zares. Mislila je, da ga bo kap. Mislila je, da jo bo ubil. Pomislila je tudi to, da bi ubila ona njega. Premlatil jo je, da še ves teden ni mogla na cesto. A to še ni bilo najhujše. Zaplenil ji je škarje, brivnik, glavnike, navijalke, fene, kapo za pramene delat, barve in šampone, vse skupaj je stlačil v črno vrečo za smeti in odpeljal. Vzel ji je službo. Vzel ji je denar, vzel ji je veselje, vzel ji je smisel bivanja. Pripravil jo je do tega, da je bila prisiljena storiti nekaj drastičnega. Stanovanje ni bilo njeno, nič v stanovanju ni bilo njenega, razen frizerske opreme, pa še to ji je vzel. Polkletno luknjo je Gadafiju prepustil v uporabo njegov brat, ki je odšel na Madžarsko, se tam poročil in si ustvaril družino. Nobene pravice ni imela do tega doma, saj ni bil njun, še njegov ni bil, da bi lahko na sodišču zahtevala polovico na primer, ona pa je potrebovala denar. Stisnil jo je v kot, tam pa jo je nokavtiral. Dobesedno in metaforično. Nihče ji nikoli ni pojasnil koncepta metafore, zato jo je dojemala kot neke vrste govorni okrasek, tako se pač reče, kot se reče živi-jo. Sploh si ni predstavljala, da bi kdo rekel ubij-jo, zato ni imela nobenega občutka ogroženosti, nobenega strahu, samo jezna je bila. Rešilo jo je prav to, da svojega položaja ni razumela. Če bi ga, ga ne bi zmogla nadzorovati, zajela bi jo panika, kričala bi Na pomoč, prasec pedofilski me hoče ubiti! in Svetozar bi imel samo en izhod.

Delo na kmetiji se ji je sprva zdelo dobra ideja. Ni vedela, da bo težko, da bo morala opravljati najbolj usrana dela in da družba ne bo prav nič zabavna. Pred tem si je naredila načrt, kako bo preživljala noči v hlevu, ko pa je prišlo do tega, pa je bila preveč utrujena, da bi ga uresničila. Kar padla je dol, se zadrgnila v svojo spalno vrečo, ne da bi se sploh umila, in zaspala. Ni slišala, kdaj in kako se je Elvis priplazil v hlev, ni čutila, kako se je sklonil k njej, jo na kratko prijel za nos, nato pa odšel na drugi konec v stajo, kjer je bil bližje kravam kot njej. Njej pa se je sanjalo, da še ima svoje škarje in mu striže lase. Všeč so ji bili njegovi svedri, spominjali so jo na rumene kačice leskovega grma, ki je rastel pod oknom frizerske šole. Všeč so ji bile njegove oči slezenaste barve, ki so jo ogledovale kot redek primerek živali. Ne ravno občudujoče, bolj zbegano ali zaskrbljeno ali previdno. Všeč ji je bilo, kako je pokleknil pred njo in pomislila je, da bi ga takole klečečega lahko ljubila ali pa ubila. Kar bi se ji zahotelo.

Ko je minilo nekaj garaških dni, je glavni napovedal prvi dvoboj. Polovica družine je izbrala Elvisa, druga polovica, v kateri so bile same babe, pa Marto. Glasovanje je bilo neodločeno, zato je izbiral glavni. Privoščljivo in zlobno. Vse popoldne je morala cepiti drva, ki se niso hotela razcepiti. Čičolinin žnabelj je prišla mimo in ji ponudila pomoč, Marta pa je zamahnila s sekirico proti njej, da je vrešče odfrfotala v hišo. Ko je končala z drvmi, je prišel Elvis z dvema konzervama pijače. Usedla sta se na hlode zadaj za hlevom in spila pivo na dušek. Elvis jima je zvil miks, kar je bilo strogo prepovedano, ampak jebi ga. Skadila sta na hitro, zadnje mrvice pa požvečila. Stemnilo se je, Prekla ju je prišla iskat za večerjo, vpila je v hlev, vendar ji je odgovorilo samo otožno mukanje krav. Od nekod se je priklatil pes, kar je Preklo, ki se je bala psov, pognalo v beg nazaj v hišo. Svetlobni madeži, ki jih je metala leščerba, ki jo je babura pustila v travi, so ju spravili v dobro voljo. Nista se mogla nehati režati. Marta se je režala še naprej, ko jo je Elvis objel okrog pasu in prislonil svoj velik nos na njen vrat. Zadaj za hlevom ni bilo nobenega očesa, ne človeškega ne umetnega, vsaj tako je bila prepričana. Nobena lučka ni svetila pod tramovi. V počasnem posnetku sta zdrsnila s hloda v travo in Elvisova razigrana roka je našla pot.

Naslednjega dne se je zgodba odvijala po predvidljivem scenariju. Dvoboj s Čičolininim žnabljem je Marta izgubila, prav tako glasovanje družine. Glavni je za nova dvobojevalca določil Elvisa in Medveda. Marta je vedela, da Elvis nima šans v dvoboju z Medvedom, samo dan ali dva bo počakala in njen fant bo zunaj, najpozneje v četrtek bo lahko že pri njej doma. Preden je zapustila družino, je v njegovi jopici pustila listek s svojim naslovom in telefonsko številko.

V četrtek je Marta pospravila stanovanje, zribala je pod, preoblekla posteljo, skrila Gadafijeve slike in spekla jagnjetino z medom. Mož je bil po njenih izračunih dovolj daleč, nekje na poti med Bitolo in Skopjem. Poiskala je prazen kumarični kozarec in vanj vtaknila poljske marjete. Ker so smrdele, je morala odpreti polkletno okno in vročina je takoj udarila v stanovanje. Ravno se je nadišavila, ko je zazvonil telefon. Ah, Gadafi. Ne, ne bo mu odgovorila. Danes je ni za nikogar, razen za Elvisa. Zunaj je najprej zaškrtal pesek, po katerem je nekdo prihajal. Marta, vznemirjena, vzhičena, tako blizu popolni sreči, si je odpela še en gumb na oprsju, preverila belino svojih zob v ogledalu in se zazrla v vrata.

Zdaj je pravi trenutek, da pritisnete na daljincu tipko off in ugasnete televizor, tablico ali telefon. Saj veste, da je bila Marta tisti trenutek bližje sreči, kot je bila kadarkoli prej, zato je najbolje zgodbo končati na tem mestu. Tako ste lahko srečni tudi vi.

VPRAŠANJA ZA BRALNE KLUBE

1. Ali so lastnosti spola genetsko pogojene?

2. Za katero od protagonistk se zgodba najlepše konča?

3. Ali se strinjate, da je moški Človek, ženska pa Oseba in je torej sreča bodisi Človekova pravica ali Osebno naključje?

4. Ali posamezniku preveč znanja v danem trenutku lahko škoduje?

5. Ali je življenje res samo spolno prenosljiva bolezen s smrtnim izidom?

6. Ali je zaupanje partnerjem in filozofom slabost ali odlika?

7. Katero vprašanje manjka?