Obmejci granatno do/za drugega
Granatno evocira erotizem kot manifestacijo svetega v vsakdanjem. V eliptični rabi beseda »granatno« prikliče sočna zrna rdečega sredozemskega sadeža (granatno jabolko), obenem tudi orožje (granato). Pesmi pojejo ljubezensko in o ljubezni. Igrivo in razposajeno, obenem nič manj zaresno. S poskočnim, radoživim ritmom ter močno, trdo, ostro in hkrati krhko. Pesmi so dvoslojni nagovor ljubljenemu in obenem telesu pesmi. V pesmih, za katere upam, da so uspelo pritrjevanje življenju in umetnosti, sta me zanimala ritem in verzni prelom. Geografsko in družbeno obmejstvo prineseta tudi občutek nepripadanja in sprejemanje vsakodnevnega zaostrovanja odnosov kot nečesa življenjskega. Podobna spoznanja domujejo tudi v zasebnem. Prepričanje, da ljubezen je večna, le obraze spreminja, me je bodrilo, da bi s pesmimi pritrjevala Bataillovi misli, da je erotizem potrjevanje življenja. Vezljivostna moč življenja je ljubezen. Eros do poezije, eros do pesmi, eros do drugega, ljubljenega.
*
Camera obscura
Prvič se približam, ko štejem
drevesa. Dolg drevored je
moje obzorje in prostor vmes
je čas za vdih in pobeg, a sebi
tako težko ubežim. Tvoja roka
seže, in v kalejdoskopu se slika
spremni, vsakič, ko pazim, da
vzdržim pogled od enega
do drugega drevesa,
me izmuči črnina vmes,
ko med dvema besedama
skoraj zdrsim.
Kolutkalupkaput
Literarni prostor se širi, velik je,
ne vem, koliko kolutov potrebujem,
da ga navijem, vsega, nase, in tako
zaščitim svoje telo, ko je najbolj
na meni, popustim, širi se, Maurice,
čeprav le v besedah, dejanja so
bistvena za samoto, a nič manj samota,
če v isti sobi piševa drug drugemu
na hrbet, istočasno, preglasno
tiktakanje ure na steni, pomanjkanje,
kot prostora, ki se širi, a ga je vse
manj, med nama, ko s hrbtov tečejo
pole popisanega papirja,
in naju ovijajo skupaj.
Takt
Ta čas, se kobaca, kot midva, v osmice,
se prekucava, objeta, enkrat eden na
vrhu, drugič drug spodaj, dva embria,
vsi odtisi, na koži, z nama, daleč
vsaksebi, stran, vsak na svoji strani,
brez besed, a ne rečeš nič, moje ime,
izgovorjeno domače, da ne pišeš,
kaj je storil, jezik, se pogoltnil, naj te
najde, naj me išče, obišče, zlogujeva,
jecljava, vsi premori in molki ubijajo
mehko tišino, se širi, plodno, če ne vokali,
vsaj zvočniki, da se druge črke zvrstijo,
druge črke zaokrožijo na plesišču v glasbo,
jo slišim, preglasno, ko me zbudi iz sna.
Molk
Nič jaz, nič ti, nihče od naju.
Zlatko klical, da ustvari glasbo
na črke. Naj bo Mediteran in
ta ritem, ki nas združuje
nepovezane. Nič tebe, nič mene,
ni niti njega, samo vse nas, ko
razgreti stopamo v primorski večer,
žabe regljajo, noč se približuje,
skržati nas ne zapustijo in gozd
lega k počitku. Tako naj bo tudi
septembra, in vino naj se natoči,
da ne boš imel spet ust, polnih
besed – ki ne morejo ven, so se osušile,
na jeziku, med zobmi – morajo ven.
Analogije
V zgodnjem jutru, ko sem drsela
čez strehe novogoriških hiš, ko se
je Gogiju zgodil dogodek v mestu
in so se Afri in Tarbuli pridruževali
novi in novi obrazi, v zgodnjem jutru,
v hlad poletja in ko se meglice dvigajo
le v glavi, me je porezalo – ne reci,
da sva, v zgodnjem jutru se prepirajo
ptiči, nama se ni treba, v zgodnjem
jutru prepleskava vse stene v belo,
sterilno je le jutro zunaj, ko lega
na še speče strehe rusih hiš.
Uteži
Tako si udarjam ritem in pojem vso
noč, plešem prav blizu, in Gogi je,
ti daleč. Police niso postavljene in
nič ne morem položiti na mesto.
Ljubljana prazna. Gorica drhti.
Ta nered me dela, da sem bližje.
Otoki se premikajo, kot v gledališki
predstavi, niso samo rekviziti, so
figure, ki jim sledim, ko gledam na
korzo. Tvoj torzo ostaja. Nepreslinjen
balon, ki nikamor ne poleti,
še najmanj v zrak.
Svit me kliče, moje sidrišče,
zato moram dolgo spat.
Granatno jabolko
Nasadiš me na mizo, da bi me pisal,
nasedeš, nasedeš si, si,
pisal, pisal, pisal, se
nasediš, po hrbtu drsi kazalec in
vijuga, mehko, a predirno pada vonj
jasmina skozi nosnici, beli cvetovi
so močni, ves dež, ki se zliva in
poplavlja, ne zbriše odtisa nalivke,
ki sem jo stiskala, v mojih dlaneh
riževi lističi, ko se zravnaš in popraviš
očala, ne zbriše vonja prsi, ki se ti je
zlepil na prste, in moji bradavici
sta leči, skozi vidiš jaso z jagodičjem,
zobat začneva kar na sredi.
Iniciacija
Poljubila sem pesnika,
zdaj vem – vsaka pesem
me je lomila, in telo
se je moralo braniti,
vnete bezgavke točno
tam, kjer si hotel, da
se zlomi verz. Poljubil
me je pesnik, da bi položil
medmete ravno tja,
kjer med drevesi
sije tema, kjer hoče biti
tekst nejasen.
