Kdor se pelje z Opčin v Trst – in takih Slovencev je ob koncih tedna vse več – lahko pred obeliskom v spomin na odprtje ceste Trst–Ljubljana–Dunaj iz leta 1830 na manjši zgradbi zagleda lep grafit z openskim tramvajem, ki je nastal pred kakim letom. Glede na to, da stoji openska in tržaška znamenitost – z izjemo poskusnih voženj – že dobrih osem let v remizi, je stilizirana ilustracija modrega tramvajskega voza, ki se na ogled postavlja mimovozečim in mimoidočim, več kot dobrodošla.
Grafit je prekril napis, ki se je tam pojavil pred nekaj leti in ki se je glasil ISRAELE BOIA. Besedne zveze ni potrebno prevajati v slovenščino, saj je razumljivo, da ne gre ravno za kompliment na račun judovske države. Zanimivo je, da je grafit tržaška občina dala prekriti v zelo kratkem času, najprej seveda z belo barvo, nedaleč stran pa so več mesecev ali celo let vztrajale črke prav tako nesimpatičnega napisa, katerega tarča smo bili Slovenci. Glasil se je S’CIAVI NEI FORNI, s to besedno zvezo si je njegov avtor zaželel, da bi pripadniki slovanskih narodov končali v krematorijskih pečeh.
Čeprav sta bila oba napisa žaljiva, so oblasti tistega, ki je meril na Izrael, takoj dale prekriti, onega naperjenega proti do Slovencem pa je občina dolgo let ignorirala. Res je morda le to, da je bil napis proti Izraelu zaradi svoje lokacije viden prav vsakomur, protislovenski pa precej slabše, v glavnem samo tistim, ki so se ozrli iz avtomobila oziroma se v mesto peljali z openskim tramvajem.
Proti moji narodni skupnosti naperjen grafit na zidu v zasebni lasti v bližini openske Kraške ulice (Via Carsia) sem kot dvajsetletnik šel pri belem dnevu sam prepleskat, saj me je zelo motil. Tam mimo sem se velikokrat peljal s kolesom in nekega dne mi je bilo enostavno dovolj pogleda nanj. S svojim dejanjem sem se pobahal pred staršema, ki sta me vprašala, če sem morda neumen, saj bi me v primeru, da bi me kdo opazil, lahko prijavil oblastem zaradi vandalskega dejanja. Sam pri sebi sem se spraševal, kakšen vandal sem le, ko žaljive napise brišem, ne pa pišem. Bili so časi, ko je bilo v Trstu, če si bil Slovenec, še vedno ne preveč priporočljivo dvigovati glasu in zaradi ljubega miru marsikatero požreti.
Skoraj četrt stoletja kasneje, ravno na dan, ko pišem tole besedilo, pa na Facebooku komentiram zapis pisateljske kolegice Jedrt Maležič, ki je objavila fotografijo nekega ljubljanskega grafita z nekoliko daljšo zgodovino na zidu nekdanje negovalne bolnice oziroma stare pediatrične klinike. Ob tem se mi utrne spoznanje, da je bilo še pred petindvajsetimi leti v Ljubljani veliko manj političnih grafitov kakor v Trstu. Konec devetdesetih let namreč še ni minilo (pre)dolgo od sedemdesetih in osemdesetih, ko so razne italijanske zunajparlamentarne sile in gibanja (v glavnem je šlo za skrajno leve oziroma skrajno desne) označevale teritorij s pisanjem političnih gesel na zidove. Svojega glasila (legalnega ali ne) namreč niso premogli vsi. Takrat tudi še ni bilo spleta, elektronske pošte in družbenih omrežij.
In tu se odpira novo poglavje. Ker me Facebook očitno pozna veliko bolje, kakor se sam, mi velikokrat ponuja strani oziroma skupine na temo zgodovine in politične geografije. Med njimi ni malo takih, ki se tičejo ozemelj, ki jih je Italija izgubila po drugi svetovni vojni z mirovno pogodbo, podpisano 10. februarja 1947 v Parizu. Zanimivo je opazovati, kako obstaja nekakšna kompaktna skupina ljudi (ne morem sicer z gotovostjo trditi, da gre za prave ljudi in ne za trole), ki imajo, vsaj po objavljenih podatkih sodeč, stalna bivališča raztresena po Apeninskem polotoku, iz njihovih komentarjev pa vreta mržnja in revanšizem na račun Slovencev in Hrvatov. Veliko jih namreč želi oziroma napoveduje, da bo Italija nekega dne znova pridobila Istro in druga po zadnji svetovni vojni izgubljena ozemlja.
Ko sem bil nekoliko mlajši in naivnejši, sem se s takimi osebki spuščal v debate, nato sem uvidel, da je tako početje popolnoma nesmiselno in sem kak očitno žaljiv komentar (po navadi je vseboval zgoraj citirano besedo s’ciavo ali kaj podobnega) prijavil Facebooku, od koder so mi v nekaj dneh odgovorili, da se niso odločili za brisanje, saj v njem niso zaznali žaljive vsebine (sic!).
Spominjam se, kako sem se nekega dne skoraj po nesreči zapletel v debato z nekim Luigijem Gabbianellijem, ki je v svoji objavi trdil, da smo Slovenci dejansko krivi za propad Avstro-Ogrske, ker smo ranjki monarhiji jeseni 1918 prvi zasadili nož v hrbet (zgodovinski podatki sicer pravijo, da so nas Čehi in Slovaki pri tem prehiteli za en dan), da smo v Mariboru januarja naslednjega leta streljali na nič hudega sluteče Nemce, ki so mirno protestirali proti političnim in vojaškim potezam Rudolfa Maistra in podobno. Torej enačba Slovenec = podlež. Ob takih komentarjih, ki so itak klišejski oziroma stereotipni, se še danes začudim, da imajo njihovi avtorji le več kot samo nekaj zgodovinskega znanja. Če je res, da povprečen Slovenec pozna Rudolfa Maistra, tega od nekega Italijana, ki živi v Markah (ali vsaj tako je pričal njegov FB profil), ne bi pričakoval. Poznavanje dejstev v obliki selektivno izbranih podatkov sicer ne služi k širjenju obzorij in povezovanju, ampak za obračunavanje z nekom (posameznikom ali skupnostjo), ki je zemljepisno (od Ancone do Trsta je namreč po najkrajši poti 450 km) zelo daleč in s katerim dejansko ni bilo priložnosti navezati kakega globljega stika, predvsem v smislu skupnega sobivanja. Gre v tem primeru morda za v družini podedovane travme iz druge svetovne vojne in po njej?
Po tej logiki prav tako ni nenavadno, da te Facebookova prijateljica, izobražena in razgledana oseba srednjih let, enostavno izbriše oziroma zablokira tvoj profil, ker si jo opozoril, da je konflikt na Bližnjem Vzhodu skupek cele vrste dinamik in dejavnikov ter da ni zanj, kakor ona trdi, kriva le ena stran (v konkretnem primeru arabska oz. palestinska), druga pa se po njenih besedah le brani pred največjo teroristično organizacijo na svetu.
Marsikdo je v preteklosti naivno mislil, da bodo splet in družbena omrežja pripomogla k večji demokratičnosti družbe. Žal smo marsikje zavozili v povsem nasprotno smer, ker so besedo v javnosti dobili tisti, ki so jo prej imeli morda za šankom ali v kaki nočni mazaški akciji. Revolucije na področju besede (izum pisave, izum tiska ipd.) so se v preteklosti izkazale za nepovratne. Njihovih „stranskih učinkov“ danes zgodovina pravzaprav sploh ne pomni več.
