Dijana Matković proces oblikovanja razredne zavesti gradi iz osebne, mestoma tudi intimne izkušnje, ki je izkušnja deklice, najstnice in nato ženske iz priseljenske družine, in le-to aplicira na univerzalnejšo raven.
Čeprav pesmi Andraža Terška v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec – pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem.
Izdajstvo je junaštvo, je obramba rojstnega morosta.
Na Rupnikovi liniji koraka graničar Rapalskih mej
in vabi italijanske fašiste naprej, naprej, naprej …
Naslov definitivno ne govori o Bogu, pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost tozadevnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode – da se Ga ne tiče.
