nihče ni opazil kako so zrasle skale
kako so zvezde brnele
kot mrčes ob polni luni
kako brezbrižno sem snela prstan
in ga za zmeraj izgubila
kakor sem izgubila poletje
v mokri sledi na tvojem hrbtu
v neznani govorici spleza
k tvojim bežečim trepalnicam
skoraj spoštljivo te nagovori
v nemandarinščini neperzijščini
nejeziku tvoje nestalne tropske klime
Ena avtoričinih najsvetlejših misli, na katero se tudi ob žalovanju gre nasloniti, je spoznanje o žalosti kot praznovanju ljubezni. Kajti tisti, ki občutijo resnično žalost, so tudi ljubili.
Mi pa ob poslušanju poročil in težavah pri gašenju zaradi nedostopnosti terena (če seveda izvzamemo neeksplodirana ubojna sredstva) večkrat pride na misel, da bi morali vsaj enkrat iti gasit birokrati, ki pišejo neživljenjske predpise.
Omejitev je 20 moških na 20 žensk. Sama bi jih zmogla, takole, po res hitri oceni, maksimalno pet, saj sem bolj dizel model. 8 min bi bilo ravno dovolj, da se ogrejem, čeprav zatajim pa zlepa ne.
kličem te po svojem imenu: Lajka. v tvojem največjem strahu ‒ v edinem domu brezdanje sam groza o groza praznine ‒ kličem, da bi me slišal: sopotnik, sirota si kakor jaz: ne izdaj me!
Zakaj ne bi začeli dialoga tudi s tistimi živalmi, ki smo jih do sedaj odklanjali, npr. golobi, in morda spremenili naše razmerje z živalmi? Tu nastopita proces zavedanja sorodnosti z živalmi na vseh ravneh in prelom z antropocentrizmom in speciesizmom.
Fried piše, kot bi rasel iz dvojnosti: preprost, a plastovit, prodoren opazovalec, a ne deskriptiven, angažiran, a ne tendenčen, pristen protihipokrit, neposredni mojster malih besed o vélikih temah.