Milan Jesih – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
[wpdevart_like_box profile_id=”1713655648695929″ animation_efect=”flip” show_border=”show” border_color=”#ff0000″ stream=”hide” connections=”hide” width=”300″ height=”130″ header=”big” cover_photo=”show” locale=”en_US”]
Teta Gizela,
središče vsega in hkrati obrobna
– četudi solo je na koru pela –,
in stric Martin, pri plehni godbi bobnar
– s paličko z bunko je po opni udarjal,
kadar ni gledal v tuja usta gnila,
bil namreč izučen je za zobarja –:
tadva sta z gobami se zastrupila.
***
V familiji je moj bratranček Oto
veljal za izpodrs ali pomoto;
takšen nikakršen in prepritlikav,
kot bi nevešč amebo se naslikal,
v proporcih se je scela ponesrečil
– recimo ud je imel od sebe večji –.
Je rekla svoji sestri moja mama,
»kaj si pa, trapa, greš ga delat sama!«
***
Če boljših ni bilo, so moji strici
se stepli med seboj na veselici;
najprej moj oče je med brate
razdelil aperkate
in vsakikrat paradržavni ujec
Jean Paul jo skupil je najhuje.
Zato pa ležal je nemara
potem kakšne tri dni na parah.
***
Več kot tri metre imela je čez krila,
grušč se je dvigal, ko je zavzmahnila,
vsi smo hiteli v bunkerje se skrit,
kadar prebijala je zvočni zid;
ko je pa zrasla, je – kot snežec bela –
za zmeraj – kam, ne ve se – odletela
od doma
tetka Paloma.
***
Stric Ljubo, ki je bil prisegel – butelj –,
da nikdar več ne bo niti minute
na teto Pavlo, če bo pozna, čakal:
predvčerajšnjim – poglejte ga, bedaka –
je naročila, »bodi tam ob petih!«
in bil je tam in je še zmeraj danes,
in ni še duha in ne sluha o teti
pred glavno pošto sred Ljubljane.
***
Teta Božena – ki je vzela čmrlja
in mu tri ljubke čmrljice rodila –
se z mojo materjo na smrt je sprla
za prednost pri obešanju perila:
takrat na svetu je bilo, kot znano,
samo šest kljukic in zgolj ena špaga;
pa veter nič rad pihal je v Ljubljano,
otroci smo hodili mu pomagat.
***
Stric Wang, doma iz okolice Šanghaja,
z umetnostjo se je tako naslajal
– strast, ki direkt iz žil moči vam jemlje –,
da ga je vzdignilo s površja zemlje;
baje nekakšen piš ga je odnesel,
nekakšen angelc alias nebesec,
da plava v lahno misel posušen;
iskal ugodje, našel je pomen.
***
Tetica Breda, jasna kot pomlad
v obraz, v ime in v smeh in po naravi
– naj Bog tako kot jaz ima jo rad! –
a si zamišljate, da se pojavi
na odru v vlogi grofove metrese,
zadnjico meče okrog in z zizki trese,
ki dekolte do popka jih razkriva:
a ni bolj kot dejanskost prepričljiva?
***
Domov
na svoj naslov
– ne morebiti na poštno ležeče –
je teta Cila
urgentno naročila
paketek sreče,
in s prvo štorkljo Bog ga odpremi.
Toliko o tej temi.
Preostali prispevki in literatura na portalu
