Dobesedno se je kordon robokopov spotikal eden čez drugega in v stampedu so padali eden čez drugega, medtem ko so poskušali dva pesnika zvleči za noge izpod tega kupa, zraven pa so prevrnili še neko starejšo gospo.
Kot ponavadi bodo kolesarji risali širok lok
petkovega protesta pred poslopjem Parlamenta. Skoz trenje
upornikov in palicajev se bo sukal miren, slok,
star hipi dolgih rjavih las in žalostnih oči.
Pod menoj mesto,
nekoč obdano z bodečo žico.
Danes pa so zaprli državo.
Če ljudi zapiraš v njihove domove,
ne postanejo domoljubi,
ampak revolucionarji!
Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je.
Nekaj pa se ne spreminja: njene pesmi in pripovedi se bralca močno dotaknejo in še dolgo odzvanjajo v mislih in v tišini. V njenih besedah se razpre in napravi vidno vse.
Zdaj je pa kabelska televizija, pa tristo programov jebemti. Kdo sploh vse to gleda?«
»Mama gleda.«
»Ne gleda! Spi na fotelju. Televizija špila, ona pa spi.
A ni škoda elektrike!«
Panter je grb za vazalno Republiko Norik, naš yeah-yeah Jeti.
Čeprav so ga ponosili nacisti, ga naši polpeti
kažejo s silnom ponosom na ponarejenih srcétih.
sperma je zdravilna vagina diši
njen sok je slajši od smetane s cimetom
pohota je pristna pohota je prvinska
besede so letele iz tvojih ust kot ptice iz kletke
