Prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju.
Poznal je vse filme o življenju znotraj, o hierarhijah, nasilju in o pobegih. Poznal je zgodbe o storjenih dejanjih, ki ostanejo za štirimi zidovi in globoko za zapahi osebnega spomina tudi po tem, ko ljudje odslužijo svoj dolg družbi.
Dostikrat mi rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država.
Jemljemo umetniško ustvarjanje resno ali pač v nove čase stopamo stoletje nazaj, da podpiramo le še dvorne muzikante in zares kvalitetne izženemo prek Kolpe?
