S tem, ko sta igralca, ki sta tudi avtorja priredbe besedila, pod vodstvom obeh mentorjev sprejela ključno odločitev, da se v celoti odrečeta jedru teksta, pred gledalcem boleče zaživi vsakdan. Tega vedno bolj doživljamo kot etični vakuum, v katerega so vstopili (množični) mediji.
Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno morje. Občasno pa, lepa duša, dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Savice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje …
Zvok sredi mesta. Zvoki sredi mesta. Lahko se jim je predajati, tistih, ki v nas bodejo občutja, ki povzročajo stisko, ne prezreti. Nina Dragičević, Kristina Kočan in Ana Pepelnik na svoj način sledijo zvokom in jih ubesedijo.
»Usmiljenje!«
»Prizanesite nam!«
Razkuštrane ženske so hodile z dojenčki v rokah. Majhni otroci so dvigovali ročice, se držali mater za krila in jokali.
‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj!
