Marko Kravos – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
[wpdevart_like_box profile_id=”1713655648695929″ animation_efect=”flip” show_border=”show” border_color=”#ff0000″ stream=”hide” connections=”hide” width=”300″ height=”130″ header=”big” cover_photo=”show” locale=”en_US”]
Pesmi so nastale v Trstu pred 100. obletnico požiga Narodnega doma, vrnitvijo Narodnega doma Slovencem in poklonom predsednika Boruta Pahorja v Bazovici.
***
Boben ropoče, preganja oblake: pod popkom hlače.
Veter si v njih nabira moči, piš bi rad v burjo zrasel.
Roka za škarje in platno; usodo si pišeš sam
z udom, ki nejeverno rase. Sto let brez Doma domá.
Spet lega prah preko mesta, ogrinja ga v grdi zadah.
Ogenj se sfenži in ugasne. Žal ne bo konec sveta.
V TRSTU
***
Biti kot naš predsednik: sladostrastno
imeti voljno volilno telo pod sabo.
Še lepše je imeti pravo telo v postelji,
imeti jo za ministrico za laž in resnico,
za notranje zadeve in premrlo okončino,
za vstajenje duha vsaj na sobotno jutro.
PREDSEDNIK
***
Povej, povej mi pravljico: za lahko noč,
za dober dan pa še za vmes, za južino.
Zapoj, zapoj mi pesmico, da izpod mavrice
prišel je zdaj med mravljice en pravi mož …
Zarênči, volk! Zarjovi, sedemglavi zmaj!
Mrčes objeda grad: naš Janez pa ni križemrok!
MRAVLJICE
***
Mislil sem, da se obrača, da je okrogel,
da je kot glava na vratu, z razgledom.
Pa se ravnodušno čeperi ob svoji osi zla,
ta bev-in-mev iz votlega zasebnega računa.
Pod nabrušenim krajcem meseca svet
kot zadnji krajec kruha. Kot plastična smet.
SVET
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
[wpdevart_like_box profile_id=”1713655648695929″ animation_efect=”none” show_border=”show” border_color=”#ff0000″ stream=”show” connections=”hide” width=”40000″ height=”650″ header=”big” cover_photo=”show” locale=”en_US”]
