Nekaj modianojevskega je v pisavi Simonitijeve: s kratkimi spominskimi reminiscencami na minule dogodke, čase, kraje in osebe, z nostalgičnimi skoki v izmuzljivo spominsko snov
Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti
Gospod bivši tovariš ne čivka v našem imenu,
v imenu državljanov, ki nam je mar.
Ki smo z lastnimi očmi gledali
kri, dim in razdejanje,
a ko smo gledali, kako se koljejo bratje,
je on služil denar.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
ali živimo v diktaturi je treba vprašati
tiste ki imajo
tiste ki imajo preveč
tiste ki bi radi še več
tiste ki kradejo
in tiste ki dovolijo da se krade
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Toda kaj se zgodi z dušo, ki se skriva v telesu? Predstavljam si jo kot posebno ptico, ki odpira in zapira predale, v katerih so spravljena moja občutja.
