Pesem je čreda raznoraznih besed,
ki dirjajo po neskončnih planjavah stihov in rim,
pijejo čisto srebrno vodo,
ki teče skozi tihe skrivnostne
soteske pisanih verzov.
Branje romana mi je priklicalo iz spomina filme Jeana Luca Godarda. Igranje s konvencijami filmskega medija je pri njem sredstvo za dramljenje gledalca, za njegovo aktivacijo.
Ker si predolgo bival v tujini,
tujec postal si v lastni družini.
Zato doma nikoli več doma ne boš.
Doma sta doma zdaj sestra in njen mož.
Tebe pa doma več ni.
Ti pojdi med svoje, tuje ljudi.
Avtorica v zgodbi o tem, kdo smo (in tudi o tem, kdo nismo), njuno izbiro identitet modro ne komentira in ne obsoja, ampak jima znotraj zgodbe edina ponudi možnost absolutne svobode.
Poezija predhodi stilu, stil je šele izraz določene oblike čudenja; s kategorijami, kot je lepo, grdo, pravilno in napačno, je zato, ko govorimo o poeziji, treba ravnati previdno.
Vtem je drugi vojak že prispel do babice, ki sedi nasproti njim trem. Površno ji je pregledal dokumente, vrgel pogled na spečega dečka, pokimal z glavo ter se obrnil proti njim in njihovim iztegnjenim papirjem.
