Ana Porenta o svojem pisanju
Pišem skoraj vsak dan. Šele čez nekaj časa (tudi leto in več) prepisujem koščke iz beležk, ki bi mogli biti pesmi. Mislila sem, da sem še kar v poporodnem krču zaradi Deklic, a tale cikel (ki se je izluščil pri prepisovanju) mi je namignil, da sem že na drugačni in novi poti.
***
Premene
1
Ženska v moji sobi je gola.
Prekrita s srženo skorjo,
s skodranimi lasmi,
ki se naraščajo na lobanjo
kot školjke na pogreznjen pomol.
Trikotnik ji štrli daleč v prostor.
Izvija se iz praspomina in
čepi ob vodi.
2
Razpustila sem lase,
završal je severnik,
počil šiv preozke obleke.
Mehurčki upanja so se razbežali.
Razpršili so se kot kopja v bitki
med Trojanci in Ahajci,
se razleteli kot
prašni delci v svetlobi.
In zasuli rablje in les in svet,
preden sem zgorela.
3
Izvijem se iz eksosfere.
Še vedno gre in gre in gre.
Odprta grla lastovic zijajo iz gnezd,
kolibriji koordinirajo lebdenje
in moj svinčnik se komaj kaj premakne.
4
Izgubljeno zrklo ptice
v deževnem gozdu sem,
blatno močvirje
in reka po nalivu.
Tam čez je vinograd,
položen ob zidanico,
deblo kostanja
in odmev.
Iščem stopnice.
5
Sem dih črnega psa.
Dvignjena taca nad kamilicami.
Vonj, ki puhti iz ozračja.
V dlake prižet prah predmestja.
Sem kaplja, ki zdrsnem po kožuhu.
Odsev bliska v očesu.
Drget v mišicah.
Skrivališče med dežjem.
6
Megleni šal ovija rokave jarka,
obliže smreke, bore, hraste, gozd,
pretakne se skozi line,
izdolbe v grad.
Kresnice svetlo zelenijo v mrak,
krajec je ujet v mrežasto zatočje
in na trati še ležijo žarki posušenega sena.
Med njimi hodim v mesečini
in čutim svojo podrast.
7
Sem mumificirana krokodilja samica
na razstavi zgodovine.
Štirinožci capljajo v mojo smer
in pijejo vse te solze,
nekaj jih je polizal že vzgonski veter.
Na moji koži je le še krasta samote,
odluščena s komunikacijskih omrežij.
