Feri Lainšček o poslanih pesmih
Pesmi iz zbirke Ne, ki temeljijo na nikalnicah, so nastajale dlje časa in so v prvi vrsti namenjene mladim. Na začetku so jih navdihovala druženja z mladimi, nato pa so postopoma začele postajati vse bolj izpovedne. »Črna ovca z rožnatimi očali«, kot je njihovega pesniškega protagonista poimenovala dr. Dragica Haramija, se je naposled spremenila v lirski subjekt.
***
Moja hiša
Ni res, da le sanjam in čakam.
Sezidal nevidno sem hišo.
Tu vse je tako, kot sem želel.
Za goste napravil sem nišo.
Vesel te bom zmeraj, ko prideš.
Postrežem ti s svojo dobroto,
zapojem ti pesem o sreči,
ti dušo napolnim z lepoto.
Ostal boš lahko še pri meni,
dokler boš vsaj skušal verjeti,
da svet ni brezupen in beden.
Pa rad ga boš moral imeti.
Ni res, da sem čuden in smešen,
le vrt sem drugačen zasadil.
Tod rastejo rože-besede,
ta šopek iz njih sem napravil.
***
Ajša
Ne, nisi begunka. Ime ti je Ajša.
Prihajaš od daleč, na pot si šla mlajša.
Hodila si dolgo in gledala hiše,
saj vaša v spominu se komaj izriše.
Ne, nisi bežala. Želela si priti.
Kot vsi na tem svetu hotela le biti.
Zares sem pomislil, da sanjaš o pticah,
ti ljubiš pa strehe in red na policah.
Molčati znaš dobro o strahu in dvomu,
le včasih zapoješ si pesem o domu.
***
Samota
Ne drezaj v mojo samoto,
ko tiho le prosim in molim!
Ne moreš mi stati ob strani,
nikomur tegá ne dovolim.
Ne hodi za mano po poti,
ki tukaj zavija v neznano!
Ne rabim zdaj tvoje tolažbe,
ne iščem obliža za rano.
Vsak čaka kdaj čisto na robu
kot prvi in zadnji na svetu,
da novo se upanje zgane,
kot verz se utrne poetu.
***
Sanje
Ne hodi mi v sanje, ko nočem!
Še zmeraj se skrivam pred tabo.
Predolgo že iščem kotiček
za samost in mir in pozabo.
Ne bodi spet taka, kot nisi,
saj veš, da ne smem ti verjeti!
Že zdavnaj si snela to masko,
resnico sem moral sprejeti.
Ne reci, da sanje so sanje
in vse se dogaja le v glavi!
Na tihem še nosim te v srcu,
moj čas se kdaj s tabo ustavi.
