Ocena dela Renata Quaglie Zelene krošnje

Primož Sturman – Ocena dela Renata Quaglie Zelene krošnje – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

[wpdevart_like_box profile_id=”1713655648695929″ animation_efect=”flip” show_border=”show” border_color=”#ff0000″ stream=”hide” connections=”hide” width=”300″ height=”130″ header=”big” cover_photo=”show” locale=”en_US”]

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Rezija se je v splošno zavest Slovencev srednje generacije zapisala predvsem po zverinicah, ki jih je na podlagi svojih raziskovanj ustvaril preučevalec ljudskega slovstva Milko Matičetov. Slovenci iz Italije pa jo poznamo tudi po muzikoloških raziskavah Pavleta Merkùja in njegovih priredbah tamkajšnjih ljudskih pesmi. Še bolj pa po polemikah iz zadnjih petnajstih let, ko se v dolini pod Kaninom vztrajno pojavljajo težnje po poudarjanju oziroma dokazovanju neslovenskosti tamkajšnjega narečja. Še več, redki slovenski izobraženci iz Rezije so v preteklosti doživljali pritiske in grožnje, tak je primer kulturne delavke in predsednice za vidensko pokrajino Slovenske kulturno-gospodarske zveze Luigie Negro, ki so jo vzeli na muho zaradi njene odločitve, da bo zaprosila za dvojezično italijansko-slovensko osebno izkaznico.

Rezijanska govorica sicer že dolgo navdušuje tudi raziskovalce. Prvi se je z njo spopadel Baudouin de Courtenay, v novejšem času pa se z njo ukvarjajo Han Steenwijk, Roberto Dapit in Matej Šekli. Rezijani lahko vsako soboto okrog poldneva na valovih Radia Trst A prisluhnejo oddaji v svoji govorici, prav tako jo lahko berejo na straneh tednika Novi Matajur, ki izhaja v Čedadu. Soglasje okrog črkovnega zapisa rezijanskega govora še ni doseženo, prav tako ne obstaja standartna rezijanščina, saj vsakdo govori (in piše) v svoji različici.

Daljši uvod je bil potreben za predstavitev okolja, v katerem deluje eden redkih besednih ustvarjalcev, ki jih premore dolina pod Kaninom – svetu se je začela odpirati šele po katastrofalnem potresu leta 1976, prej je bila znana le po svojih brusačih – in sicer pesnik Renato Quaglia (1941). Ob njem naj omenim še Silvano Paletti in Rina Chineseja. Quaglia je pred kratkim slavil 80. rojstni dan, ob tej priložnosti pa mu je pri Slovenski matici v Ljubljani izšla dvojezična pesniška zbirka Zaleni okrišiji/Zelene krošnje. Zapisati je treba, da slovenski javnosti Quaglia ni povsem neznan. Leta 1986 je namreč za pesniško zbirko Baside/Besede, ki je izšla leto poprej, prejel nagrado Prešernovega sklada.

Njegove najnovejše pesmi je v slovenski knjižni jezik (mestoma tudi precej svobodno) prepesnil Marko Kravos. Izšle so v prestižni Matičini zbirki Mozaiki, in sicer kot njen četrti pesniški zvezek. Žal je velik del slovenske kulturne javnosti (in književnosti) danes popolnoma indiferenten do nacionalnega vprašanja, zato je taka izdaja še posebej dobrodošla. Čeprav bo dosegla zelo majhen krog bralcev (poezija tudi na splošno postaja iz leta v leto vse manj zanimiva), je vseeno znamenje, da je v osrednji Sloveniji vsaj pri nekaterih še vedno živo zanimanje za ustvarjalnost rojakov izven državnih meja matične domovine. Hkrati pa je knjiga opomin tistim Rezijanom, ki se vztrajno borijo, da bi Rezija ne bila slovenska. Podobnih in tako pomembnih del, ki bi v osrednji Italiji vrednotila rezijansko kulturno izročilo ter literarno ustvarjanje, namreč ni.

Quaglieva najnovejša poezija je nastala prav pred kratkim, in sicer v zadnjih dveh letih, ponekod jo je oplazil tudi virus SARS-CoV-2. Njegovo pesništvo bi lahko definirali kot sodobno romantično, saj je Quaglieva lirika ljubezenska in domoljubna. Pomembno »prvino« rezijanskosti predstavlja navezanost na predkrščansko tradicijo vračev in čarovnic, avtorja pa lahko označimo kot njihovega barda. Poganske prvine prevevajo vse tri pesniške cikluse, katerih imena se neposredno navezujejo na naslov zbirke. Prva krošnja je v znamenju zajemanja sape, za drugo so značilni prebliski, tretjo pa zaznamuje roža izpod Kanina.

Zanimivo definicijo avtorjevega pesništva podaja prepesnjevalec Marko Kravos, ki je obenem avtor spremne besede. »Verzne stvaritve Renata Quaglie niso narečna poezija, čeprav so napisane v govorici alpske doline na skrajnem zahodnem robu slovanskega jezikovnega območja.« Quaglia je v svojih verzih upesnil domačo solbaško govorico, za boljše razumevanje katere je ob koncu dodan še seznam rezijanskih toponimov, hišnih imen in drugih besed, za katere je prevajalec sklenil, da jih pusti v izvirniku.

Oblikovno je Quaglieva poezija precej klasična, čeprav marsikje izpušča ločila. Srečali pa bomo tudi nekaj posebnih primerov, denimo likovne pesmi: Res v Prvi krošnji, Kletev v Drugi krošnji, ki je posebna tudi po tem, da so nekatere besede napisane v grški pisavi. Najbolj reprezentativna od vseh je prav gotovo Basida/Beseda, ki jo v nadaljevanju objavljamo v Quaglievem izvirniku in Kravosovi prepesnitvi.

Primož Sturman

Preostali prispevki in literatura na portalu

Primož Sturman – Ocena dela Renata Quaglie Zelene krošnje – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.