Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.
Sara Afzali
Ženska, življenje, svoboda!
Lahko rečemo, da je to, kar se zdaj dogaja v Iranu, največja ženska revolucija v zgodovini.
V teh 43 letih po islamski revoluciji je žensko telo postalo ideološko bojišče.
Ženska potrpežljivost je bil že leta na meji, a kaplja čez rob je bila smrt Mahse Amini, iranske Kurdke, ki jo je policija za moralno varnost aretirala, ker ni nosila hidžaba.
Na dan Mahsinega pogreba, katere kurdsko ime je Jina (Žina), so ženske na pokopališču snele rute in v kurdščini vzklikale: Jen (Žen), Jian (Žijan), Azadi, ژن, ژیان, ئازادی. Ta slogan je zakoreninjen v kurdskih bojih v zadnjih letih. Naslednji dan so v Teheranu mlade ženske vzklikale v farsiju: Zan, Zendegi, Azadi, زن, زندگی, آزادی. Prevod tega naprednega slogana je: Ženska, življenje, svoboda!
Dan zatem so se uprli ljudje v Kurdistanu, Teheranu in več kot stotih iranskih mestih. Mlade ženske so bile v ospredju protestov. V znak jeze, protesta in žalovanja so si snele naglavne rute, jih zažgale in si postrigle lase.
Kot iranska pesnica in multimedijska umetnica, ki živi zunaj Irana in opazuje dogodke v svoji državi od zunaj, želim povedati dvoje o nedavnih dogodkih in protestnih gibanjih umetnikov.
V zgodnjih dnevih protestov je bila sprožena spletna kampanja s hashtagom »Baraye (برای)«, kar pomeni »zaradi« ali »za«, s čimer so Iranci opisali, zakaj želijo strmoglaviti islamsko republiko. Pod to oznako je vsak napisal stavek o tem, kar mu je bilo v teh letih odrečeno, ali kar mu je bilo odvzeto, ali zaradi česar so ga nadlegovali in preganjali, in o tem, kaj bi lahko pridobil s padcem islamskega režima.
V nekaj dneh je ta hashtag postal izjemno priljubljen. Mladi pevec Šervin Hadžipur, ki ni bil dobro znan, je napisal pesem z nekaterimi od teh stavkov, jo posnel v svoji spalnici in delil na svojem profilu na Instagramu. V 24 urah je imeal več kot 50 milijonov ogledov in delili so jo več milijonkrat.
Poezija je imela zelo posebno, pomembno in vplivno vlogo v perzijski kulturi in zgodovini. V hišah, okrožjih, na ulicah, povsod. Največje in najpomembnejše iranske legende so pesniki: Hafiz, Rumi, Sadi, Omar Hajam. Skozi stoletja so različne generacije brale njihove pesmi ob najpomembnejših perzijskih prazikih.
Na obzidjih mest, v knjižnici vsake hiše.
Na primer, na križiščih otroci prodajajo ovojnice, v katerih je list papirja z eno od Hafisovih pesmi. In še vedno veliko mamic svojim otrokom poje uspavanke. Tako da imamo različne vrste uspavank v različnih iranskih narečjih. Ko se poezija meša z glasbo, ritem in harmonija pomagata, da besede ostanejo v spominu. In lahko se ponovijo.
V zdajšnjem gibanju je bilo ustvarjenih in se še vedno ustvarja veliko pesmi. Rečemo lahko, da vsakih nekaj dni nastane nova pesem, ki jo ljudje prepevajo na protestih.
Pesem Baraye ljudje še vedno prepevajo in je morda najbolj priljubljena zato, ker jo razumejo z vsem srcem in ker pripoveduje o težavah, s katerimi se velik del družbe ukvarja že več kot štiri desetletja.
Pesem govori o različnih vidiki življenja v teh letih, saj je nastala iz javne pobude, zaradi katere je veliko ljudi spregovorilo o svojih skrbeh.
Od skrbi za preživetje, do strahu pred poljubljanjem, petjem in plesom v javnosti, od osnovnih pravic žensk, do normalnega življenjskega sloga. Avtor govori o otroškem delu in okoljskih problemih, kot je onesnaženost mest, starih drevesih, ki so ostala na ulicah in jih uničujejo, o posebni vrsti geparda, azijskem gepardu, ki trenutno živi le v Iranu in je v nevarnosti, da izumre. O svoji skrbi za prihodnjo generacijo Irank in Irancev, do intelektualcev, ki so v zaporu. O afganistanskih priseljencih, ki so se zaradi strahu pred talibani zatekli v Iran in nimajo jasne prihodnosti.
In nato zapoje progresivni slogan tega gibanja: Ženska, življenje, svoboda! Nakar večkrat ponovi: »Za svobodo!« Svobodo, ki je stara več kot sto let, od časa ustavne revolucije, ko so se zanjo borili v 19. stoletju.
Vzrok za priljubljenost te pesmi ter vpliv glasbe in zlasti besedila v kontekstu mednarodne solidarnosti s trenutnimi protesti v Iranu je ta, da pesem spregovori o težavah različnih delov družbe. In ljudi nagovarja v preprostem in vsakdanjem jeziku.
Baraye so mnogi Iranci in ljudje po vsem svetu spoznali kot himno protestov.
Avtorja so po objavi varnostni organi hitro aretirali. Represivna oblast je spoznala pomen te glasbe in besedila med protestniki – spodbudila je solidarnost in jim dala moralo. Hitro je postala revolucionarna himna.
Pesem izraža skupno bolečino in trpljenje, upe, razočaranja, želje in izgubo. Ta pesem nas je velikokrat spravila v jok in nas spomnila na vso temo, ki smo jo pustili za sabo. In na to, kako bi lahko imeli normalno življenje z zagotovljenimi temeljnimi človekovimi pravicami, pa ga nismo.
Druga pomembna zadeva so aretacije in pripor več iranskih filmskih ustvarjalcev, pesnikov, pisateljev in umetnikov, ki so odkrito spregovorili o razmerah, pa tudi tistih, ki so ustvarjali protestno umetnost. Številne med njimi so varnostne sile aretirale in zaprle po tem, ko so objavili kratek videoposnetek ali ilustracijo, risanko, pesem … njihova družbena omrežja so ugasnila in ni znano, kje so.
Kakšen je pomen umetnosti, vizualnih medijev in literature v razvoju protestov, kako to, da se represivni organi zaradi umetnosti zatekajo k nasilju?
Ko umetnost postane protestna umetnost, je totalitarni režim ne tolerira.
Preprosta definicija protestne umetnosti se glasi: To je umetnost, ki jo ustvarjajo aktivisti ljudskih in družbenih gibanj, ki lahko z njeno pomočjo svoje sporočilo prenesejo do različnih družbenih skupin.
Dokumentarni filmi, karikature, grafiti, animacije, ilustracije, fotografije, kiparstvo, glasba in gledališče, poezija in zgodbe, videoposnetki, narejeni za posebne dogodke in ki se delijo v virtualnem prostoru.
A pravzaprav v času velikih ljudskih gibanj tako umetnost ustvarjajo na ulicah, ljudje improvizirajo. Tako smo videli, kako so si protestnice na ulici začele striči lase, nato pa se je to razširilo in tej akciji so se pridružile številne igralke, zvezdnice, političarke, aktivistke in feministke po vsem svetu.
Pesem Baraye vsak dan pojejo navadni ljudje na ulicah, študenti v šolah in na univerzah. Ljudje ustvarjajo nove slogane in druge pesmi. Tudi freske.
Represivni režim aretira umetnike, pisatelje, aktiviste in intelektualce, ne zaveda pa se dejstva, da v tem trenutku ljudje, ki se nimajo za pesnike ali umetnike, ustvarjajo dela, ki so najboljša in najbolj izrazita protestna umetnost te revolucije.
