Uvod je vzet iz spremnega zapisa Gabriele Babnik h knjigi Usmerjanje pogleda (založba Umco, Ljubljana 2018), ki je nastala ob Slovenskih dnevih knjige, letos posvečenih literaturi in filmu. Avtorji esejev so Dušan Šarotar, Nataša Velikonja, Nina Dragičević, Tibor Hrs Pandur, Ivo Svetina, Jože Dolmark, Gábor T. Szántó (prevod iz madžarskega jezika). Tudi vse odlomke esejev, predstavljene v Vrabcu Anarhistu, je Gabriela Babnik izbrala iz te knjige.
***
… In tu se znova vrnemo k literaturi, ki morda nima tolikšne moči kot film, ki fizično ujame in projektira na platno celo vrsto stvari, zato pa ima literatura zmožnost, da ob odsotnosti ravno tovrstnih filmičnih kategorij v bralcu vzbudi domišljijo. S tem ko govorimo o izkušnji bralca, poudarjamo gledalčevo sposobnost razbrati tudi to, česar tekst ne poda; če bi to primerjali z nevidnim v filmu, bi bilo, kot da poskušamo slišati zvok v nemi sekvenci. In morda je ta zamejenost, ki je identična tako filmu kot literaturi, na nek način tista, ki ustvarja celovitost. Če se tu opremo na pisanje Roberta Bressona – Zapiske o kinematografu (Notes sur le cinématographe) iz obdobja od začetka petdesetih do sredine sedemdesetih let – ki jih je mogoče brati tudi brez navezave na njegove filme, vidimo, da se tako film kot literatura odpirata horizontu smisla šele v trenutku, ko sprejmeta omejenost tistega, kar se pojavi na platnu ali listu papirja. Napotek, kako ne »ustvarjaš z dodajanjem, ampak z odvzemanjem«, je izvrsten tudi za mladega pesnika ali prozaista. In potem še: »Ne pokazati vseh strani stvari. Rob nedokončnega.« Kar se torej odpre z nevidnim, za navzočnostjo mogočega, sproža živahno domišljijo. In list papirja ali računalniški ekran, ki je navidez prazen, bo pod zaprtimi vekami vseboval celoto.
Pisci, združeni v tej knjigi, ne bi mogli biti bolj različni. Glediščne kamere, ki jih držijo v rokah, segajo od Tiborjevih prezentacij sanj kot prafilma, kamor se usmerja pogled za zaprtimi vekami, do Jožetovih fragmentarnih zapisov o ljubih prijateljih, med katerimi je posebej dragoceno srečanje z Marjanom Rožancem, od Nininih zapisov, kako se filmske in književne podobe oblikujejo po zvočnosti želje, ki pa ima korenine melodičnih in ritmičnih struktur globoko v zgodovini, do Natašinih panoramskih rezov, kako se ne more poistovetiti z realizmom perspektive, in spet Ivotovega počasnega rekonstruiranja aprila leta 1961, ko je kot trinajstletni deček v ljubljanski Kinoteki gledal film o prešuštvu, do Duškotovega vrtanja v pisateljsko zemljo in spraševanja, zakaj piše, komu piše, kakšen je smisel pisanja. Rečeno jim je bilo, naj pogled kot optični dispozitiv, ki se nahaja na presečišču literature in filma, razumejo aluzivno. Očitno so izziv sprejeli kot nepričakovano srečanje s samimi seboj; zazrtje vase brez izgovorov, prikaz samih sebe oziroma lastnega odnosa do sveta, je potekal na način, kot ga pri njih še nismo srečali, skorajda lahko rečemo, da so se vsi pisci prikazali v nekakšni novi luči.
Pri vseh avtorjih vzpon in spust, ali pa recimo potopitev v to, kar jih obdaja, prinaša v branje tekste, za katere čutimo, da so živi, in za katere kot bralci na nek način verjamemo, da smo del njih. Ali ima to kaj opraviti z očesom kamere, ki razkrije posameznike v njihovi resnici, in zato ustvarja tudi občutek nelagodja, saj nas lastna kinematografska podoba kaže kot gole, pomnožene, minljive, obkrožene z lastnim odsevom in negotovostjo, lahko samo ugibamo. Vsi teksti nam torej sporočajo način svojega gledanja, in predvsem, da ni več varnega mesta, iz katerega je sploh še mogoče gledati. Presunljiv je na primer prizor, ki se ga spominja Jože Dolmark iz leta 1990; v Pulju, v hiši na Premanturski cesti, je prevajal tekst Marjana Rožanca, ko ga je sredi razmišljanja iz Ljubljane poklical Stojan Pelko in mu sporočil, da je Marjan umrl. »Ne gre mi več, da bi pisal. Grem na vrt in se sprehajam. Spoznam, da sem melanholičen in ljubim ljudi, ki so načitani in preprosti hkrati, takšni, da lahko sprehajajo vse svoje žalosti skozi vse pokrajine in pesnike hkrati. Marjan je bil človek akcije. Nekdo, ki je veliko vedel in si veliko upal. Nekdo, ki je veliko bral ne samo zato, da bo veliko vedel, ampak tudi zato, da bi kaj pozabil,« zapiše Jože Dolmark. Zdi se, kot da gre tu za več kot zgolj melanholijo. Predvidoma za stanje opazovalca, ki se je znašel brez varnostne mreže; potopljen v lastno duhovno pokrajino, ki jo opazuje, hkrati pa se zaveda, da je tudi sam objekt nekega (božjega?) pogleda: morda se Dolmark tu spopada z nelagodjem v duhu nepopustljive resnice, ki je, da nas niti knjige ali pa celo film, ne morejo rešiti.
