Marjan Rožanc, Volčji Grad na Krasu, avgust 1990
»Rad imam film. Nikoli nisem bil razočaran nad adaptacijami mojih zgodb, čeravno sem kot pisec pogosto razmišljal, zakaj so moje pripovedi po tem, ko so prispele na platno, še vredne tega istega platna.
Verjetno kot pisatelj ne bi znal pisati za film, zato sem raje sodeloval s tistimi, ki to znajo bolje kakor jaz sam. Cenil sem njihove predloge in vsakič sem se iz takšnega sodelovanja marsikaj naučil. V kinu je vse, kar se izreče, pokaže ali celo skrije, neverjetno natančno in materialno. Tega se drži vsak dober scenarist. Pisatelj ima več svobode in njegove besede se v literaturi sestavljajo drugače, pa potem tudi povsem drugače učinkujejo. Scenaristove besede so v bistvu nekoliko nebogljene, ker čakajo in kličejo po pravih zvokih in slikah. Če se melodije in barve ne prikličejo, je lahko še tako dober scenarij na slabšem in v nedolžnosti, ki lahko izdaja tisto preprosto nežnost, ki smo je vajeni ob prebiranju prvih otroških spisov.
Pri filmu sem srečal mnogo zanimivih fantov. Moram reči, da so tudi oni cenili mojo pripravljenost za sodelovanje. V tem delu nisem bil nikoli trmoglav. Morda je bilo velikokrat celo obratno in to rečem iz vse spoštljivosti do slovenskih filmarjev. Marsikdo izmed njih bi lahko kot cineast povsem uspel, če bi živel in delal znotraj kulture, ki bi bila manj literarno obremenjena in bogatejša od naše.
Tako pač je in samo želimo si lahko, da bo kdaj drugače. Kako bo, ne vem, vem pa, da bo pripoved preživela, tudi filmska. Njo je mogoče obdržati šele z zadnjim življenjskim vetrom in takrat slovenskemu filmu ne bi bili napoti niti nagajiva literarnost niti sramotna materialna revščina. Do takrat pa, kljub vsakdanji hitrosti, ostaja veliko časa, da se vsi skupaj naprezamo za pravi film in za produkcijske razmere, ki takšen film omogočajo. Tudi pri nas doma, z vsem potrebnim dostojanstvom. Če se ne premaknemo, bomo ostali na starem. Z lepimi idejami, ogromnimi napori in redko uspelimi dosežki. Pa še s tveganjem, da umremo betežni in od sveta pozabljeni. Vsi, ne samo filmarji.«
***
Viba film, Ljubljana, pomlad 1987
Sedeli smo v majhni »režijski» sobi v pritličju Vibe. Franci Slak, ki bo Hudodelce režiral, jaz sam, ki sem mu pomagal pri pisanju scenarija, in Mario Šelih, ki bo igral glavnega junaka. Večer je bil lep in hladen. Čakali smo Petra Berdona, to je Marjana Rožanca, da bi se z njim pomenili o zadnjih spremembah v scenariju.
Nismo čakali dolgo, ker je bil Marjan točen. Pogovor je stekel in bil presenetljivo krajši od čakanja. Ne toliko zaradi tega, ker smo bili nanj dobro pripravljeni. Prej bi rekel, da se nam je pripetilo, da smo z Marjanovo prisotnostjo in njegovimi kratkimi priporočili nekako obnemeli. Vlil nam je poguma v lastno početje in nam podaril svobodo, ki nas je napolnjevala s strahom, s tistim spoštljivim strahom, ki ga je težko prenašati. In bilo je smešno, čeravno smo hoteli biti resni in delavni. Nekaj časa smo se nebogljeno pogledovali. Potem nas je Marjan pozdravil in spoštljivo odšel. Brez vsakršnega tutorstva ali bojazni do našega dela. Mi trije pa smo se brez besed pobrali in odšli na pijačo. S Francijem sva potem čudno ogledovala Šeliha, kakor da bi hotela do kraja razumeti Petra Berdona – Marjana. Šeliha najino čudenje na vso srečo ni motilo in si je potiho žvižgal neko pesem Billyja Idola. Ravno pravo pesem ravno pravega pevca ob takem dogodku. Pivo je čez čas začelo blagodejno učinkovati. Začeli smo se šaliti in nič nismo govorili o Berdonovem dejavnem odnosu do sveta, o njegovem skojevskem duhu ali eksistencialnem angažmaju … Nekaj pa se je vseeno naselilo v nas, ob tistem šanku, nekaj malega iz scenarija in nekaj nekaj malega, kar nam je Marjan prišepetaval: »Da govorimo preveč o ljubezni in pozabljamo na nože, ki spijo v dušah in ostrijo poglede … da vsi mi, pa tudi Peter Berdon, skrivamo in potiskamo majhnega Kajna v sebi …« In če bi se to kaznovalo, potem bi bili zapori na zemlji pretesni, čas pa prekratek za pozabo in grižnjo vesti. Mislim, da smo tisti večer razumeli Hudodelce in njihovo potemnelo sporočilo, da je treba ljubiti tudi bitja, ki v sebi mešajo bolezensko občutljivost in nagon do hudodelstva.
***
Pulj, hiša na Premanturski cesti, september 1990
Jesen je prišla z močnimi nalivi. Končujem scenarij o Frideriku Baragi po Marjanovi Indijanski zimi. Trudim se, da bi bil pri adaptaciji čim bolj zvest tekstu, vsaj v njegovi osnovni zgodbi, ki je zelo natančna in ne dovoljuje nikakršnih poljubnosti. Napisana je v sedanjiku in močno dialogizirana, brez vsakršnega »esejiziranja«. Značilno Marjanova knjiga »o človeku , ki je v svojem neskaljenem zanosu in aktivizmu odstavil Boga, da bi ga potem v vsej svoji nesreči sam odigral«. V tem so Marjanovi junaki blizu Dostojevskemu in Friderik Baraga ni nikakršna izjema. Tudi on je nekako zadnji človek, ki skuša rešiti raj. Pa mu uspe samo, da se izuri v padcu iz tega istega raja, nam preostalim pa izbije vsako željo, da se ga dotaknemo. Ali je lahko tak človek svetnik? Morda, morda ne. Toda nekaj zagotovo drži, ni ga svetnika, ki ne bi bil ponosen, da takšnemu človeku lahko odpne gumbe na mašniškem oblačilu. Popoldne me kliče Stojan Pelko iz Ljubljane z novico, da je Marjan umrl. Ne morem več pisati. Grem na vrt in se sprehajam. Spoznam, da sem melanholičen in ljubim ljudi, ki so načitani in preprosti hkrati, takšni, da lahko sprehajajo vse svoje žalosti skozi vse pokrajine in pesnike hkrati. Marjan je bil človek akcije. Nekdo, ki je veliko vedel in si veliko upal. Nekdo, ki je veliko bral ne samo zato, da bo veliko vedel, ampak tudi zato, da bi kaj pozabil. Knjige so lahko, kakor kavarne, tudi prostor dolgočasja, neme priče izčrpljajoče se zgodovine in ljudskih ukan.
***
Branko Vučićević (1934–2016) – tiha kulturna in filmska eminenca na teh naših prostorih
Poslovil se je Branko Vučićević, tudi v našem prostoru znan scenarist, vplivni filmski kritik, publicist in grafični oblikovalec, tiha kulturna avtoriteta širše regije, ki je bil avtorsko vpleten v nekatere najodmevnejše, tudi politično subverzivne projekte, če se spomnimo samo na film Zgodnja dela (Rani radovi) režiserja Želimirja Žilnika. Skratka, bil je nekakšna siva eminenca sedme umetnosti v prostoru nekdanje države. Bistveno je sodeloval še vsaj pri filmih Dušana Makavejeva, Bate Čengića, Karpa Godine …
Prav Dušan Makavejev je ob njegovem slovesu lepo zapisal: »Težko najdem prave besede, s katerimi bi objasnil, kako nenadomestljiv je odhod Branka Vučićevića. Scenarist, pisatelj, prevajalec, desna roka mnogih režiserjev, oblikovalec, kinotečni poznavalec enciklopedijskega znanja, požiralec knjig, njujorški fluksovec iz Cvijićeve ulice … Živel je kot neprijavljen proletarec, človek presenečenj, vedno neodvisen od kogar koli in česar koli. Istočasno je bil nekakšen »skener« za folirante, budale in politične preračunljivce. Blagi obliž za producentske rane, čarobni napitek za igralce, nočna mora za montažerje, suho zlato za režiserje. Vse to je vedno počel neopazno in skromno. Pred nekaj dnevi mi je mladi Puriša v nabiralniku pustil svoj ganljivo nežen film Mala moja iz Bosanske Krupe in mi naročil, naj ga odnesem mojemu prijatelju Branku. V zadnjih letih sem opazil, da se mu javljajo mladi režiserji, kar me je radostilo. Zdaj se bodo morali znajti sami, kakor vejo in znajo. Zame je Brankov odhod nekaj nedopustnega.
Ko smo ga takrat rosno mladi Ekranovci v začetku sedemdesetih let spoznali, smo ga takoj imeli za najboljšega kritika tistih časov. Vneto smo brali vse, kar je objavljal, in poiskali njegove stare tekste. Še posebej nas je privlačila revija Film danas, ki jo je izdajala Jugoslovanska kinoteka. Zanjo so pisali vsi bodoči režiserji, med njimi Dušan Makavejev, Živojin Pavlović, Aleksandar Petrović, pa ugledni teoretik Dušan Stojanović. V tej ugledni druščini je kraljeval Branko Vučićević s svojimi lucidnimi teksti, ki so znali biti tudi nesramni, rad je rušil ustaljene mite in vseskozi je iskal nepredvidljive poglede na svet filma. S svojim pisanjem je bil nekakšno nasprotje takratni moderni francoski in anglosaksonski kritiki. Mi, mladi pisci, smo se morali te smelosti, znanja in prodornosti šele naučiti. Sam se je pozneje bolj redko posvečal kritiškemu pisanju. Nekoč mi je na nekem Karpovem snemanju zaupal, da je nekega dne prišel do spoznanja, da zgolj pisanje o filmu zanj nima več nikakršnega smisla. Škoda. Vendarle je bila ta odločitev dvorezna. Začel se je ukvarjati s filmskim ustvarjanjem. Novovalovska odločitev pač.
Morda se je klica te opredelitve zgodila že v petdesetih letih, ko se je družil z elito beograjskih filmofilov, ki so cele dneve čepeli v knjižnici Jugoslovanske kinoteke na ulici Kneza Mihajlova, prebirajoč vse tuje filmske revije. Tam ga je knjižničarka gospa Dobrovič spoznala z mladimi filmskimi pripravniki, med njimi je bil tudi Dušan Makavejev. V tistem času je v ugledni njujorški filmski reviji objavil znameniti članek o načrtih in željah mladega jugoslovanskega filma konec petdesetih let, tekst ki je napovedoval rojstvo novega filma, pri nas bolj znanega kot črni film.
Do časa, ko se bo novi film na začetku šestdesetih let zares zgodil, pa se je Vučićević začel ukvarjati tudi z avantgardno umetnostjo, morda naveličan klasičnega narativnega filma. Privlačila ga je dejavnost Maciunasove legendarne mednarodne modernistične skupine Fluxus, ki se ji je kmalu uspešno pridružil. Pa tej drugi strani je bil po besedah Ranka Munitića potomec dadaistov. Tak bo ostal do konca in te izkušnje bo s pridom vnašal v svoje filmsko ustvarjanje.
Vučićević je avtor ali soscenarist nekaj več kot deset filmov, začenši z Dušanom Makavejevim in njegovimi filmi: Ljubezenski primer ali tragedija poštne uslužbenke (Ljubavni slučaj ili tragedija službenice P. T. T., 1967), Nedolžnost brez zaščite (Nevinost bez zaštite, 1968), Montenegro (1981). Zlasti v prvencu o poštarki sta se z Makom dogovorila za kolažni koncept pripovedi, kjer se nesrečna zgodba junakinje meša z občasnimi razlaganji seksologa Aleksandra Kostića in kriminologa Živojina Aleksića, pa tudi pripravljanja hrane imajo v filmu enak dramaturški naboj kakor drzne ljubezenske scene. Film je pomenil popolnoma novo senzibilnost ob drznem kolažnem ritmu in je bil popolna novost v pestrem in drznem mednarodnem gibanju novovalovskih kinematografij širom sveta. V naslednjem skupnem sodelovanju sta avtorja naredila še korak naprej in v Nedolžnosti brez zaščite ustvarila neobičajen filmski unikum, čigar osnova so bile scene iz istoimenskega prvega srbskega zvočnega filma iz leta 1942, med katere so bile vstavljene telovadne ekshibicije režiserja-performerja in zvezde Dragoljuba Aleksića, posnete v sodobnosti. Makavejev in Vučićević ves filmski čas spretno in provokativno posegata v kolažno filmsko strukturo na najrazličnejše načine: ročno barvata črno-beli filmski trak in počneta podobne vragolije. In konec koncev skrijeta nekaj, česar se takrat niso zavedali še tako dobri cenzorji: kar lepo fizično podobnost med Aleksičem in Josipom Brozom Titom. Film je bil nagrajen na številnih festivalih in iz Makavejeva dokončno naredil mednarodno filmsko legendo. Branko je kakor vedno ostal malce v senci, ker je tako tudi vedno hotel.
Zatem je pomembno sodelovanje z Želimirjem Žilnikom pri kultnem filmu Zgodnja dela (1969) in v produkciji takrat izredno liberalne novosadske Neoplante, ki je podpirala provokativno zgodbo štirih revolucionarjev v njihovem prizadevanju uskladiti klasično komunistično teorijo s socialističnim vsakdanom. Film je v času razcveta radikalnega političnega filma prejel zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu. Doma so ga sprejeli malo drugače, saj se je gonja proti »črnemu valu« že začela, pozneje pa tako žalostno končala z brionskimi sejami poleti 1972.
Bil je tudi soavtor dveh podobnih političnih filmov bosanskega režiserja Bate Čengića: Vloga moje družine v svetovni revoluciji (Uloga moje porodice u svjetskoj revoluciji, 1971) in Podobe iz življenja udarnikov (Slike iz zivota udarnika, 1972). Svoje avantgardno artistično držo ob veliki meri razpredenosti njemu tako ljubega dadaizma in dizajna pa je avtorsko dodal v dokumentarno-igranem filmu Šumanović-komedija umetnika (1987) Branimirja Dimitrijevića in Borisa Miljkovića ter v dveh filmih Karpa Godine: Splavu meduze (1980), ki govori o Ljubomiru Miciću in drugih protagonistih avantgardnega umetniškega gibanja Zenit po prvi svetovni vojni, in v Umetnem raju (1990), zgodbi o prijateljevanju med slovenskim filmskim pionirjem Karolom Grossmannom in arhitektom vojakom na okrevanju v zaledju Ljutomera, slednji bo filmar postal kaj kmalu, takoj po prvi vojni.
Vučićević se je sicer vse življenje ukvarjal s čistimi malenkostmi, v drobcenih opilkih je znal vedno najti velike stvari življenja, tako da se je na stare dneve za te stvari kljub zdravju tudi metal po tleh. To zgodbo mi je pred kratkim pripovedoval njegov prijatelj Slobodan Šijan. Še eden, ki je na stare dni film zamenjal za dizajn, kakor se je o tem tako vedro šalil tudi sam Branko.
Pameten in fin človek, ki je vedno pomagal iz ozadja in bil mnogim v oporo. Napisal je veliko, tudi knjig. Pisal je v čudnem položaju v prostoru, ki je bil natrpan s knjigami. Sedel je na stolički s pisalnim strojem na postelji. Ne vem, kako je bilo v tem položaju z njegovimi dolgimi nogami.
Ne bom pozabil, kako hitro je stopal po ulici. Zverinsko kadil in zato tudi zverinsko kašljal. Vedel je, da je moja žena zobozdravnica, in mi je zato pogosto rekel: »Patim od zubobolje, kao pravi junak Krležinih romana.«
Branko, Mak je rekel, da se ne strinja s tvojim odhodom. Jaz pa mislim, da te tam zgoraj vsaj zobobol ne tare več.