Ob jubileju Draga Jančarja objavljamo zapis Jaroslava Skrušnýja o njegovem doživljanju velikega slovenskega pisatelja.
***
Veliko stvari, doživetij, knjig, popitih kozarcev in predebatiranih noči, navduševanja nad čarno močjo pesniške besede, nostalgičnih spominov na jesenska pohajkovanja po melanholičnih praških uličkah pod vznožjem Gradu, sarkastičnih posmehov na rovaš vsakršne ideološke ozkosrčnosti, iskrivega zanosa ob znamenjih duhovnega očiščenja in pomlajenja v naših in sosednjih logih, veliko svetlih hrepenenj, upov in odčaranih trenutkov v prah drobeče se resničnosti, … skratka, veliko tega naju druži z Dragom Jančarjem in naju zbližuje v neki individualni in hkrati skupni, malce skeptično zadržani in majčkeno tudi ironično začinjeni refleksiji ter izkušnji občutljivih srednjeevropskih intelektualcev iz druge polovice dvajsetega stoletja.
Kar nekajkrat so se nama pota križala na cestah, trgih, mestih in vaseh češke dežele, od koder sem sam napol doma in kamor sta Draga nenehno gnali neka notranja pisateljska radovednost ter opisna poželjivost; skoraj fizično je čutil, da se med tamkajšnjim in tukajšnjim absurdno zasukanim svetom pod konec totalitaristične glajhšaltunge pletejo neke skrivne vezi, sestavljajo neke vzporedne usode, ki niso dale mirovati njegovi pisateljski žilici, zakaj nagonsko je slutil, njegov pesniški »pogled angela« mu je govoril, da se v teh rahlo zvrnjenih podobah in zmaknjenih zgodbah skriva neka »strašna privlačnost, ki rojeva nove zgodbe«. In zato se tudi najina srečevanja z ljudmi, literaturo in zgodovino na Češkem niso mogla izogniti pridihu absurdnosti in paradoksa …
Bilo je v zgodnjih pomladnih dneh konec osemdesetih let, z Dragom sva se z družinama z avti odpravila na nekajdnevni izlet v Prago, v magično mesto, kjer se na Karlovem mostu že dobro stoletje mimobežno, ne da bi vedela drug za drugega, srečujeta prekupčevalec z ukradenimi psi Josef Švejk in Josef K., ki ga dva gospoda uklenjenega ženeta nekam v primestni kamnolom; v mesto, kjer se na izpranem pročelju stare meščanske hiše sredi sivih normalizacijskih sedemdesetih let pojavi lakoničen grafit: »Je zle«; v mesto, kjer iz skrivne opazovalnice na mostu čez Vltavo vesten policijski ogleduh še mesece po uspešno končani »žametni revoluciji« nadzira stavbo na Engelsovem nabrežju, kjer je stanoval disidentski dramatik Václav Havel, ki se je medtem naselil v predsedniški palači na Hradčanih. V Pragi smo se družili s pesniki, prevajalci, slikarji, uredniki, pili pivo U kocoura na Nerudovi ulički, okušali tesnobo zapovedane sreče, prisluškovali odmevom haškovskega poroga zgodovini v brk in šteli dneve, ko bo – po trpki napovedi pesnika Jana Skácla – čez tristo let te resničnosti konec.
Med vožnjo nazaj proti Sloveniji se v bližini Třeboňa na južnem Češkem – kjer je imel na starosvetni kmetiji sredi třeboňskih ribnikov svoj počitniški kotiček neumorni Dragov (pa ne le Dragov) prevajalec v češčino, učeni in ljubeznivi František Benhart – zaustavimo v zanikrnem, od Boga pozabljenem mestecu Kaplice. Tamkajšnji gledališki amaterji so namreč – ob izdatni pomoči domačega študenta režije s praške FAMU in zagotovo na Benhartovo pobudo in na podlagi njegovega prevoda – pripravljali uprizoritev Jančarjeve igre Disident Arnož in njegovi. Bili so to časi hudega ideološkega nadzora nad umetniško ustvarjalnostjo v deželi »realnega socializma«, dramsko besedilo o upornem človeku zoper vladajoče enoumje in policijsko nasilje nikakor ni moglo pričakovati uradne aprobacije uprizoritve, kapliški gledališki entuziasti so igro vadili in pripravljali premiero v dvoranici zadružnega doma kajpak napol ilegalno, tako rekoč na skrivaj. Naštudirali so bili ravno prvo dejanje in ni mogoče popisati, s kolikšno radostjo in ponosnim zadoščenjem so svoj trud na odru pokazali pred avtorjem, ki jih je – ne le osebno, ampak z družino in še prijateljevo družino iz daljne Ljubljane za povrh – počastil z obiskom. Položaj je bil resnično nekoliko nestvaren in paradoksalen: Drago Jančar je svoje igre z velikim uspehom uprizarjal na gledaliških odrih širom Socialistične federativne republike Jugoslavije, tu pa, v podeželskih Kaplicah, slabih dvesto kilometrov od Prage, se neka skupina zanesenjakov oblastem v brk, tako rekoč v ilegali, pripravlja uprizoriti Disidenta Arnoža! Po predstavi smo se v prijateljskem klepetu z mladimi gledališčniki zadržali še pozno v noč, popili marsikatero pivo v spomin na Máchov ljubljanski obisk pri Prešernu, rekli besedo ali dve o protislovni moči gledališke utvare, ki oblastnim samodržcem dela tako resnične sive lase, da nadvse radi preganjajo in zapirajo dramatike (Havel je ravno takrat prestajal eno od svojih arestantskih kazni), nazadnje smo jim zaželeli kar najbolj uspešno premiero …
Do premiere ni prišlo nikoli. Tik pred zaključnimi vajami je nekdo (ogleduh z opazovalnice nad reko?) praškim idejnim varuhom naznanil subverzivno namero podeželskih histrionov; oblasti so se promptno odzvale, predstavo prepovedale, druščino razgnale in nekaj ključnih akterjev (študentov fakultete dramskih umetnosti) za nekaj časa tudi zaprle. Z disidentstvom takrat, sredi osemdesetih let, v deželah za železno zaveso pač ni bilo šale, niti odrske ne. Zato pa je le nekaj let zatem – po volji ultimativnega paradoksa – disidentski dramatik, ki so ga partijske oblasti neumorno metale v ječo, postal predsednik republike, simbol državne suverenosti in moči.
Jančarjeve igre pogosto uprizarjajo absurdne paradokse človeških usod v vrtincu ponorele zgodovine. Zgodi se včasih, da se njihova fikcijska, iluzijska, domišljijska snov na skrajno protisloven način udejanji v živi stvarnosti, v empiriji konkretne družbene in zgodovinske realnosti, kot se je to na neki način zgodilo z Disidentom Arnožem v čeških Kaplicah. Črno humorno igro zgodovine znotraj sarkastične igre domišljije sem imel priložnost gledati in doživeti v živo, in situ tako rekoč, imel sem srečo in privilegij, da sem za kratek, a nepozaben hip postal del Jančarjevega srednjeevropskega imaginarija.