/ 

Iz zbirke »Čakajoč zgodovino«

   
Zvonko Taneski,  čigar pesmi objavljamo v prevodu Namite Subiotto, bo 30. 11. 2018 gostoval v Ad hocu v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.
   
   
***
   
   
Namita Subiotto o zbirki Zvonka Taneskega
      
Knjiga Zvonka Taneskega Čakajoč zgodovino (2016) je sestavljena iz dveh delov, naslovljenih Pred-zgodovina in Post-zgodovina, iz katerih sem izbrala po pet pesmi, ki jih vidim kot srž zbirke. V njih pesnik razgalja banalnosti globalnega in lokalnega sedanjika, polnega nesmislov, iz katerega ne beži, temveč, oborožen s humorjem, čaka, da bo doživel svojo zgodovino.

 

***

 

Škrlatno jutro

 

Na tvojem oknu je to jutro pristalo mojih tisoč poljubov in objemov.
Škrlatno jutro je.
Nekdo mi je v zameno polil rdeč lak po oblakih.
Sam sebi pišem zavezo:
Ne jokajte za mano, če me najdejo utopljenega v tvoje misli in navale strasti.
Rujnega vina se bo zagotovo še kaj našlo. V dveh kozarcih na mizi – enem izpraznjenem, drugem nikoli napolnjenem.
Škrlatno jutro bo očitno trajalo še nekaj časa.

 

***

 

Prednovoletna

 

Nič pod nebom ni v tem času naravno, razen prazničnih izložb,
sezonskih popustov, poceni stvari,
ampak kdo mi je kriv, če ne morem ugotoviti,
zakaj imam načečkano deklaracijo kupljenih izdelkov,
in zato začenjam deskati po oceanskih valovih
čaja za čiščenje organizma
in šele potem se odločim skočiti v mestni taksi,
kjer šoferji zlovoljno in namrgodeno kimajo z glavami.

Ko se treznim iz globokega sna, se postavim pokonci kot ogromno drevo,
katerega krošnja bi lahko skrila tudi žensko slabega slovesa,
in se zazibam kot novoleten okrasek,
kot nekaj povsem novega in nenaravnega,
kar kratko traja, vendar dolgo ostane v spominu.

 

***

 

Moja literatura

 

Menda sem človek brez poglavij.
Danes sploh nisem prišel sem.

Čeprav se mi po spolnem aktu
zahoče klasikov,
po katerih takoj zaspim,
me to ne bi smelo čuditi;
njih smo že zdavnaj ubili,
zdaj pa se viteško dušimo v njihovi krvi,
na pol utopljeni, na pol zainteresirani za nova prijateljstva.

Pisatelj je mrtev, naj živi pisateljica!

Vržen v resničnost, spodkopano v množici tujcev,
bi se ljubil tudi brez poglavij
s kakšno, ki danes sploh ni prišla sem.

 

***

 

Naša domovina

 

V medijskem molku naokoli
besede prisilno šumijo v cvetličnih lončkih,
naših teles z reklamnih panojev pa nič ne izmuči toliko
kot prazni objemi.

Naša domovina je tam, kjer je zgodovina krenila po napačni poti,
kjer je srce postalo organ vida: pečina,
ki sprejema vse odmeve, da bi trajali čim dlje,
ker je plača še vedno premajhna za vse užitke.

 

***

 

Pravopisen molk

 

Imam številko tvojega mobija,
tvoje tri e-naslove,
nimam pa, žal, tvojih gub na čelu
in vhoda za miško za vstop v tvoje sanje.

Zato ne kličem, ne pišem, ne sanjam.
Bojim se povratnega odgovora.
Spomnim se, da je tvoj zadnji molk
vseboval pravopisne napake.

 

***

 

Moč smodnika

 

Ustvarili ste cvetoči trg smodnika in poteptali naša čustva,
vaši žepi so polni, glave pa prazne,
s pritiskanjem po tipkovnici ste odkrili središče sveta,
poglejte: tam na luni je Enter,
zemljo ste prebodli s fluorescentnimi križi – pogoni v neskončnost,
zgodovino ste pustili brez depojev, le kako bo dišala prihodnost?
Proizvedena modernost ravnokar prodira tudi v naše skodelice za kavo
z ekološko osveščenostjo: kako dolgo razpada papir in kako dolgo se obdrži ideologija?
Kako prebaviti slabost?

Zviti na neudobni strani postelje,
počasi počasi izrinjeni na umazana tla,
boste gotovo uvideli, da se vaša moč še ne bo tako kmalu vrnila v vaš dom.

 

***

 

Oblastniki

 

Praviš, da je moj vonj izpod pazduhe tvoje pogonsko gorivo
in da si spodaj vlažna in slana, kot da te je zapljusnilo morje.

Praviš, da je puščica sestra loka, s katerega je izstreljena,
blazina pa da je sestra moje glave.

Praviš, da kljubujeva oblastnikom in tistim,
ki jim lezejo v rit.

Pravim, da me niste videli, kako neurejen in neobrit
navijam na lokalni nogometni tekmi
ali pa sedim na sončni terasi s hladnim pivom v roki.

Ne pozabi, močna frigidna suita, igralec ima rad svoj dolgi aplavz,
pesnik pa svojo glasno tišino.

 

***

 

Manjka nam Dostojevski

 

Filmska umetnost je bila včasih del življenja,
danes pa je del dnevne sobe.

Politika pa je zgolj še umetnost možnega,
ne pa tudi dobrega.

 

•••

 

Ne gledam več filmov s podnapisi, politike pa ne prenašam.
Berem vse bolj izbrane knjige. Toda tudi branje kvari vid:
ni naključje, da imajo najtočnejši pogled na svet(u) nepismeni.

 

•••

 

Dober avtor ima veliko idej, a tudi dobra ideja ima veliko avtorjev.

Tisti, ki je res dober, si je izmislil besedo,
da bi v svojo glavo spravil ves svet.

 

•••

 

Pesniki, ki primerjajo ženske z rožami,
očitno niso nikoli bili vrtnarji.

 

•••

 

Idiotov imamo na pretek. Manjka nam Dostojevski.

 

***

 

Oblački v ustih

 

A ti ni jasno: Palica ima dva konca,
zlomljena štiri,
najina ljubezen pa nobenega.

Poljubljaš me kot vrtnico iz papirja.
Bojim se, da boš nekoč prišla
in me zmečkala.

Nad nama menda spet nekaj premikajo
ob oknu z desne proti levi,
jaz pa kljubovalno sedim med vsemi temi zvoki
in rišem podobe,
nato pa jim v usta tlačim oblačke.

 

***

 

Čakajoč zgodovino

 

Pred mojimi nogami sedi pes, njegov rep neustavljivo maha,
njegova glava je nepremično uperjena vame,
moj vrat pa se steguje proti zvezdam nad mano.

Blizu sva. Mogoče celo sluti,
zakaj nove zvezde molčijo.

Le ko sva skupaj, opaziva
tudi neznana ozvezdja.
Po njih se orientirava.

Oba sva se odločila,
da dočakava svojo zgodovino.

 

 

Prevedla Namita Subiotto

Namita Subiotto (1972) je profesorica makedonskega jezika in književnosti na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Prevaja makedonsko in bolgarsko leposlovje ter strokovna in znanstvena besedila.

 

 

Zvonko Taneski
O avtorju
Zvonko Taneski (12. 3. 1980) je pesnik, književni prevajalec in kritik, urednik, sestavljalec antologij, doktor filoloških ved. Diplomiral je na Oddelku za primerjalno književnost na Filološki fakulteti Univerze v Skopju, doktoriral pa na Univerzi Komenskega v Bratislavi, nato pa še na Univerzi Konstantin Filozof v Nitri. Na Slovaškem je bil dva mandata lektor makedonskega jezika, literature in kulture, zdaj pa je zaposlen kot univerzitetni profesor na Univerzi Komenskega v Bratislavi kot predavatelj južnoslovanskih književnosti in prevodoslovja. Taneski je od l. 2006 redni član Kluba neodvisnih pisateljev pri Zvezi pisateljskih organizacij Slovaške, od l. 2013 častni član slovaškega PEN centra, od l. 2014 član Mednarodne zveze pisateljev in publicistov (Authors and Publicists International Association) s sedežem v Latviji, ter več evropskih umetniških in znanstvenih institucij ter mednarodnih uredništev znanstvenih revij. Objavil je pet pesniških zbirk v makedonščini: Odprta vrata (Отворени врати, 1995), Zbor gnilega listja (Хорот на гнилите лисја, 2000), Greben (Срт, 2003), Čokolada v portfelju (Чоколада во портфолио, 2010), Nežnosti brez garancijskega lista (Нежности без гарантен лист, 2012), Čakajoč zgodovino (Чекајќи ја историјата, 2016), njegova dela so uvrščena v skoraj vse antologije mlajših makedonskih pesnikov. Za pesniško in znanstveno delo je prejel pomembne nagrade v Makedoniji in drugje. Njegova dela so prevedena v angleščino, italijanščino, španščino, slovenščino (v festivalskem zborniku Dnevi poezije in vina Medana, 2005, v prevodu Aleša Mustarja, in v posebni številki revije Otočje, 2011, v prevodu Sonje Dolžan), srbščino, hrvaščino, bosanščino, albanščino, bolgarščino, esperanto, ruščino, ukrajinščino, poljščino, češčino in slovaščino. Poezijo še vedno piše izključno v makedonščini (materinščini).