/ 

Najboljši slovenski srednješolski pesniki

JERNEJ GRLJ – DOBITNIK ŽUPANČIČEVE FRULICE 2018

ŠKOFIJSKA KLASIČNA GIMNAZIJA, ZAVOD SV. STANISLAVA

 

Ves svet je tvoja
domovina izražena kot zlajnan
pojem pesem tistim, ki so bili, z notami, ki
bodo obstali z dlanmi nad
drevesi sta ravno prav narazen, da menih obesi visečo
mrežo so napolnili metulji, gosenični
derivat včeraj je danes in derivat časa je naš
prostor objet s praznino nosi
meniha se sprehajata in med malinami mrmrata
mantro so pozabili tako kot so pozabili
sebe slika nate in dobi njega – odsev
zvezd je na nebu vedno več, po prostoru se
trkajo prezebli odsevi na
vrata so zaprta in bodo
vrata so odprta in bodo
vrata se zaloputnejo in odpihnejo
listje jeseni zagrebe
glasbenike prestraši melodija klavirja za katero ne poznajo
not je vedno enako
število je definirano
rekurzivno ne pridemo do
premice se sekajo
v neskončnosti je tvoja nevsakdanja
ljubezen.

 

 

***

 

Moja svetilka je visela z drevesa,
kabel je prosto visel z veje.

Njihov kodeks je veleval, da mora
biti vsaka svetilka prižgana
in priklopljena v omrežje.

Še vedno se spomnim, kje je
moja svetilka. Pogosto jo obiščem.
Visi s prav posebne bukve.

Morda je boljši simbol lipa,
vendar je stvari treba predstaviti take
kot so.

Bukev je bila ovenčana s sojem zvezd.
Včasih so odsevale in prižgale luč,
navadno pa je luč utripala,
ko sva se z dlanjo v dlani sprehodila
mimo.
Ali sedela spodaj.

Trudili so se najti mojo svetilko,
vendar jim to ni bilo namenjeno.
Postavil sem jo v del gozda,
poznanega le meni in tebi.

Na koncu je moja bukev zgnila,
vendar je luč obvisela v zraku.
In nama še vedno utripala.

Tudi tedaj je niso našli.

Niti tedaj, ko je na mestu bukve
nastala jasa ali kasneje pognala
lipa.

Ves ta čas je luč le utripala,
žarnica ni pregorela.

Ponoči v soju zvezd, ko se je
vžigala so se ob njej gnali
netopirji in nočile sinice.

Okoli lipe in svetilke sem, skupaj s tabo,
postavil hišo in jo zavaroval
pred onimi.

Prej kot slej bodo obupali.

Kaj pa ti tu delaš?

 

 

Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Avtor izkazuje tenkočutno obvladovanje pesniškega jezika, njegova pripoved je jasna, posebno odliko pa lahko prepoznamo v pripovedni moči, ki skrbi za to, da iz mirnega toka pesniške pripovedi izjemno hvaležno na obalo bralčeve izkušnje skačejo posamezne besede in se lesketajo v svoji nenavadnosti. S tem avtorju uspeva tisto v poeziji težko dosegljivo: kako ujeti v ubranost melodijo pesmi in glas posameznih besed. S tem je vsakič znova, in vsakič drugače, iz ene pesmi v drugo reševan prasklad sveta in posameznih reči oziroma prasklad govorice in besed. Tu pa domuje – tudi avtorjeva – pesniška lepota.

 

***

 

ERAZEM BAŠKOVEC

GIMNAZIJA KRANJ

 

Trije ljubezenski haikuji

 

V morje zenice
se staka kakor reka
tvoja svetla koža.

 

***

 

Ležiš pred menoj,
obljubljam ti vse, česar
ne morem izpolniti.

 

***

 

Odšla si ti,
odšel sem jaz, kako je
zdaj v tistih krajih?

 

 

Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Avtor prepriča s suvereno kratkobesednostjo, ki se kaže v vešči pisavi haikuja: Slednja je glede na dolgo in plodno tradicijo tudi na Zahodu prevzete forme tovrstnega pesniškega zapisa prav gotovo nelahko delo. In verjetno je največja odlika teh zapisov občutek, ki prevzame bralca ali bralko, da so ti haikuji komaj verjetno posrečeno narejeni brez zatekanja k močnim, kričečim besedam. Najbolj zapeljivo v življenje — in prav to bodi prvi moto poezije — je prav iz vsakdana prevzeto besedje, ki se sklene v haikujsko skromni sklad lepote.

 

***

 

LARA GOBEC

I. GIMANZIJA V CELJU

 

Лара

 

Uboga Lara,
ubogi otrok.
Zlomili so ji čisto vse ude,
ne more hoditi brez bergel.

Uboga Lara,
ubogi otrok.
Med operacijo so ji preveč stisnili možgane,
ne more govoriti,
lahko momlja, kot da je nema.

Uboga Lara,
baje ubogi otrok.
Predana Luciferju,
en dan ne more govoriti in hoditi,
potrebuje bergle in lahko le momlja,
lica se ji raztapljajo zaradi solz.
Že naslednje jutro kot čisto drug človek,
prešerno nasmejana,
pije kavo na terasi in se smeji.

Stopam proti Indiji.

 

 

Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Avtorica zavezujoče niza utrinke, ki — kot zvezdni utrinki — prestreljujejo nevidno, nočno nebo človekove duševnosti. Izborjena pesniška beseda, ki ji ni mogoče očitati nerodnosti, nam slika duševni nemir posameznika in posameznice z veščo rabo podob in besed, ki ne delajo sile duši, tej najnežnejši in najsilovitejši tvarini človeka, saj se uspešno izogibajo vsaki površni moralni poantiranosti. Pa četudi gre za robne situacije človeške usode. Prav to — moč impresije pred moralno sodbo — je posebna odlika tega pesniškega sveta.

 

***

 

ALJAŽ PRIMOŽIČ

GIMNAZIJA CELJE – CENTER

 

Izolacija

 

Pogrešam te, Sylvia.
Že 12 dni je, od kar si šla.
Slonim pri tistem oknu.
Trznem ob vsaki sireni, ki zapoje mimo.
Verjetno te ravno zdaj vozijo na pumpanje želodca.
Ko izbruhaš žolč, pridi nazaj.
Za plastično božično zvezdo te čakam,
Sylvia.

 

 

Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Avtor premore redko sposobnost kratkorečnega zajetja tistega, kar pesniško vrže bralca v presunjenost. V sunjenost iz običajnega funkcioniranja, v oziranje za presenetljivim, nikoli do konca razvidnim, se pravi primarno življenjskim. V pesmih rabljen osebni nagovor samo še dodatno krepi tisti prvobitni občutek življenjske viskoznosti, s tem pa nas opominja in v nas budi speči spomin na neodpravljivo nezgrabljivi karakter (lepote) življenja in sveta.

 

***

 

MAJA STRMČNIK

GIMNAZIJA VELENJE

 

 

Štiri stene.. praviš.. dom zapirajo vrata drugega tujega sveta, v katerem se
stotine zibajočih
oken majejo v ritmu umirajočih teles.
Uglašeni so od smehov in krikov…
Molijo, da jih sonce obsije, njih potnih prežetih od boja..
A na polju tišina..
Nedotaknjeni so žareči zidovi..
Z vdihom zmanjšujejo razpoke. Matričnih kock.
Z molitvijo nas kličejo, da zakričimo …
Milijoni vikov… Melanholični boj. Smrt.
Zunaj ne sliši glasu.
Krpajo razpoke… jaz pa režem poganjke
da se bodo plazile zgradbe.. Na polju se trosi edini glas v tišini.
Izdavi glas.
Ki bo ranjene zval h globini,
ki bo dajal upanje čuječim, da so živi…
ki bo pozabil, da je svet opit..

 

 

Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Avtorica nam hvaležno spregovori iz temeljnega reza med tekočo stavčno pripovedjo in odsekanostjo posameznih besed. To je pesniška izkušnja roba, ki je zapisan v poezijo, še preden pesnik vanjo vstopi, in ki ostaja postavljen v rano celote tudi za naprej. In to je tudi rob, ki je izvorno vrezan v odnos človeka do sveta. Ali bolje sveta do človeka. Kajti pričujoče pesmi nas privajajo na nenavadno resnico, da je tudi svet tisti, ki stopa v nas, med nas, nepredvidljivo, z vso svojo silnostjo.

 

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Župančičeva frulica
O avtorju
Župančičeva frulica je projekt, ki traja že od leta 1989 in ga organizira Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj (ZIK) Vključuje mlade literarne ustvarjalce in umetnike govorjene besede iz preko 100 slovenskih in zamejskih šol. Zaključno srečanje osnovnošolskih in srednješolskih pesnikov ter osnovnošolskih deklamatorjev je vsako leto sredi junija v Župančičevi Beli krajini.