/ 

»Ženska, človek« in nekaj drugih pesmi

Zoi Karelli – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Dragica Fabjan Andritsakos o poeziji Zoi Karelli

Zoi Karelli je v svojem književnem delu združila antično, bizantinsko in sodobno grško ter evropsko tradicijo. Tako v poeziji kot tudi gledaliških delih se čutijo vplivi filozofa N. Berdjajeva ter pesnikov P. Claudela in T.S. Eliota. Zoi Karelli se v svojih pesmih, katerih osrednje teme so čas, samota, izguba, ljubezen in smrt, giblje med žensko občutljivostjo in intelektom, grštvom in občečloveškim, med verskim nemirom in ljubezensko izkušnjo. Njena poezija je poezija notranjega prostora, duhovnega in umetniškega nemira in bivanjskih vprašanj.

   

***

   

Ženska, človek

  

Jaz, ženska, človek,
sem vselej iskala Tvoje obličje,
do sedaj je bilo moško
in ne morem ga drugače prepoznati.

Kdo je in kako
je zdaj še bolj sam,
silovito, obupno sam,
jaz ali on?
Verjela sem, da obstajam, da bom obstajala,
toda ali sem kdaj obstajala brez njega?
In sedaj,
kako obstajam, v kateri svetlobi,
kaj moje hrepenenje?
Ah, kako dvojno trpim,
nenehno se izgubljam,
ker Ti nisi moj vodnik.

Kako bom videla svoj obraz,
kako bom sprejela svojo dušo,
ko se toliko borim
in ne morem zase najti mesta.

»Ženo si ustvaril
po podobi moža.«

Ne vidi se še tragike
brezosebnega in tudi jaz
si je še ne morem zamisliti, ne še.
Kaj bo sedaj, ko tako dobro vem,
tako zelo razumem,
da me nisi ustvaril iz njegovega rebra?

Pravim, da sem človek, neokrnjen
in sam. Brez njega me ne bi bilo,
a sedaj obstajam in zmorem,
sva ločen par,
on in jaz imava vsak svojo luč,
jaz ne bom
soncu luna,
imam toliko ponosa,
da skušam doseči njega
in preseči sebe,
jaz, ki se zdaj privajam in se v polnosti
zavedam, da se mu hočem zoperstaviti,
da od njega nočem ničesar sprejeti,
ničesar pričakovati.

Ne jočem in ne pojem.
A napor, ki je pred menoj,
je bolj boleč:
da spoznam svoj svet,
da izrečem svojo besedo,
jaz, ki sem doslej obstajala,
da občudujem, da spoštujem in ljubim,

jaz mu ne pripadam več,
sama moram biti,
jaz, ženska, človek.

   

Iz zbirke Nasprotja (1957)

  

***

  

Ločitev

    

Žene so presunljivo jokale
nad grobom, ki so ga zaprli,
nato so odšle v spremstvu
bolečine in žalovanja.
Tako vsi odidejo in
zapustijo mrtvega
samega v neskončnem
objemu smrti, doslej neznanem.

Zbita zemlja se zapre,
mrtvi je ločen,
še njegov ideal
si ne upa z nami.

Ostati mora tam,
med ostalimi kamnitimi križi,
med tujimi mrliči,
da bi zapustil žive,
ki se jim mudi živeti.

   

Iz zbirke Čas smrti  (1948)

   

***

   

Brazgotine

  

Kot lačna usta, ki se ne nasitijo,
nam odpirajo rane želja,
ki ostajajo odprte in ne izginejo,
rane, ki nas bolijo.

Če jih sočutna roka ne ozdravi,
če jih sočutna beseda ne ublaži,
beseda tolažbe, ki, nežna, zna,
se rane celijo grdo.
Mine čas in se zaprejo,
ker moramo živeti.
A pustijo znamenja,
brazgotine, ki so videti grde in globoke.
Resnične oblike so trpinčene.
Zato naj nam ne govore,
naj nas ne obtožujejo, da smo
iznakaženi.

   

Iz zbirke Samote in prevzetnosti (1951)

   

***

  

Bivanjska IV

  

Tako zelo hrepenim po življenju,
da bi lahko umrla.

Tako zelo živim, da razumem,
kako umiram.

Tolikšno je moje življenje,
da me ubija.

Tako zelo lahko živim,
da se lahko ne zmenim, da živim.

Tako zelo hočem živeti,
da ne prenesem, da živim.

   

Iz zbirke Ladja (1955)

   

***

  

Odsotnost

  

Človeški obraz, ne morem
se te dotakniti, tolikšno hrepenenje me utruja,
da se izgubljam, ne da bi užil radost in
položil svojo roko nate.
Tvoja odsotnost
me odnaša v sen, trden
in nemoten. Če se te s svojo mislijo
dotaknem, te izgubljam
kot prelepo fantazijo.
Zakaj me zlomi tvoja stvarnost?
Onkraj tebe se moje hrepenenje
razbesni tako zelo, da postaneš izgovor
za vse obraze od začetka.
Beda upanja.
Nisem dovolj, da bi te poklical,
da z menoj deliš moje omejeno
bivanje. In vendar, kolikor bolj
odhajam, toliko bliže
prihajam k tebi.

  

Iz zbirke Samote in prevzetnosti (1951)

  

***

  

Času

   
Menjava ni prišla, da bi mi prinesla
menjavo. Kaj sploh je menjava in
kaj se lahko menja,
ne bo odrešenja,
v blato smo vkopani in
to je konec.

Le v druženju je nov začetek.

  

Iz zbirke Fantazija časa (1949)

   

***

  

Negotovost IV

   
Brat moj, če mi ne rečeš »vidiš«,
kako te bom spoznala?
Če mi ne rečeš »imaš«,
ne najdem, kar je v moji lasti,
če mi ne odgovoriš »vidim te«,
kje bom?
Če ne veš za me,
ne obstajam.
Posvečena sem v samoto
in muči me ljubezen do ljudi.
Stopam proti njim,
a me ne vidijo. Izključena sem.
Povsem bi jim služila.

Ne najdem definicije,
ki razreši osamitev.

   

Iz zbirke Potek (1940)

       

  

 

Poezija drugih avtorjev in avtoric

Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos

Dragica Fabjan Andritsakos je profesorica stare grščine in latinščine. Doktorirala je iz modernega grškega jezikoslovja in književnosti. Poleg pedagoškega dela se ukvarja tudi s prevajanjem iz stare in moderne grščine ter latinščine. Njeni prevodi so izšli v reviji Keria, na Radiu Študent ter posamično v različnih revijah in na spletu. Trenutno pripravlja prevod celotnega opusa Konstantina Kavafisa.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

Zoi Karelli – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

   

O avtorju / avtorici
Zoí Karélli (1901-1998) je umetniško ime pesnice, gledališke pisateljice, esejistke in prevajalke Hrysoúle Argyriádou, ene najbolj zanimivih osebnosti novogrške književnosti. Rojena je bila l. 1901 v Solunu v bogati družini izobražencev. Med petimi otroki se je poleg Zoi s književnostjo ukvarjal še njen mlajši brat Nikos Gavriil Pentzikis, ki je prav tako znan pesnik. Zoi je v Solunu študirala tuje jezike, glasbo in književnost. V književnih krogih se je prvič pojavila l. 1935 z esejem »Razpoloženja« v reviji Tretje oko, dve leti kasneje pa je začela objavljati poezijo. Njena prva pesniška zbirka z naslovom »Potek« je izšla l. 1940. Največ je ustvarjala v desetletju po vojni, ko je izdala devet pesniških zbirk. Njen književni opus obsega dvanajst pesniških zbirk, pet gledaliških del in številne eseje o književnosti in gledališču, mnogo člankov pa je objavila v različnih literarnih revijah. Njene pesmi so prevedene v številne tuje jezike. Ukvarjala se tudi s prevajanjem (zlasti del T. Eliota). L. 1956 je prejela drugo državno nagrado za pesniško zbirko »Kasandra«, prvo državno nagrado pa l. 1974 pa za celotno pesniško ustvarjalnost. L. 1982 je postala prva ženska članica atenske Akademije, šest let kasneje pa je prejela tudi častni doktorat solunske univerze.