/ 

David bo premagal Goljata

Zlatan Čordić Zlatko, Igor Divjak – pogovor z glasbenikom in aktivistom – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Zlatko Čordić, glasbenik, ki se zavzema za demokracijo.

Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.

Z Zlatanom Čordićem Zlatkom sva se dobila dva dni po tem, ko je od Ministrstva za kulturo prejel odločbo, da ga bodo izbrisali iz razvida samostojnih kulturnih ustvarjalcev. In to kljub temu, da je eden izmed najbolj produktivnih slovenskih glasbenikov in prvi slovenski reper, ki mu je zares uspelo pritegniti poslušalce vseh generacij. Letos je izdal nov album, posvečen Ivanu Cankarju, s prejšnjim se je poklonil Francetu Prešernu. V letu 2020, zaznamovanem z epidemijo koronavirusa, se ves čas javno zavzema za ohranitev demokracije in človekovega dostojanstva tudi v teh težkih in nemogočih razmerah.

Zlatka Čordića je minister za kulturo Vasko Simoniti skušal pribiti na križ (fotografije Igor Divjak).

   

Pred dvema dnevoma si prejel obvestilo Ministrstva za kulturo, da ti odvzemajo status samostojnega kulturnega ustvarjalca. Zdi se mi, da je ministrstvo s tem močno prekoračilo svoje pristojnosti, saj so to odločitev obrazložili z argumentom, ki s tvojim ustvarjanjem nima nobene zveze.

Nesprejemljivo in nedopustno je, da kateri koli minister zlorablja svoj položaj na tak način, ker jaz resnično skušam opravljati delo umetnika tudi v življenju in dejanjih in ne samo na papirju v besedah. To se mi zdi ključnega pomena. Moram priznati, da obenem sem in tudi nisem pričakoval, da si bodo dovolili, da gredo tako daleč. Po drugi strani pa oni lahko vzamejo ta papir, a moje delo bo ostalo, jaz bom še vedno lahko ustvarjal. Na neki način s tem ne delajo škode meni. Meni se smilijo vsi tisti ljudje, ki zdaj ploskajo z ušesi, češ, prav mu je. A si predstavljate družbo, v kateri se ljudje veselijo tuji, dajmo reči, nesreči? To pomeni, da živimo v taki družbi, da se ljudje niti sami ne zavedajo, da jim je največ v življenju, ko se veselijo, kadar se nekomu zgodi nekaj takega.

  

Se ti zdi, da je zadaj privoščljivost? Da bo to dejanje ljudem v veselje?

Določenemu procentu. Seveda vemo, o kom govoriva. O ljudeh, ki nočejo gledati širše. Reči hočem, da je uboga družba, v kateri se ljudje veselijo tuje nesreče zaradi tega, ker je ta nekdo razmišljal na glas in uporabljal svoje demokratične pravice in pravico do svobode govora.

Po drugi strani pa moram povedati, da sem vesel, da sem rojen v Ljubljani, ker so se ljudje izjemno odzvali. Oglasili pa se niso le ljudje iz Ljubljane, ampak tudi od drugod. Prejel sem ogromno klicev in sporočil. To je bilo neverjetno. Takega odziva še nisem doživel.

  

Po mestu oblasti že brišejo grafite s tvojim imenom, ki so se pojavili čez noč.

Vsi vemo, da sem jaz proti čičkam čačkam in uničevanju tuje lastnine. Toda, ko sem videl te grafite, mi je postalo toplo pri srcu. In tudi to je en razlog, da sem vesel, da sem rojen v tem mestu, ker to je ta duh. In kljub temu, da se ne poznamo s temi ljudmi, nas dela take, kakršni smo. In če nekdo ne zmore tega razumeti, to ni več naš problem. To je Ljubljana v vsej svoji raznolikosti in to so polna pljuča svobode.

  

Sam na vse to gledam kot na narobe svet. Ministrstvo za kulturo te sankcionira zaradi nekih tvojih dejanj v javnosti. Po drugi strani pa se Aleš Hojs, policijski minister, loteva zadev, ki niso v njegovi pristojnosti. Nastopil je kot filmski kritik in ostro napadel film Mihe Mazzinija Izbrisana. Kako gledaš na to, da sta ministrstvi zamenjali svoji vlogi?

Verjamem, da se ti, ko si enkrat minister na treh področjih, zazdi, da si pristojen še za vse ostalo. Ker imamo tako politiko. Mene ne moti, da ljudje izrazijo svoje mnenje, ampak treba se je zavedati svojega položaja. Dokler je nekdo na takem položaju, se mi zdi korektno, da se ukvarja s svojimi zadevami in se ne spušča drugam. Še posebej, ker je jasno, da nima potrebne kilometrine, da bi lahko resno komentiral delo kogar koli drugega.

  

Očitno tudi Ministrstvo za kulturo ne pozna dobro slovenske kulture in kulturne tradicije. Tu se navezujem tudi na tvoj letošnji album Julijan Mak, ki ga je navdihnil Ivan Cankar. Cankar je lepo povedal: »Oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli.« Na ministrstvu skušajo nekaj sankcionirati, ampak očitno niso poslušali niti tvojega albuma niti ne poznajo Cankarja, na katerega se sklicuješ.

Mene žalosti, da so mi mnogi nacionalisti, ki so sramota za večino Slovencev, že na začetku očitali, češ, pusti našega Cankarja, Cankar ni tvoj. To so maloumni ljudje, ki se niti ne zavedajo, da je Cankar svetoven. To, da sem naredil ploščo v njegovem duhu, še ne pomeni, da sem se primerjal s Cankarjem, kakor oni to vidijo. Mene res žalosti, kar se dogaja v glavah teh ljudi. Po eni strani so veliki zagovorniki asimilacije, potem, ko se človek več kot očitno asimilira, pa ga pošiljajo spet nazaj, od koder je prišel. Po domače povedano, sami sebi pljuvajo v skledo. Cankar je bil velik navdih med nastajanjem te plošče in je vplival name zelo pozitivno kot socialni demokrat. Rezultat pa imamo danes v tej situaciji.

  

Ministrstvo za kulturo ti očita, da deluješ v javnosti. Ampak ravno Cankar kot vodilni slovenski kulturnik je nasprotoval temu, da bi se potegnilo ostro ločnico med umetnostjo in javnim delovanjem in je hotel biti prisoten v »areni življenja«. Zato je tudi začel politično delovati. Njegovo literarno delo Hlapec Jernej je obenem tudi njegov politični program. Te meje umetniki sami ne postavljajo, jo pa hoče Ministrstvo za kulturo očitno umetno ustvariti.

Treba je dodati, da kakor jaz vidim situacijo, je zlata sredina zelo nujno potrebna v teh časih. Se pravi, da vsi tisti ljudje, ki molčijo, spregovorijo. Dlje ko bodo molčali, dlje si bodo trenutni vladajoči dovolili posegati v naše pravice. Tu ne gre zame. Enako bi rekel, če bi se komur koli zgodilo to, kar se je zdaj meni. Oblast hoče, da bi mi samo delali, ne pa razmišljali na glas. Največjo težavo vidim v tem, da njih boli to, da mi javno povemo svoje mnenje. Kar je pa naloga katerega koli umetnika v zgodovini. Umetniki so vedno poskušali za ceno vsega povedati svoje in vedno so bili trn v peti oblastem.

  

Cankar je bil recimo zaprt na ljubljanskem gradu, pod katerim se zdaj sprehajava, ker je agitiral proti Avstriji in za Jugoslavijo.

In ko je prišel ven, so zapisali, da mu ni videti, da bi se kaj popravil. Tako se tudi meni vidi, da se nisem popravil, kljub temu, da so mi vzeli status. Mene to samo žalosti, ker v teh časih bi mi bilo všeč pogledati kakšno dobro predstavo, ki si je ne morem. To se mi zdi največji primanjklaj v obdobju epidemije in žal mi je za otroke, ki ne morejo normalno hoditi v šolo. Vidim, da povsod po Evropi otroci hodijo v šolo, ker je izobrazba nujno potrebna. Nemčija, ki ima več kot 80 milijonov prebivalcev, ima odprte šole, nas pa je 2 milijona, a so naše šole zaprte. Zaradi takih so me toliko kritizirali.

   

Očitali so ti, da se ne ukvarjaš z ustvarjanjem, kljub temu, da si letos izdal album, posvečen Cankarju. Kako to, da si ga naslovil z njegovim psevdonimom Julijan Mak?

To je tisto, kar ti je usojeno. Jaz sem ploščo ustvarjal, prebiral sem Cankarjeva pisma in hodil na različna predavanja. Zanimal sem se zanj in še se zanimam zanj. Raje bi si želel, da bi v času korone vlada svoje delo opravljala dobro in mi ne bi bilo treba protestirati, ampak bi se dobil s kakšnim profesorjem, se sprehodil z njim, spil kavo, izvedel kaj novega, razširil svoja krila in normalno ustvarjal naprej. Ker pa je situacija obratna in to ni bilo izvedljivo, smo zdaj tam, kjer smo. Sam psevdonim pa sem povlekel kakor strelo z jasnega. Takoj, ko sem prebral njegov psevdonim Julijan Mak, sem vedel, da bo to naslov plošče.

   

Ne le, da naša oblast ne pozna Cankarja, tudi Prešerna ne pozna. Če bi razumela sporočilo Prešerna iz Zdravljice »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan,« ki si se mu ti poklonil tako, da si izdal album z naslovom Žive naj vsi narodi, te ne bi napadala. Ta garnitura pa že ves čas napada, ne le tebe, ampak vse, ki nimajo vsaj deset generacij v preteklosti slovenskih prednikov – čeprav takih ljudi seveda sploh ni – pa migrante in tako dalje. Njihova politika je nacionalistična. Kot da ne bi slišali za Prešerna in kot da jih prav malo briga za slovensko kulturno izročilo.

Vsem ljudem, ki tako razmišljajo, bi predlagal, naj najprej naredijo svojo DNK analizo, potem pa lahko sedejo za mizo in razpravljajo o teh rečeh s tistimi, ki jim paše o tem razpravljati. Mislim, da je v letu, v katerem se nahajamo, treba povedati, da jaz ne sodim ljudi po tem, kdo so, kaj jejo, kaj pijejo, kakšne barve so, jaz sodim ljudi po njihovih dejanjih. Njihova dejanja govorijo o tem, kdo so oni, moja govorijo, kdo sem jaz, tvoja, kdo si ti. To je edino verodostojno merilo. Vsaka zgodba je zgodba človeka samega. Ni pomembno, kateremu narodu pripada. Zelo dobro se to vidi in opazi pri velikih ljudeh, velikih mislecih. Vedno so delali za skupno dobro človeštva, ne pa samo za svoj narod.

Ampak, da ne bo pomote, treba je biti ponosen na sovje korenine in državo in tako naprej. Opazil sem, da ljudje mešajo državo z voditelji. Meni dostikrat rečejo, da ne morem biti proti državi. Ampak saj jaz ne nasprotujem državi, vse to počnem, da bi bilo v državi bolje. Toda ti ljudje, ki trenutno upravljajo državo, se obnašajo, kot da so oni država. In mislim, da marsikdo po svoje interpretira Cankarja. Tako, kot ga po svoje interpretiram jaz, ga lahko po svoje tudi nekdo drug. Ampak kdo je on v resnici bil? Ko si tako velik, si te vsi lastijo.

  

Ne bi težil z vprašanji o nacionalizmu, če ne bi čutil, da se ta skriva v jedru njihovih napadov. Pri tem se nanašam na zadeve, ki bi jih demokratična oblast dejansko morala sankcionirati, pa tega ne počne. Predsednik vlade Janez Janša je na primer na Twitterju delil članek z naslovom Zlatko Čordić, go home! Jasno je, da ima tako dejanje predsednika vlade močno ksenofobno sporočilo, a nihče ne ukrepa.

Si predstavljaš, da bi kaj takega delila Angela Merkel? To samo govori o tem, kakšne volivce imajo oni. Njihovim volivcem to ustreza in oni jih še dodatno podžigajo. To je zelo, zelo nevarno. Jaz mislim, da on osebno tega niti ne misli o meni. Dela le to, kar bi radi njegovi volivci slišali in prebrali.

Pomembno je nekaj. Jaz nisem proti vladi, proti Janši, proti Hojsu, ali komur koli. Jaz se samo ne strinjam z njimi. To je velika razlika. Oni pa avtomatično obrnejo zadeve tako, da se oni počutijo ogrožene in so proti meni. Njihova filozofija je, če nisi z nami, si proti nam. Si predstavljaš, da bi jaz svojim poslušalcem rekel, če poslušaš mene, ne poslušaj Klemna Klemna ali Trkaja. Tako se oni obnašajo. Obstajajo pa poslušalci, ki mi rečejo, da jim je bilo nekaj mojega bolj všeč od drugih skladb in mi predlagajo, da bi raje delal več takih. Tako kritiko seveda sprejemam in ne bom uničeval svojega poslušalca, ker mi je hotel dobro.

  

V tvojem odnosu z mediji je bilo nekaj slabih vibracij, a v bistvu so to zgodbo sprovocirali oni, janšistični mediji. Napadali so te tudi, ko si bil zelo patriotski. Sprevrgli so na primer dogodek, ko si se ovil v slovensko zastavo, oni pa so to predstavili kot žaljenje države. In takega njihovega poročanja ni nihče sankcioniral.

To je samo še en dokaz, kako določene ljudi moti, da sem tako priden in delaven. Očitajo pa mi, da sem brezdelnež. Njihovi argumenti ne držijo vode. Samo zgražajo se in me izganjajo. Veliko teh ljudi sploh ne ve, da sem rojen v Ljubljani. Sedem mesecev so me njihovi mediji pribijali na križ in iz dneva v dan spodkopavali mojo kredibilnost. Takrat se ni noben novinar ali društvo novinarjev odzval, da to ni primerno. Tega nobeden ni obsodil. Potem, ko so me pol leta stalno bombardirali le zato, ker sem izražal svoje mnenje in demokratično nastopal, sem naredil tudi nekaj neumnosti. Snemalcu Nova24TV sem večkrat rekel, naj me neha snemati. Tudi policaj, ki sem ga prosil, naj mu reče, naj me neha snemati, mu ni nič rekel. On kar ni nehal snemati in jaz sem potem tudi naredil ta neumen korak naprej. Ampak, kako bi se odzval kdo drug, ki bi doživljal to, kar sem jaz? Lahko je sedeti na fotelju in le spremljati dogajanje. Če nisi aktiven državljan, ne moreš narediti napake. Potem vidiš, kako hinavsko je vse to. Kljub temu, da sem jim pošiljal pisma, da spremenijo naslove, do česar imam zakonsko pravico, tega ni nihče upošteval. Potem smo videli, kaj se je zgodilo. Očitno se je to toliko časa nabiralo v meni in potem sem izpadel šibek. Ampak to je bila posledica. Vzroka pa nihče noče omenjati ali videti. Kot da bi tisto bilo normalno in dopustno.

  

Meni se je tvoja reakcija zdela zelo človeška, glede na to, koliko so te provocirali. Seveda je bila čez mejo dopustnega, a človeška. Pred kratkim pa si sam na ulici postavil nekaj vprašanj Milanu Kreku. Moram reči, da se mi je tudi njegov odziv, to, da ni hotel odgovarjati, zdelo zelo človeški. Zaradi tega so te precej obsojali, a sam sem potem pomislil, da je del problema morda tudi v tem, da se pri nas navadno javne osebnosti nagovarja zelo zadržano in vljudno. Pomislil sem, kaj drugega pa na primer počne v svojih filmih Michael Moore. Saj ves čas zalezuje ljudi in tečnari, pa je dosegel svetovno slavo in vsi ga spoštujejo. In prav tako ni novinar.

Ja. Ker dela drugače od drugih. Rad bi poudaril, da sem se gospodu Kreku opravičil. Ne zato, ker sem mu postavil vprašanje in ne zato, ker bi ga nadlegoval, kot pravijo. Nisem ga nadlegoval. Izrekel mu nisem nobene žaljivke niti v nobenem trenutku nisem imel slabega namena. Opravičil sem se mu samo zaradi tega, če se je on počutil užaljenega ali napadenega. To je moja človeška plat, ker moj namen ni bil tak. Jaz sem napisal na Facebooku, da je bil moj namen postaviti vprašanja, on bi kot strokovnjak odgovoril na njih, to bi bilo dobro za Slovenijo, ljudje bi se malo pomirili, saj bi izvedeli, zakaj ni dobro, da otroci še hodijo v šolo. Oziroma, zakaj lahko delavci hodijo v proizvodnjo delat, zakaj lahko medicinske sestre, ki so okužene s koronavirusom, hodijo v službo oziroma v domove za ostarele. Govorimo o stvareh, ki so zelo resne in zanimajo javnost.

  

Poleg tega imamo v tem trenutku eno izmed najvišjih, če ne celo najvišjo smrtnost na svetu.

Tako je.

  

Osebnost na takem položaju je dolžna povedati malo več o tem.

Še posebej, če izgine iz medijskega prostora za 20 dni in ga nikjer ni. On pa nam je na neki način dal policijsko uro, on je uvedel ukrepe, kot so prepoved gibanja prek občinskih meja in še cel kup drugih. Normalno, da sem ga hotel vprašati o tem, ko sem ga videl. Novinarji so mi zamerili, ker sem se izdajal za novinarja, ne da bi pomislili, da gre tu za totalen sarkazem, za totalen hec. Prvo vprašanje je bilo: »Gospod Krek, ali ste še živi?« Če kdo ne vidi, da gre tu za komedijo, potem tega res ne razumem. Mislim pa, da moremo obdržati humor v teh časih.

  

Jaz mislim tudi, da je toliko mrtvih, da si imel vso pravico, da ga to vprašaš.

Ja, saj to. To zadevo s Krekom so mnogi obsodili, tudi določeni politiki. Zakaj? Ker ne bi radi, da bi jih jutri ljudje v trgovinah začeli spraševati, zakaj so glasovali za nekaj, če so vedeli, da to ne bo dobro za ljudi. Zakaj so rekli, da bodo dvignili pokojnine, pa jih niso. Oni si ne želijo, da bi ljudje postali pogumni in bi o tem, o čemer govorijo v lokalih za štirimi stenami, vprašali tudi njih na ulici. Tega so se ustrašili. Priznati moram, da do takrat nisem vedel, da je javno snemanje prepovedano, ker mene neprestano snemajo. Ko sem se jaz pritoževal, naj me ne snemajo, so vsi rekli, saj si javna osebnost, kaj hočeš. Zdaj pri Kreku pa so rekli, da je to protizakonito. Kako je torej zdaj? Zame veljajo ena pravila, zanj pa druga. Naj potem velja za vse enako. A kolikor sem bral zakone in ustavo, očitno res ni dovoljeno snemati ljudi.

  

Kazni za kakršne koli prekrške pa so zdaj močno pretirane. Vem za dve dekleti, ki so ju po krivici obsodili, da sta kršili ukrepe, ker sta bili skupaj, v resnici pa sta iz istega gospodinjstva. Zdaj bosta imeli proces in grozi jima kazen od 400 do 1000 evrov.

Temu se reče represija. Čeprav ljudje mislijo, da je ni, ker so doma, in tega ne morejo verjeti, dokler tega sami ne doživijo. Mislijo si, da protestniki kar nekaj brez veze cingljajo, ker jim je dolgčas. Ko se dotakne njih, pa se odzovejo drugače. Spomnim se gospoda iz Kranja, ki je dobil kazen zaradi rogljička, ki ga je jedel med sprehodom z ženo. Rekel je, da je to čista represija. Halo? Kaj pa mi cingljamo in trobimo že ves čas? Mislite, da se nam da zafrkavati in zmrzovati na cesti. Kot da nimamo pametnejšega dela. Na žalost nekdo mora protestirati. Ponovno se je pokazalo, da morajo imeti policisti, ki samo opravljajo svoje delo, zelo močen želodec, da napišejo tako visoko kazen. Minimalna plača v Sloveniji znaša 700 evrov, če zunaj ne nosiš maske, pa lahko dobiš 400 evrov kazni. To je najvišja kazen v Evropi glede na minimalne plače oziroma gledano po statistiki.

  

Še višje kazni pa so za kršitev prepovedi javnega zbiranja. Mislim, da nekdo, ki zgolj poziva k javnemu zbiranju, na primer z zapisom na Facebooku, lahko prejme več tisoč evrov kazni. In oblast je spet popolnoma pomešala pojme. Zadnjič so policisti kaznovali ljudi zgolj zaradi tega, ker so se vozili v avtomobilih. Tu sploh ni bilo nobenega prekrška.

Najbolj žalostno je, da so vrste v trgovinah dovoljene, vrste pred poštami so dovoljene, stare gospe morajo zmrzovati zunaj, ker gredo v pošto lahko samo dve ali štiri osebe, odvisno od velikosti pošte. Določeni ukrepi so res zgrešeni. To je tisto, kar me žalosti in moti. Če je problem v tem, da jaz o tem razmišljam na glas, pa je zelo žalostno. Največji absurd v vsem tem je, da ko ljudje nimajo argumentov, začnejo diskreditirati druge ljudi. Na žalost določeni ljudje pozneje od drugih vidijo, kaj se dogaja, kakšne krivice, ampak, kot jaz gledam, je zdravilo za vse te reči potrpežljivost in tudi to bo enkrat minilo. Nobena vlada ni bila večna in tudi ta ne bo. Težava nisem jaz, to je le preusmerjanje pozornosti. Jaz nisem bavbav. To določeni ljudje vedo, žal pa mi je teh, ki mislijo, da bodo svojo nesrečo rešili, če bodo zdaj z vsemi državnimi aparati šli nad mene. Ampak David bo premagal Goljata.

  

Letos si se ves čas udeleževal protestov, a tudi tu so bile različne linije. V nekem času smo se malo ločili. Eni smo hodili naokrog po mestu, ti pa si ves čas hodil na Trg republike.

Mislim, da so določene zadeve, ki so se dogajale med protestniki, naredile več škode kot koristi. Opazil sem, da je to šlo v določenem trenutku ljudem blazno na živce. Ko je bilo dovoljeno protestirati, so bili lokali zaprti, potem je vlada naredila pametno potezo in odprla lokale. Nekateri so šli nazaj v lokale, mi pa smo protestirali dalje. Zdaj se ne smemo več zbirati in še lokale so nam zaprli. To je neke vrste igra.

Najbolj simpatično v celi zgodbi je, da nekateri mislijo, da sem jaz igralec od nekoga. Ljudje ne morejo razumeti, da obstajajo ljudje, ki razmišljajo drugače od njih. Zdaj sem sicer v dobrem družbenem položaju, kar pomeni, da nisem na pragu revščine in živim stabilno, čeprav, kakor zdaj kaže, ne bo dolgo ostalo tako. Če je njim v interesu, da z državljani delajo to, kar delajo, bom pa pristal na to njihovo igro in bom statistično samo še eden, ki bo na zavodu za zaposlovanje. In me sploh ni strah. Ravno obratno. Mogoče je pa čas, da si vzamem leto dopusta. Ker delam že, odkar vem zase. Ljudje ne vedo, da imam približno 21 let delovne dobe. Mislijo, da me je včeraj nekdo porinil na sceno in da mi je bilo vse dano.

  

Amapk pristati na zavodu ni šala. Življenje ni poceni. Mnogi umetniki status kulturnega delavca krvavo potrebujejo.

Jasno je, da bomo umetniki vedno prvi dobili po nosu in zadnji prišli k sebi. Kadar koli se krčijo sredstva, se krčijo pri umetnosti. Jaz lahko samo rečem, da ne glede na karkoli, se je treba raztegniti toliko, kolikor imaš dolgo žlico.

Tega v javnosti nisem še nikoli povedal. Preden so mi vzeli status, je z mano prekinila sodelovanje določena avtohiša, s katero sem delal šest let. Vse je bilo super, potem pa sem dobil preklicno pogodbo. Saj verjetno bi se lahko pritožil, a se nisem, ker sem točno vedel, koliko je ura. Na raznoraznih področjih sem občutil, da prihajata strahovlada in pritisk politike. Temu se samo smejim, ker to niso zadeve, ki me delajo človeka, ampak ravno nasprotno. Tudi če mi vzamete vse, ne morete vzeti mojega prepričanja.

  

Za konec se vrniva k Prešernu, kateremu si posvetil predzadnji album. Ali pričakuješ, da bo v letu 2021 vendarle malo bolj pregnan prepir s sveta in da bo zasijalo sonce. Smo se sposobni približati Prešernovi viziji in strpneje zaživeti?

Ne glede na kar koli, še vedno verjamem v dobre ljudi. Verjamem, da je na svetu več dobrih kakor slabih. Ampak vedno bo potekala ta borba, vedno se bomo morali boriti za dobro. Tudi tisti, ki so mislili, da je svoboda samoumevna. Saj mogoče je videti vse normalno. Jaz sem poštar in hodim v službo, vse je v redu. Jaz sem šivilja in delam, vse je v redu. Ampak ni ravno tako. Kar si jaz želim in razlog, zaradi katerega sem jaz hodil protestirat, je to, da menim, da je udeležba na volitvah porazna. Moja naloga kot državljana, očeta, artista, kot kar koli hočete, kot čefurja, Roma, cigana … je, da dvignem volilno udeležbo vsaj za 7 odstotkov, če ne več. To si želim početi v naslednjem letu, dokler ne bodo nove volitve.

Zlatko Čordić pred kocko Ivana Cankarja ob vhodu v Cankarjev dom.
Grafit v podporo Princu Fužincu 2.12.2020 na Čopovi ulici v Ljubljani.

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

    

Zlatan Čordić Zlatko, Igor Divjak – pogovor z glasbenikom in aktivistom – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 
O avtorju / avtorici
Zlatko Čordić ali Princ Fužinc je slovenski reper, ki mu je najbolj izmed vseh uspelo prebiti mejo med mainstreamom in undergroundom. Zlatko je avtor več kot deset plošč in številnih videospotov. Njegova glasba povezuje različne generacije, saj nastopa tako v alternativnih klubih kot na množičnih koncertih ter v šolah in vrtcih. Biografijo o njegovem življenju z naslovom O smehu Zlatka Čordića (Beletrina, 2019) je napisla Jurij Hudolin. Dela: Svet je lep (2007), Zlatko in prijatelji (2008), Svet je lepši (2009), 585 teorija izštekani cd dvd + knjiga (2010), Zlato ti daje sijaj ne pa sreče (2011), Moj pogled (2011), Plečnikova roža (2012), Ogledalo kritikov (2013), Živim lajf (2014), Žive naj vsi narodi (2016), O smehu Zlatka Čordića (2019), Julijan Mak (2020).