/ 

Zapiski iz klavzure

    

Jaroslav Skrušný – o tesnobi osamitve – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 
  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Korona virus – tihi škrebetavec

Sobota, 14. marca

  

Slovenija se je te dni znašla v obsednem stanju. Vlada je včeraj razglasila epidemijo korona virusa covid-19, ki je svoj pandemični pohod koncem lanskega leta začel na Kitajskem, februarja izbruhnil v Lombardiji, v dobrem tednu dni kataklizmično spravil na kolena malone vso Italijo, zdaj pa se že dobrih deset dni eksponentno širi in samopašno razrašča po naših logih. Nastopil je čuden, neprijeten, nekako tuj čas, nenavaden, zagaten, prežet z negotovostjo in tesnobo: zaradi epidemije so prepovedani ali onemogočeni tako rekoč vsi stiki med ljudmi v javnem prostoru, zaprti so muzeji, galerije, gledališča, koncertne dvorane, kinematografi, ukinjen je javni transport, oblasti nas pozivajo, naj ostajamo doma in brez nujne potrebe ne hodimo naokrog in se ne družimo med seboj; za ponedeljek se napoveduje zaprtje vseh gostinskih lokalov, zastala ali na minimum je skrčena dejavnost vrste javnih služb, zaprte so vse šole in vrtci in neživilske trgovine. V zraku brni zlovešč klic po avtoklavzuri, samozaprtju, zoprno odmeva poziv k prisilni osamitvi med domače štiri stene, sociabilnost kot ena temeljnih in konstitutivnih razsežnosti človeka kot družbenega bitja je tako rekoč suspendirana, znova smo vsak zase soočeni s svojo prvinsko ontološko samostjo, s svojo bitjo-za-sebe, spet smo se znašli v položaju samotnih tujcev, izgnancev na goličavo pustega, osamelega, neprijaznega, ja, bom kar izrekel, nesmiselnega svetu.

Prav nič prijetno vzdušje ne vlada v mestu, ko grem dopoldne na tržnico, Ljubljana v najožjem središču zeva pusto in prazno kot prekleti kraj duhov, ljudje se izogibajo tesnejšim stikom, zaprti so sami vase, s pogledi, uprtimi v tla, hitijo drug mimo drugega, v zraku veje duh bojazni, negotovosti, nezaupanja, sumničenja, skrajne previdnosti. Na obrežjih Ljubljanice ni običajnega sobotnega dopoldanskega vrveža, tretjina lokalov je zaprtih, za mizicami na terasah poseda precej manj ljudi kot običajno, tujcev, zlasti ponavadi živahno žlobudravih Italijanov, seveda ni, prav tako ni videti poševnookih Azijcev z njihovimi večno nasmejanimi obrazi. Ampak na tržnici je kljub temu kar živahno, stojnic je sicer nekaj manj kot navadno, tudi obiskovalci so malce bolj na redko posejani, a na prvi pogled je vse videti kot na običajen tržni dan: blaga je dovolj, kupci si radovedno ogledujejo ponujeno sadje, sočivje in zelenjavo, ni videti, da bi vladala kakšna panika ali da bi si ljudje kupovali na zalogo, posli žužnjavo tečejo kot v prejšnjih časih, branjevke prijazno kramljajo s strankami in med seboj, življenje si – à rebours – vsaj tu, na tržnici, v trebuhu prestolnice, trmasto in iznajdljivo utira pot skozi pasti in zanke virusne nadloge, ne da se, hvala bogu, ukloniti temni grožnji in gospostvu pandemije.

A ko se nazaj grede čez Kongresni trg in po Vegovi napotim proti Križankam, okrog mene znova zavladata zagatna puščoba in sumljiva spokojnost, ulice so videti prazne, skoraj aseptično izprane, v pomladnem vetru se po pločniku zdaj pa zdaj zavrtinči zapoznel odpadli list s platane, tu in tam čez prostrano ploščad trga hiti osamljen pasant, Rimska se zdi kot izumrla; v moje mesto se je naselilo vzdušje obsednega stanja, v zraku je tesnoba, v srcih temna slutnja: tako rekoč v živo, v neposredno otipljivi stvarnosti se nam pred nejevernimi očmi v vsej literarni dramatičnosti in izkušenjski resničnosti hkrati udejanjata tesnobna romaneskna scenerija in štimunga Camusove Kuge. Na lepem instinktivno, podzavestno, bolj s čustvi kot z razumom – ne da bi si svojo bivanjsko ogroženost že povsem logično uzavestili – zaznavamo in izkušamo, kako neskončno krhki in ranljivi smo v svoji smrtniški tu-bíti, v svoji minljivi zemeljski eksistenci. Strah si nas še ni scela pokoril, tudi o paniki je še prezgodaj govoriti, a z nekakšno nelagodno tesnobo se nam skozi vsakršne (samo)omejitve javnega in zasebnega življenja in delovanja iz dneva v dan jasneje razodevata vsa vprašljivost in prekarnost našega bivanja, na dan prihaja naša naključna vrženost v svet, ki mu še zdaleč ne gospodarimo, kaj šele, da bi ga obvladovali. Narobe, v teh dveh tednih virusne pandemije se je pokazalo, kako nebogljeni in ranljivo izpostavljeni smo, kako smo na milost in nemilost izročeni poljubnim muhavostim narave. Čez noč smo se povsem nepripravljeni in osupli – oholi in prevzetni v svoji veri v gospodovalni položaj nad stvarstvom (nad vsem, kar je), kakršni smo, in za povrh še uspavani s pridobitvami neznanskega znanstvenega in tehnološkega napredka – znašli iz oči v oči s še neodkritimi, nedoumljenimi in ne posvojenimi razsežnostmi univerzuma, z veliko skrivnostjo bivanja, z velikim níčesom, ki kot narobna stvar bíti določa resnico »našega« prebivanja v svetu. Svetu, ki – kot nam znova potrjuje tihi škrebetavec, virus covid-19 – nikakor ni narejen za nas in po naši meri: narobe, le naključni in prehodni gostje smo v nikdirdomu (kot bi rekel oče slovenskega slovstva), kjer nas vsak trenutek sicer lahko čaka rajsko poveličanje – nekaj tovrstnih zvezdnih trenutkov smo kot civilizacija v svojem zgodovinskem razvoju že doživeli – vendar nas prav tako lahko kadarkoli doleti neusmiljen izgon.

Kaj pa, če smo z aroganco svojega znanstvenega uma že prestopili mejo, posegli v območje prepovedanega, oskrunili tabu nedotakljive skrivnosti življenja samega, pregloboko zagrizli v sadež z drevesa spoznanja in se nam je grižljaj kot korona virus zataknil v grlu?

   

Prvi pomladni dan, nakar še Kafka

Sobota, 21. marca

   

Prvi pomladanski dan, tudi za svetovni dan poezije razglašen. Pomlad je vsekakor prišla, japonske češnje pred nekdanjo gostilno Mrak so v bohotnem razcvetu, ko grem mimo, zaveje veter in drobni mehki lističi se usujejo s krošenj in mi zaplešejo okrog glave, da se spomnim na čaroben praznik sakure (cvetočih češenj), ko sva se z Anči konec aprila leta 2012 znašla v metežu teh krhkih svilenih rožnatih snežink na vrtovih okrog cesarske palače v Tokiu. Tudi poezije se pravzaprav ne manjka, le da je nekam posebna, vase potegnjena, dobesedno hermetična, saj se nam doživljajski prostor zožuje na zasebno intimo in poezijo na lepem odkrivamo v drobnih detajlih najbolj vsakdanjega, na ozek krog svojega sebstva skrčenega in skrajno zgoščenega sveta. Podobe zapuščenih mestnih ulic, trgov in parkov delujejo naravnost nadrealistično (kot na kakšnih de Chiricovih slikah, kot posrečeno ugotavlja prijatelj Andrej), kot da niso čisto od tega sveta, Ljubljana se je na lepem spremenila v metafizično parabolo prostora človekove odsotnosti, prebivalci jo naseljujemo le še in absentia, abstraktno, breztelesno, kot blodeči duhovi: njena aktualna resničnost je videti kot spominski odtis časa, ko nas še ni bilo (ali ko nas več ne bo)…

Kar malce bizaren, za kanec tudi srhljiv občutek, kot da sem tujec v domačem mestu (ali izgubljen popotnik v nekem neznanem kraju), me prežema, ko stopam po izpraznjenem Novem trgu navzdol, po opustelem Hribarjevem nabrežju ob smaragdno zeleni Ljubljanici, nad katero svoje pravkar vzbrstele zlato lesketajoče se nitaste veje sklanjajo vrbe žalujke, dokler ne pridem do Tromostovja, kjer ob robu povsem praznega trga korak od pesnikovega spomenika sedi na pridvignjenem podiju v gorenjsko nošo groteskno napravljen harmonikar in v votli níčes pred sabo neumorno nažiga svoje iz časa iztaknjene narodno zabavne viže. Surrealistična podoba par excellence! Krik vpijočega v puščavi. Čisti acte gratuit. Početje za nič. Iz tečajev izpahnjeni svet ustvarja izrojene podobe resničnosti, umetniška domišljija spodriva stvarna dejstva, koronavirus nas je na mah prestavil v obnebje paralelne resničnosti in nam paradoksalno razširil meje dojemanja prav v trenutku, ko nam je na drugi strani na minimum skrčil bivanjski prostor.

Precej kafkovska situacija: mar nismo na lepem vsi – brez izjeme – neke vrste obtoženci v koronskem procesu, ki ga neka neznana instanca brez nam razvidnih razlogov vodi zoper nas, in ko nobena vrata, pred katerimi se znajdemo, niso prava, namenjena nalašč za nas? Nas bo ta sramota preživela?

  

Še o koronavirusu

Četrtek, 2. aprila

    

V kristalno jasnem pomladnem dnevu, kot bi bil iz čistega srebra ulit (o, Ciril Kosmač, kako si znal mojstriti slovenski jezik!), jo mahnem na Rožnik. Sprehajalcev je malo, gozd pa se prebuja v pomladno prerojenje. Paradoksalni užitki v naročju narave sredi makabrske tujosti med ljudmi. Ko se vrnem, me pričaka Andrejevo pismo s povabilom, naj si z Alešem in Petrom izmenjujemo pisanje vtisov, opažanj in pomisli o trenutni zagatni situaciji prisilne samoosamitve, naložene zavoljo pandemije koronavirusa, ki ne odjenja in ne odjenja. Odzovem se na prijateljevo povabilo in zabeležim troje impresij:

Še nikoli nisem bil, tako kot danes okrog poldneva, z Ivanom tako sam na vrtu rožniške gostilne. Škoda, da ni sestopil s tistega kamnitega podstavka, da bi ga za mizo pod kostanji v božjem miru zvrnila glaž ali dva. A kaj, ko je oštarija zaprta, les nourritures terrestres lahko uživamo le na samem, vsak v varnem zavetišču svojega doma, zakaj nekje v temni noči, v zasedi preži na nas poročnik Smrt…

*

Na ozki stranski potki, ki se v loku ogne osrednje sprehajalne poti čez Drenikov vrh, srečam veselo razpoloženi sprehajalki. Starejša med njima je Barbara Jaki, ravnateljica Narodne galerije; veselo presenečena si izmenjava nekaj besed, si voščiva trdnega zdravja in se spet zapreva v neprodušen kokon, vrneva se vsak v svojo prisilno osamo. Tempelj nacionalne umetnosti je zaprt, a zlati prah svojega delovnega okolja nosi ravnateljica s seboj v nasmehu, v iskrih očeh, v žlahtnem nagovoru. Na tivolskih potkah sem jo srečal že predvčerajšnjim: muza slovenskega slikarstva in kiparstva te dni kot Driada pohaja po Jakopičevem sprehajališču, mimo Tivolskega gradu, Švicarije, gor do Cankarjevega Rožnika… Ah, kakšen portret bi ji v tem sončnem pomladnem dnevu naslikal Grohar!

  

Pandemija gor ali dol, popje na drevesnih krošnjah brsti, se debeli in poka, vrbam sapice razčesavajo zlate lase, osipljejo se zadnji cvetovi magnolij in japonskih češenj, z brezovih vej se pobešajo puhaste mačice, v gozdu vse žvrgoli, ščebeta, žvižga, žgoli, čivka, potrkuje in poje, veverice se razposajeno podijo prek trat v Tičistanu, po ribniku drsijo mlade račke, pomlad nezadržno zmaguje… Na umiku smo le mi, ljudje, samooklicani gospodarji narave in navidezni upravitelji svojih usod; najbrž se bo treba počasi odpovedati antropocentričnemu narcisizmu in sprejeti nase svojo izvorno začasnost, človekova epoha na zemlji se bržčas nagiba h koncu. Pa saj zna biti zaton tudi lep in veličasten: Turnerjeva podoba zahajajočega sonca nad ladjo Temeraire, ki jo vlečejo v pristan, Mahlerjev adagietto iz Pete simfonije, Cankarjeva Lepa Vida

   

V primežu pandemije

Ponedeljek, 6. aprila

  

Kot bi se narava rogala naši človeški stiski v primežu pandemije virusa covid-19, nam te prve pomladne dni zaljša s prekrasnimi sončnimi dnevi, ki se, eden jasnejši in svetlejši od drugega, vrstijo zaporedoma iz tedna v teden in vabijo ven, iz zaukazane karantene, na prostost, na svež zrak, na sprehod. Zrak je v resnici čistejši (ker je vsakršen promet zmanjšan na minimum), mestnega vrveža in hrupa skorajda ni, ljudje bolj kot ne molčijo, na parkovnih potkah in gozdnih stezah je razločno slišati ptičje petje in brenčanje mrčesa, prebujajoči se rožniški gozd vabi v svoje mlado, sveže zeleneče in vigredno okrašeno okrilje: najprej so iz svojih nabreklih, smolnatih, rahlo cedečih se popkov pognali šopki zamolklo zelenih in drobno nagubanih kostanjevih listkov, zdaj se odpirajo še krhki brstiči bukev in z nežnim zelenjem kot rahel poprh kitijo še včeraj gole krošnje, tu in tam iz koprene skrilasto vijoličnega vejevja v daljavi zadrhti cvetoča krošnja divje češnje ali jablane.

*

Dlje kot trajata zapovedana osamitev in samozaprtje v stene domačega stanovanja, več je po tivolskih in rožniških stezicah in cestah videti pohajajočih Ljubljank in Ljubljancev: poleg običajnih starejših parov, športnih tekačev, sprehajalcev psov in osamljenih dam je naenkrat srečati nenavadno veliko očkov z majhnimi otroki pa mladih deklet, ki v parih ali v troje razigrano spešijo navkreber – spremenjene življenjske okoliščine so priklicale na dan tudi nove navade in običaje ter v hoste privabile neko novo populacijo, neki nov sloj, ki bi ta čas v normalnih okoliščinah preživljal v službi ali šoli. Stari rožnikovci jih – kajpada po krivici – gledamo malce zviška, kot nekakšne parvenije, jaro gospôdo, skorajda pritepence, ki kot da ne sodijo v »naš« sveti prostor.

*

Z dopadênjem jih opazujem, zorne mladenke in tudi malo manj zorne športne navdušenke, džogerke, rekreacijske tekačice, trimarke (ali kako naj jih poimenujem), kako prepričano, z zanosom pa skorajda zagrizeno trmo tekajo in se potijo po gozdnih stezah in poteh, s slušalkami v ušesih in pametnimi telefoni v rokah, z vetrovkami, zavezanimi okrog pasu; po obrazih se jim nabirajo kapljice potu, na hrbtih se jim na majicah izrisujejo temne znojne lise, strmo gledajo predse in valujoče gibanje trupa, rok in nog vešče ubirajo v ritmično soglasje. Nekatere so videti prav štmane tudi v športni opravi, niti v trenutkih fizične rekreacije se nočejo odreči telesni privlačnosti in ženskemu šarmu: oblečene so v barvno usklajena športna oblačila, ohlapne majice in tesno oprijete elastične hlače, največkrat sive ali črne barve, ki še posebej poudarjajo skladno pregibajoče se ritne (gluteus maximus) in mečne (triceps surae) mišice, na glavi nosijo značilne ameriške čepice s širokimi ščitniki (največkrat z zaščitnimi znaki znanih košarkarskih ali bejzbolskih ekip) ali elastične trakove, ki so praviloma skrbno usklajeni z barvo živopisnih športnih copat. Pogosto jih obdaja oblak dišečega parfuma, da se z razširjenimi nosnicami oziram za njihovim vabljivim vonjem. A njim, vestalkam v Afroditinem templju, ni mar za moje plebejske, starčevsko nedolžne poglede in vohalne užitke, z nekakšnim vzvišenim prezirom nebrižno brzijo mimo ali nasproti mene, ne potrebujejo mojega odobravajočega nasmeha, same sebi so zadostne, uročene v čarnem risu skrivnostnega obredja, ki posvečuje njihovo najvišje božanstvo – lastno popolno in nedotakljivo telo.

*

Na vrhu hriba, nasproti gostilne Rožnik, že dolga desetletja stoji kamnit podstavek in na njem počiva bronasta glava največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja (vmes so bili nepridipravi enkrat že sneli umetnikovo glavo in jo menda pretopili v staro železje za odpad, pa so mestne oblasti čez čas dale odliti novo in jo vrnile na podstavek, kakor velikemu možu pristoji in se za umetnosti vdan in zavezan narod stoterih čednosti spodobi), ki je tod preživljal svoja zadnja ustvarjalna leta (med letoma 1910 in 1917). Toda niti Cankar ni mogel uiti epidemiji koronavirusa: kot signum temporis nostribus mu je nekdo čez nos in usta nataknil azurno modro zaščitno masko (ki je, mimogrede bodi potoženo, v teh dneh zlepa ni moč kupiti, čeravno so nam jo oblasti zapovedale nositi v trgovinah in tistih redkih zaprtih prostorih, kamor sploh še smemo vstopiti). Vzorna skrb in lepa pozornost do pisatelja, da bi se ne okužil z virusom naših norih časov in razmer!

   

Torek, 7. aprila

Spet čudovit sončen dan, spet na Rožnik. Danes – ne vem, zakaj – še posebej boleče začutim tesnobo samote, samoizolacije, manjka druženja, tesnobo, ki nam jo je kot ultimativni modus vivendi zadnje čase vsilil gospodovalni kronski virus. Joj, kako rad bi se v teh zagatnih dneh sprehajal tod z Anči (kakor sva se bila sprehajala vse do zadnjega stadija njene bolezni), koliko manj samega in zapuščenega bi se počutil, koliko lažje bi si delila to prisilno izgnanstvo navznoter! Saj ne, da bi mi bilo v karanteni dolgčas, berem, prevajam, ocenjujem prispele vloge na razpis za sredstva JAK (sem član komisije za literarne prireditve in bralno kulturo), kuham, hodim na sprehode, gledam televizijo, ampak manjka mi nekaj bistvenega – manjka mi temeljni izhod iz osame, zdravilo zoper gluho tišino, polnilo za votlo praznino, ki me obdajata: manjkajo mi pogovor, dialog, izmenjava misli, kresanje mnenj, zaupna beseda, deljena tišina, nežen dotik, manjka mi, skratka, sogovornik, zaupnik in tolažnik v trenutkih stiske in dvomov, manjka mi moj bistveni drugi, po katerem šele sem, tisti drugi, ki me s svojim pogledom in besedo kliče v življenje, manjka mi moja ljuba Anči!

Je pa tudi res, da mogoče še nikoli ni bila tako navzoča, tako pri meni, tako tolažeče prisotna, kot je prav v teh temnih dneh, ko me nagovarja iz umanjkanja, ko mi jo iz odsotnosti privabljata občutek zasebne tesnobe in zaznava vsesplošne ujme.

*

Na poti z Rožnika navzdol že od daleč zagledam, da mi po gozdni stezi nasproti prihajata dve mladenki v dokaj vpadljivih oblačilih; ne morem še natančno oceniti njune starosti, moj pogled privlačita predvsem njuni nenavadni opravi za sprehod po hosti. Prva je oblečena v nekakšen delavski pajac, kombinezon iz belega platna, ob robovih prešit s črnim trakom in prepasan s pasom s svetlečo kovinsko zaponko. Druga nosi ohlapno majico sive barve, prešito s številnimi kovinskimi bleščicami, ki se ščemeče leskečejo v jarki luči sončnega dopoldneva. Videti sta, skratka, kot da sta namenjeni v disko klub, nikakor pa na sprehod v naravi. Ko si pridemo dovolj blizu, da prepoznam poteze na njunih obrazih, mi ne uide njun nekoliko trapast nasmešek, mešanica rahle sramežljivosti, prikrite zadrege in prve koketnosti, tako značilen za najstnice v začetku pubertete – punci morata imeti kakih petnajst, največ šestnajst let. Gledata me z iskrivimi očmi in na lepem v duetu izrečeta: »Živijo!« Tako sem presenečen nad nepričakovanim pozdravom, da jima ne vrnem mladostniško sproščenega živijo!, ampak izdavim običajen suhoparen dober dan, s kakršnim navadno odzdravljam sprehajalcem, ki me tu in tam pozdravijo na teh samotnih sprehodih. In že sta mimo, drobna svetleča utrinka v turobnem času, dvoje lučic v temi, znamenji neuničljive življenjske sile, ki se – virus gor ali dol – preraja v novi, kristalno lesketajoči se pomladi. Bog naj vaju varuje, punci, za nas, starce, menda najbolj ranljivo skupino na zemlji ta hip!

   

Véliki petek: srečanje v katedrali gozda in križev pot na praznem Petrovem trgu

Petek, 10. aprila

   

Dopoldne jo spet mahnem na Rožnik; ko se nazaj grede spuščam po široki peščeni poti proti Tivolskemu gradu, se oziram okrog sebe in kvišku: po bregih obakraj ceste se pod nebo drzno pnejo mogočna, ravna in gladka bukova debla, tu in tam pomešana s kakšnim hrastom ali smreko, in se visoko nad menoj v vejnatem omrežju prepletajo v prosojne oboke kapilarno razčlenjenih krošenj (pomlad je še zgodnja, drevesa še niso gosto olistana, njihova temna grafična struktura se jasno izrisuje na ozadju azurnega neba). In pomislim: letos z romanji po cerkvah, stolnicah, samostanih, opatijah in križnih hodnikih po Italiji, Španiji in Franciji očitno ne bo nič, epidemija zlega koronavirusa me bo med drugim opeharila tudi za doživetja in užitke ob umetnostnih spomenikih doma in na tujem. Mi je pa po drugi strani odprla oči za doslej skrite bisere romanske, gotske in renesančne arhitekture, ki jih imam tako rekoč ves čas pred nosom: kaj ni gozd takole na začetku vigredi, ko listje šele brsti in so skozi drobne prosojne lističe tankega vejevja dobro vidne vse konstrukcijske značilnosti in gradbena struktura debla in krošenj, mar ni na las podoben mogočni gotski katedrali z visokimi debelimi opornimi stebri, z vejami, upognjenimi in prepletenimi v šilaste oboke, in zapletenim krogovičjem v prosojnih oknih krošenj, ki skozi šelest in trepet zelenja prepuščajo k zemlji malce tajinstveno pritajeno svetlobo, mar niso mlada drevesa, porasla med tršatimi starimi debli, videti kot tanki stebrički dvojnih ali trojnih arkadnih oken v križnih hodnikih, kaj ni ubrano mnogoglasno petje gozdnih ščebetalk, žvižgalk in žvrgolivk, gruljenje grlic, kukanje kukavic in ritmično potrkavanje detlov in šoj slišati kot polifoni spev poznorenesančnega korala? In si polaskam: saj si, Jarči, v teh čudnih dneh pandemije in groze postal pravcati mali sveti Frančišek iz Assisija, ponižen in hvaležen vernik in častilec zemeljskih radosti, ki nam jih – vsem ujmam navkljub in smrti v brk – ponuja božje stvarstvo, pravcati uživač v drobnih čudesih življenja!

*

Na poti z Rožnika mi malo pred Švicarijo pride nasproti trojica: starejša, vitka in sloka, skoraj koščena gospa, sivih, kratko pristriženih las (takole na oko bi ji prisodil sedem križev), vendar čvrstega, prožnega koraka; ob njej stopa mladenič z očali in skrbno pristriženo bradico, star nekaj čez dvajset let – najbrž vnuk, pomislim sam pri sebi –, za njima pa drobenclja majhen kužek neznane pasme, bržčas prijazen mešanček. Ko pridemo vštric – ubogamo kajpak zapovedano dvometrsko razdaljo –, se gospa na lepem zaustavi, se obrne k meni in zvonko reče: »Tole je pa gospod Skrušny! Jaz sem Maja Lupša in pred časom sem vas ob prevajanju neke filozofske knjige po elektronski pošti prosila za pomoč pri nekem, mislim da Flaubertovem navedku. Odgovorili ste mi, da besedila sicer trenutno nimate pred seboj, a da bo pravšnji prevod najbrž tak, kot mi ga predlagate. Upoštevala sem vaš nasvet in dobesedno uporabila vaš prevod.« V nekakšni zadregi se nasmejemo drug drugemu, si pomahamo v pozdrav in odidemo vsak v svojo smer, a vendar potešeni s trenutkom podarjene medčloveške bližine. Neznansko prijeten občutek, ko po golem naključju srečaš neznanega človeka, ki si mu kdaj v življenju naredil uslugo in veselje! (Radovednost mi ne da miru in doma na googlu poiščem simpatično sprehajalko, ki me očitno pozna po videzu: gospa je novinarka in prevajalka – med drugim je za MK prevedla knjigo Aude Lancelin Filozofi in ljubezen – od Sokrata do Simone de Beauvoir – leta 2010 pa se je uvrstila med nominiranke za Slovenko leta, ker se je ob referendumu o enospolnem starševstvu medijsko izpostavila kot širokosrčna babica, katere vnukinja ima dva očeta pa nobene mame.)

  *

Véliki petek je, dan kot nalašč za premislek o smrti kot zadnjem, najvišjem določilu našega človeškega prebivanja na zemlji; zlepa zunanje okoliščine še niso bile tako naklonjene premišljevanju o naši krhkosti, minljivosti in neponovljivi enkratnosti, kot so v dneh in tednih, ko po planetu pustoši apokaliptični jezdec z imenom covid-19 in nas nenehno potiska v avtoklavzuro in samopremislek o naši prekarni, naključni, v ničimer zunaj naše individualne subjektivitete utemeljeni, povsem gratuitni, dobesedno nesmiselni vrženosti v svet in življenje.

Ta občutek absurdnosti, begotnosti, praznine in níčesa, iz katerih se brez vidnega razloga in jasnega namena poraja in vznika naša tusvetna eksistenca, me še posebej prevzame, ko zvečer na televizijskem zaslonu spremljam obred križevega pota, ki ga letos obhajajo in uprizarjajo na velikanski, povsem prazni, boleče opusteli kockasto tlakovani ploščadi veličastnega trga Sv. Petra v Rimu. Na pridvignjenem podestu pred mogočno Michelangelovo fasado Petrove bazilike in v objemu dveh krakov Berninijevega polkrožnega stebrovja sedi pod jarko osvetljenim nadstreškom drobcena postava sključenega in malone nebogljenega starčka, ki vsake toliko stežka vstane iz naslanjača in v mikrofon prebere molitveni obrazec za vsako postajo pasijona posebej: kako neznatna je ta človeška figurica poglavarja vesoljne Kristusove cerkve, kako nazorno uteleša vso začasnost in ranljivost človeškega bitja v tujem in temnem univerzumu, kako sirotna in begotna je ta utripajoča lučica sredi zmagujoče teme padajoče noči, ki pa vendarle svetu, smrti in temi navkljub – níčesu v brk – izpoveduje svojo vero, svoj da upanju, svojo pritrditev smislu in življenju! Naravnost metafizično grozljiva in nestvarna je v svoji nebeški impozantnosti in duhovni presojnosti kamnita harmonija arhitekturne in urbanistične scenerije praznega Petrovega trga v zgoščujoči se noči: razsvetljujejo jo le pri zemlji plapolajoče lučke, označujoče itinerarij križevega pota, in plamenice v rokah skupinice vernikov, ki s križem v roki ceremonialno stopajo od postaje do postaje Jezusovega pasijona in utelešajo ta hip najbolj izpostavljen ešalon človeštva v boju z apokaliptičnim zlom našega časa. In si ne morem kaj, da ne bi pomislil: kaj se prav v tej veličastni praznini enega največjih urbanističnih spomenikov, kar ga je svoji veri, upanju in hrepenenju po lepem v čast in poklon zgradil smrtniški človek, mar se prav v breznu in temi niča – paradoksalno – ne skriva najgloblji smisel našega življenja in absurdne eksistence, kaj prav iz odsotnosti, iz ne-biti ne vznika izvorna protislovnost naše tusvetne navzočnosti in tu-biti in se ne vzpostavlja krhki temelj našega ontološkega čudeža? Ampak ta čudež je neizrekljiv v vsakdanji govorici racionalnega logosa, ta smisel se nam ne daje na način otipljive, v znanstveni teorem ujemljive nazornosti in prisotnosti, ta vrhovni raison d’être našega bivanja nam je dostopen le v jeziku presežnega, v besedi poezije, v govoru lepote.

Znani latinski obrazec obredne molitve v tistem čarobnem hipu zanosa in groze – prizor me s svojo navidezno paradoksalnostjo in neresničnostjo globoko presune, kot bi doživljal katarzo ob uprizoritvi antične tragedije – zame izgubi svoj izvorni bogoslužni pomen, s strašno lepoto níčesa, ki veje in zeva iz opustelega in zamračenega volumna ene najlepših arhitekturnih ploščadi, kar sta jih je zgradila presežni um in umetniško nadarjena roka krhkega in nebogljenega smrtnika, se ta ritualni Oče naš zliva in sklepa v skrivnostni čarni ris neizrekljive govorice lepote, ki kot migotave lučice na kamnitem tlaku pred baziliko svetega Petra izvira nekje v temini podpodja in hrepeneče plapola proti nebu.

  

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Jaroslav Skrušný – o tesnobi osamitve – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
 
Jaroslav Skrušný
O avtorju
Jaroslav Skrušný (rojen 1947. leta v Ljubljani) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prvo polovico profesionalne poti je prehodil kot urednik v založbi (Partizanska knjiga), drugo pa kot urednik kulturnih in umetniških programov TV Slovenija. Prevajalske izzive išče predvsem v polju francoske (Sartre, Malraux, Camus, Bataille, Bruckner, Stendhal, Blanchot, Zola) in češke (Klíma, Hrabal, Havel, Kundera) književnosti. Leta 2011 je za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda prejel Sovretovo nagrado. Leta 2012 ga je francosko ministrstvo za kulturo odlikovalo z redom Viteza umetnosti in leposlovja (Chevalier de L’Ordre des Arts et des Lettres).