Zakaj slovenščina? Zakaj pa ne?

Leteti iz Litve v Slovenijo ni preprosto. Že med pakiranjem kovčkov za Ljubljano sem se sprijaznila, da bom morala prestopiti in bom dolge ure sedela na kakšnem neudobnem letališču ter odštevala minute do vkrcanja.

Odpotovati je po navadi treba zgodaj zjutraj, in če imaš srečo, je pogled skozi okno letala ob vzletu izjemen – v našem ponosnem mestu utripa mnogo lučk.

Ko se letalo pogrezne v oblake, se običajno prepustim spancu. Vem, da bom potrebovala počitek, saj me čaka mučno presedanje, polno hrepenenja po domu. Po domu, saj se počutim, kot bi letela domov. Kot študentka slovenistike sem v Ljubljani preživela le dva semestra, toda to mesto bo zame vedno domače. Tu imam prijatelje in vse poznam. Vem, da bom po prevzemu kovčka lahko samozavestno odkorakala skozi vrata letališča in na postaji me bo že čakal mali avtobus.

Ljubljana se spreminja, vendar ne tako hitro kot Vilna. Všeč mi je, da tu ni toliko pompa, da so stavbe ohranile svoja stara pročelja – okna galerije ŠKUC s črnimi lesenimi okvirji so se mi vedno zdela nadvse lepa. Neverjetno, da v Ljubljani vedno najdem tisto, kar najbolj pogrešam. V Slaščičarni pri vodnjaku že nekaj let zapored naročam enako tortico, rada tudi posedam v kitajski restavraciji na Trubarjevi ulici, jedilni list v piceriji Parma pa je na moje veliko veselje že vrsto let nespremenjen. Mesto je polno starih dreves, park Tivoli je prijeten kot vedno, in če pozorno pogledam obraze ljudi, ki hodijo naokoli, se mi zdijo znani. Na Metelkovi se je morda spremenil kakšen grafit, vendar je vzdušje enako. Ljubljana je čudovita, saj je v njej dobrodošel vsak – tako stara gospa s kužkom, vihravi kolesar, nadobudni študent, poslovnež v naglici kot tudi predstavnik subkulture. Slovensko bom najbrž vedno govorila z naglasom, a na ulicah prestolnice se bom počutila domače.

Ljubljana je bilo eno največjih odkritij mojega življenja, slovenščina pa je že dolgo del mojega življenja.

Ko sem prišla na rezidenčno bivanje Društva slovenskih pisateljev, me je prijatelj Aleš Šteger povabil, naj obiščem založbo Beletrina in spoznam tamkajšnje literarne ustvarjalce. Pred letom dni sem v litovščino prevedla roman Draga Jančarja To noč sem jo videl, zato se je bilo prej treba dogovoriti s predstavniki založbe glede avtorskih pravic. Medtem ko je Aleš izpolnjeval mojo željo, da bi h kavi dobila tudi mleko, me je njegova sodelavka radovedno vprašala: »Zakaj si študirala slovenščino?« Prisegam, nisem hotela izpasti neprijazno, še posebej ne zato, ker so me tako lepo sprejeli, vendar sem brez razmišljanja odvrnila: »Zakaj pa ne?« Aleševa kolegica se je nerodno nasmehnila in se vrnila k svoji mizi. Na srečo je kmalu v pisarno vstopil Aleš z mlekom in med pogovorom o slovenskih literarnih novostih in možnostih sodelovanja smo se popolnoma sprostili. A vendar moram biti iskrena – potem ko sem se s podarjenimi knjigami in katalogi v roki odpravila proti železniški postaji, sem v ustih začutila grenak priokus, ki mi ga običajno povzročijo neodgovorjena vprašanja. Pravzaprav ne vem, zakaj sem se odločila za študij slovenščine. Danes sem pisateljica, književna prevajalka, a zgodba moje kariere je tako zapletena kot vsak polet iz Vilne v Ljubljano.

S slovensko kulturo sem se prvič srečala tik pred maturo v dvanajstem razredu pri pouku filozofske etike, ko sem med branjem učbenika naletela na prevod pesmi Za vse boš plačal Daneta Zajca. Pesem je name naredila takšen vtis, da sem po prihodu domov na spletu začela iskati še druga pesnikova dela. V njegovih pesmih sem našla meni tako dobro poznano temô, dolge deževne večere, preživete s knjigo v roki in sloneč na okenski polici, pa tudi seveda grenkobo na koncu jezika – ko iščeš odgovor, a odgovora ni in ni. Toda ali je bila pesem enega pesnika dovolj, da sem se odločila za študij jezika, ki v Litvi ni priljubljen in nima perspektiv? Dvomim.

Morda so ob izbiri študija na dan prišle moje lastnosti, ki me pogosto ovirajo v življenju – radovednost, plavanje proti toku, nepragmatičnost. Poleg tega prva predavanja iz slovenščine niso bila ne lahka ne vesela. Novi jezik se je zdel težak in razbite šipe na oknih Oddelka za slovanske jezike vsekakor niso bile spodbudne. Nikoli ne bom pozabila grulečih golobov na okenskih policah, prešibkih luči nad okroglo mizo, za katero nas je sedelo sedemnajst, ki se nas namerilo študirati slovenski jezik in kulturo, pa tudi vonja po prahu na knjižnih policah, ki so se šibile pod težo slovenskih, hrvaških in srbskih knjig. Da bi nekoliko popestrila vzdušje, nam je predavateljica priskrbela čajnik, nekdo je prinesel čaj, jaz pa sem se spomnila svojih starih pletilskih veščin in si v nekaj dneh spletla debel beli šal. Sedenje za okroglo mizo na oddelku je tako postalo prijetnejše celo v mrzli litovski zimi. Moram res dodati, da sem se med študijem naučila tudi dragocene veščine pisanja v rokavicah? V letaku, ki je oglaševal študij na Filološki fakulteti Univerze v Vilni, je pisalo, da bo srednjeveška stavba fakultete študente navdihnila pri ustvarjanju … Ne bi rekla, da sem se počutila ogoljufano: le vedela nisem, kaj lahko pričakujem od študija, fakultete in novega jezika. Skrivnost me je vedno bolj mamila, in kar na lepem sem spomladi že obvladala slovensko slovnico, poleti pa sem se nepričakovano znašla v Ljubljani.

Zakaj nepričakovano? Ker so vsi moji prihodi v Ljubljano nekoliko nepričakovani in slabo načrtovani. Res je, Ljubljana se ne spreminja dosti, a ko se sprehajam po mestnih ulicah, vsakič odkrijem kaj novega. Tedaj me prešine misel: kako to, da tega nisem opazila že prej? Zakaj nisem vedela, da tu strežekp tako dobro kavo? Kako sem se lahko nekoč izgubila v teh uličicah? Sploh ne dvomim, da se bom med enim od takšnih potepanj končno otresla grenkobe, ki mi ne daje miru že desetletje, in bom končno doumela, zakaj sem študirala slovenščino. Zaenkrat pa mi ostaja veliko neprebranih knjig slovenskih avtorjev, nekaj predlogov za založbe, cel seznam publikacij, ki jih pripravljam po bivanju v ateljeju Daneta Zajca, in nerazumljivo spoznanje, da se bom naslednje leto vrnila v Ljubljano, ne glede na to, kako težak bo zame let iz Vilne.

P. S. Avtorje, založnike in druge kulturne delavce, ki menijo, da je slovenščino vredno ne le študirati, temveč iz nje tudi prevajati in jo širiti, vabim, da me kontaktirajo na: kristina.tamuleviciute@gmail.com

Seznam mojih prevodov in objav (v litovščini): https://www.llvs.lt/narys/185

Prevedel Klemen Pisk