Esad Babačić – pesnik v času karantene – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Veš, tole vse je šele preddverje pekla, je govoril pesnik in vsi so se mu smejali, kot bi se smejali veseli smučarji, ki imajo že vse spakirano za smučanje, četudi ni nikjer videti snega. Tako vsaj se je zdelo tistim, ki smučajo prenizko in preblizu večjim naselbinam in za povrh nasedajo poceni poročilom na kabelski televiziji; kot bi pozabili, da imajo bogati vedno rezervirano nekje daleč stran in dovolj visoko za sneg, vendar tega ne govorijo na glas, oziroma to počno le v družbi tistih, ki smučajo hitro kot oni. Tako je vsaj bilo nekoč, ko smo še bili v preddverju pekla. Zdaj, ko je pekel potrkal tudi na naša vrata, se morda zdi, da bo kmalu drugače. Pa bo res? Nisem prepričan. Najhuje je to, da je bil pekel tu od nekdaj, le da ga nismo videli in okušali; bil je neviden, kot virus, ki ga zdaj raznaša okrog. Tako kot je bil tu tisti harmonikar na Tromostovju, ki ne bo nikdar nehal igrati.
Tega sicer nisem želel, a v duhu tega apokaliptičnega časa, me je spomnil na samostojne kulturne delavce, ki sicer nimajo tako stabilnega delovnega mesta kot on, a so v svoji trmi in želji po igranju ravno tako vztrajni kot naš raztegovalec meha, ki se ne sprašuje, zakaj in za koga igra? In tako kot njegova škatla, so zadnje tedne bolj kot ne prazni tudi računi premnogih kulturnikov. Ker pa je treba v karanteni ohranjati kondicijo, igramo še naprej, neki imaginarni publiki, ki je še bolj nevidna kot prej. Igramo, vedoč, da je celo harmonikar s Tromostovja v tej karantenski zgodbi na boljšem, saj ne razdaja lastnih avtorskih pravic, tako kot premnogi književniki: igra namreč pesmi drugih avtorjev in se ne obremenjuje z avtorskimi pravicami. Tako kot recimo jaz. Pred časom sem namreč izdal knjigo -: no, ne ravno izdal, ker bi jo morala izdati založba: tako sem vsaj mislil, dokler ni izdala mene in mojih avtorskih pravic. Knjige pač ne. Vse se je začelo, ko sem bil kot avtor v središču prestižnega literarnega festivala Vilenica, “nagrajen”s prevodom izbranih pesmi. Gre za dolgoletno sodelovanje med festivalom in založnikom, ki vsako leto prinaša angleški prevod slovenskega avtorja v središču in izid njegove knjige v Združenih državah Amerike. Tako bi moralo biti tudi tokrat, a se je zataknilo pri založniku, ki knjige Every Child Is Beautiful When Born, Selected Poems (Vsak otrok je lep, ko se rodi), preprosto ni izdal. Kot že rečeno, je namesto knjige izdal avtorja, ker mu je bilo preveč všeč tisto, kar je prišlo skupaj s knjigo; lepa vsota denarja, namenjenega za tisk in ostale stroške izdaje; našega in evropskega denarja. In kaj naj bi pričakoval od dobre stare Amerike, ki je bila vedno pred nami, v pobiranju davkov in človeških življenj. Saj veste, najprej posel, šele na to ljudje. Tudi Kennedy ni bil izjema. Kajne, Dylan. Komu poješ v teh poznih urah?
Skratka. Od takrat je minilo že kar nekaj časa, o knjigi pa ne sluha ne duha. Da o nadomestilu za avtorske pravice ne izgubljamo besed.
Pod okriljem stanovskega društva je bilo v Sloveniji sicer natisnjenih nekaj deset izvodov za domačo uporabo, a to seveda nima ničesar opraviti s knjigo, ki bi morala biti izdana v ZDA. Tako je bilo zapisano v pogodbi, ki je sicer nisem videl. Je pa za spomin ostal tale zapis na hrbtni strani izgubljene knjige: »In this, Esad Babačić’s first book of poetry to appear in English, we have a very different and surprising voice emerging from Slovenia. The closest parallel is the poetry, as much as the attitude, of Charles Bukowski. It’s the voice of the streets and it’s a demotic voice, purged of the sense of the “beautiful”. It could be described as jagged and rough, but done purposely to release poetry from well-worn traditional forms and style. This is a masterful voice, and one that should be heard and recognized outside of Slovenia …« Vmes je postala knjiga Every Child Is Beautiful When Born, Selected Poems tarča lovcev na redke umetniške kose, saj je v obtoku le še nekaj izvodov te mrtve knjige; temu primerna je seveda tudi cena, ki je nenavadno visoka za tovrstne izdaje. Knjigo si lahko nabavite pri avtorju samem. Kajpada s podpisom. Trma je ena od najlepših odlik našega človeka, ki je preživel ravno po zaslugi te iste trme, ki nam je prinesla toliko športnih in drugih uspehov. Mar nismo vsi mi navsezadnje tu zaradi trme in vztrajnosti in ne več toliko zaradi ljubezni do igranja, če je igranje metafora za celoten obstoj naše kreativne družbe. Nalašč poudarjam kreativnost, ker si jo tako radi lastimo, to slavno kreativnost, kadar želimo druge prepričati, da ima naše bivanje nek globlji pomen. Kreativnost je lahko tudi nov zavoj na beli strmini, ki jo je nekdo že tisočkrat presmučal, recimo, ali pa zlaganje steklenic penine v domači kleti. Nam, ki pišemo v izolaciji, je kreativnost nuja, ki se je včasih celo otepamo, saj nam predstavlja dolžnost, ki je nismo vedno veseli. Harmonikar nima teh težav. Ostal je sam, a še kar igra. Komu? In predvsem: zakaj? Toliko odgovorov se ponuja, a noben ne zdrži. Bojim se, da je razlog njegovega konstantnega sedenja na enem in istem mestu veliko bolj banalen, kot si želimo priznati, recimo da je to strah pred tem, da mu nekdo ne bi prevzel delovnega mesta, tako kot se tega denimo bojijo redno zaposleni v javnem sektorju. Ali pa tako, kot se na drugi strani reveži bojijo, da jim bodo vzeli vse, če ne bodo po hitrem postopku plačali položnic, pa upokojenci, ki ne verjamejo, da bodo njihove plače počakale na banki, če jih že naslednji dan ne dvignejo, in to kljub tveganju okužbe z virusom. Ne verjamejo, tako kot harmonikar ne verjame, da bo njegovo delovno mesto še vedno tam, če ga zapusti za dlje časa; kot da se bo našel kdo, od nekod daleč, s prav takšno harmoniko in čepico, z enako zastavo in napisom Domača slovenska glasba, kot je on … morda pa se boji, da bo končal v kakšnem ameriškem trilerju, ali novi slovenski kriminalki o vampirju, ki je pomoril vse svoje poslušalce. Ne vem, vse je mogoče, v teh kreativnih časih, ko so avtorske pravice najbolj nezaščitena dobrina. Morda pa je ta naš harmonikar le tako pameten, da se vsega tega zaveda in igra tiho mašo vsem nam, ki smo pozabili, kdo smo in kaj ustvarjamo. In se ne sprašuje, za koga ustvarja, ker to res ni pomembno. Ljubljana je lepa, kadar je prazna. Ste to morda opazili? Poskusite pozneje, ko ne bo nikogar. Globok misterij je v tej prisotnosti brez razloga, v tej žalosti brez solz, nasmešku brez smeha, misterij, za katerim je toliko usodnosti, da je ne moreš več ubraniti pred banalnostjo, ki bo ostala tam, na novem tlaku, nedaleč od spomenika velikega pesnika, ki nas ne more več rešiti pred nami samimi, tudi ko harmonikarja ne bo več. Banalnostjo, ki se bo vrnila s turisti, ki so pred tedni odšli na prisilni dopust, tako kot vsi mi, ki raztegujemo naše duše in se prodajamo za kovance, zato, da bi lahko nekoč tudi sami postali turisti, v nekem drugem mestu, kjer bo nekdo igral iz dneva v dan isto vižo, s katero bo ubijal še tisto malo duha, ki se mu je zahotelo zdrave, prazne, globoke vesoljne tišine. Banalnost je v tem ponavljanju enih in istih skladb, banalnost, ki nas ne bo zapustila tudi, ko harmonikarja ne bo več tam. Tudi zdaj, ko je virus odgnal vse turiste in sprehajalce iz strogega centra naše prestolnice, se ta harmonikar ne premakne; tisti, ki so ga v teh dneh videli, znajo povedati, da igra v dežju, snegu, včasih tudi do poznih ur, pokrit s polivinilom in obvezno kapo. Težko je verjeti, da igra zase in za svojo dušo, kot bi si želeli tisti, ki radi igramo in poslušamo glasbo. Njegov kovček za zbiranje kovancev, ki so že prej bolj poredko deževali vanj, nas opozarja, da je bil osnovni namen njegovega nastopanja od nekdaj tudi ekonomske narave. Torej vendarle ne gre za dušo. In ljubezen do glasbe. Če je res, kar pravijo mediji, je bil muzikant sem in tja tudi nesramen in celo žaljiv do turistov, zaradi česar naj bi ga že obiskali policaji, kar pa seveda ni zaleglo. Torej se ne boji glob, kazni, položnic, posledično tudi davčne uprave ne. Kot da ni povsem tukaj, z nami, v tem istem eksistenčnem strahu. Morda pa obstaja zunaj naših predstav o normalnem? Očitno. A tudi to ga ne odvezuje odgovornosti do vseh nas, ki ga moramo poslušati. In to vsak božji dan, najsi bo na oblasti ena ali druga opcija, sedanji ali kakšen drugi župan, izredne ali normalne razmere. Res je nekaj srhljivo trdega in neizprosnega na tem obrazu. Morda pa si je od nekdaj želel, da vsi zginemo, da bo lahko dokončno zavladal najlepšemu mestu na svetu, ga pokoril s svojo voljo in vztrajnostjo. In trmo, seveda! Recimo, da je tisti pisarniški stol, vklesan med Plečnikove mostove, in da je on eden tistih, ki dela za plačo, ki mu jo prinaša nek neviden investitor, morda celo inovator, kateremu je v interesu, da je harmonikar vedno tam. Potem se gotovo ne bi branil pesmi, ki govori o življenju po virusu, ko se bodo vsi uspešni muzikantje vrnili k svojemu normalnemu življenju:
Pisarna. Pisarna. Pisarna. Vikend. Vikend. Pisarna. Pisarna. Morje. Pisarna. Pisarna. Pisarna. Pisarna. Pisarna. Morje. Pisarna. Pisarna. Smučanje. Virus. Pisarna. Pisarna. Virus. Vikend. Virus. Virus. Bolnica. Pisarna. Pisarna. Pisarna. Virus. Pismu. Pismo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Esad Babačić – pesnik v času karantene – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
