Xavier Farré – Sodobna katalonska književnost – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
23. aprila v Barceloni in celi Kataloniji praznujejo Sant Jordi (sv. Jurij), to je dan ljubezni in književnosti. Ljudje si izmenjujejo knjige in vrtnice kot znak hvaležnosti. Sv. Jurij je zaščitnik Katalonije od 15. stoletja naprej, ter se po drugi strani naslanja na znano katalonsko legendo o zmaju. Glede na legendo se je vitez boril z zmajem, ki je teroriziral vas in princeso. Ko je ga le premagal, se je sv. Jurij poklonil princesi in ji podaril prelepo rdečo rožo.
V zadnjih letih se je pobuda »knjige in vrtnice« manifestirala in razširila tudi drugod po svetu in sedaj beleži že 150 dogodkov v več kot 50 državah. Tej pobudi se letos pridružuje tudi Društvo slovenskih pisateljev, tako da jo lahko prvič doživite tudi na slovenskih virtualnih tleh.
Vrabec Anarhist ob letošnjih dnevih knjige predstavlja nekaj avtorjev iz sodobne katalonske književnosti. Avtorji opisujejo urbano okolje moderne katalonske družbe, ki je po eni strani umeščena v visoko gospodarsko in tehnološko razvit globaliziran svet, po drugi strani pa se še vedno bojuje za uveljavitev osnovnih demokratičnih in nacionalnih pravic. Katalonska literatura je v središču zanimanja našega portala tudi zato, ker je od nadaljnjega razvoja katalonske družbe v veliki meri odvisen nadaljnji demokratični razvoj celotne Evropske unije.
***
Srednjeevropske elegije?
Po prebranem eseju Draga Jančarja
Modro površje, obešeno kot prevelike
rjuhe na vrveh, oporniki, ki
podpirajo sušo dni,
želijo stopiti v zgodovino.
Premalo je biti zgolj geografska nesreča,
kratkočasje risanja zemljevidov, primerjava
premoženj in tuhtanje mejnih poti.
Modro površje je tukaj smrt in je življenje.
Skok v vodo te pripelje na drugo stran,
voda, ki razjeda železno zaveso, se hrani
s kovino. Le megla, ki se nepričakovano
dvigne, prepreči še več rje. Postane gostejša,
a so krogle. In tudi telesa. Nekaj metrov,
ki jih lahko premaga samo domišljija, počivajoč
na rečnem dnu. Za meteorološko vprašanje gre. Izbrati
primeren trenutek sredi vremenskih sprememb.
***
Toda knjige (za Czesława Miłosza)
Spet te imam na policah, od koder
sploh ne bi smel nikoli oditi, a me je potovanje
oddaljilo od tebe. Potovanje, ki je vodilo
k tebi. Paradoks razdalje je tukaj
dosegel paroksizem. Oddaljim se
od tiskane črke, da bi legel v geografijo.
Prišel sem v tvoje zadnje mesto, ko
te tam že ni bilo več. Iskal sem te v sledovih
stavb, v sencah pročelij.
Poskusil sem se v vseh možnih obrteh,
kot stezosledec pozabljenih besed,
kot tat in alkimist tvojih verzov,
da bi ti dal dih v nekih drugih sanjah.
Vse je bilo eno samo iskanje tebe, vse do sedaj,
ko so me knjige vrnile k sebi.
V knjižnici si na osrednjem mestu,
tu je tvoj prostor. Do sèm sem moral priti,
da sem našel pravo smer.
Razdalja je miselni koncept,
matematična enačba, kjer so vsi
elementi zamenljivi.
Razen knjig, črnila, zavozlanih
besed, ki potujejo,
puščic, ki zadenejo v belino tarče.
Kakor tista belina snega izza oken.
Predstavljam si te s palico, počasi
pišeš zadnjo pesem.
In sprevidim, da je pot. Moje potovanje.
A od sebe me že ločujejo kilometri,
leta porazov in zmag.
Ni potovanja brez cilja, z brodoloma
sem rešil polne roke knjig,
ki so me znova pripeljale domov.
***
Claude Monet. Sraka.
Prečudovito jutro, severni sij,
ki pronica iz vseh kotov, vstopa
skozi letve in meče senco
neizbežnosti. Sneg nosi v sebi globoko tišino,
še globljo, kakor da ure in ure zijaš v vodnjak,
da bi videl njegovo dno.
Drevesa molčijo, vsak premik je
v trenutku zadušen, sneg vodi
oči, otip, zvok, besede, krike.
Krokarji, srake predstavljajo tišino,
in vse, kar jim preostane, je opazovanje.
Vse je tišina, vse je pogled,
v notranjost stvari, proti krošnjam
dreves, ki se širijo v iskanju kisika
kakor plavalec, ki je predolgo pod vodo.
Da bi se vrnil na površje in se srečal s prežečim
pogledom srake. To je vse, kar nam preostane,
prežeč pogled, neizogibna grožnja.
Sprememba v čudni in tihi nepremični umirjenosti.
***
Jesenski dan
Herr: es ist Zeit. Der Sommer war sehr groß
Rainer Maria Rilke
Čas je, Gospod. Poletje je zašlo.*
Naj senca polasti se sončne ure,
naj noč razlije kozarec črnila
in naj pobriše ga z rokavom, za sabo pa čez dan pusti
sled pajčevinastega neba.
Naj sadeži še zadnjič dozorijo,
naj veter jih z rjastimi listi
vrne domov. Naj vino počiva v sodih
v temi in vlagi, pod nizkimi oboki.
Kdor nima hiše, več je ne zgradi,*
zvije se v kačji klobčič, da najde smisel
sam pri sebi, v svojem prevelikem
vprašaju. S piko pa strup, ki nosi ga v sebi.
Kdor sam je, bo pozabil šteti ure,
nanizane boje, ki kažejo raven črnine.
Na sprehodu bo sledil odmevu vsakega šelesta
listnih živcev, ki njegov bo lastni sok.
* Verza, označena z zvezdico, sta prevod Kajetana Koviča. (Rainer Maria Rilke, Ljubljana: MK, 1988, str. 12)
***
Iskanje (xv)
Prideš na glavni trg. Spremeniš se v objektiv
fotografskega aparata. Da dobiš natančno, pregledno
poročilo. Sodbe bodo odveč
kakor kosti, ki jih vržemo psu po obilnem
obroku. Pojavila se bo mrtva narava, a svetloba
bo vsakič drugačna. In sence skrivajo več,
kot povedo. Pretekle iluzije, ki se sprehajajo
v sedanjosti, so kakor maček, ki pozna vsak kotiček.
Potôpi se v sence, kakor da si v filmu,
ki je bil prekmalu razvit. Zdaj so kavarne prazne,
terase skrivajo pogovore v stolih,
kjer so se prej utapljale podobe. Ostale so le jate
brisač, ki se bleščijo v soncu. Kakor okvir
slike, ki se še vedno suši.
Še nekaj potez s čopičem in na koncu podoba:
mrtva narava je tista, ki nas opredeli.
Prevedla Marjeta Prelesnik Drozg
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
