/ 

Feljtoni iz Dodatnega čtiva

  
Wisława Szymborska – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

 

Wisława Szymborska o Dodatnem čtivu:

Kdor bo imel Dodatno čtivo za feljtone, bo imel prav. Kdor pa bo vztrajal pri »recenzijah«, se mi bo zameril.

   

***

  

Szczepan Pieniążek, Ko zacvetijo jablane, Wiedza Powszechna, Varšava 1971

Knjigo je napisal odličen poznavalec sadjarstva, ki je jedel sadeže s prenekaterega drevesa, ve, kako tekne mango v Indiji, durian v Siamu, kaki na Kitajskem, avokado v Ameriki, drevesni paradižnik na Novi Zelandiji in sadež kruhovca na Havajih. Domnevam, da bi se lahko, če bi le hotel, z vso avtoriteto teoretika in praktika dokončno izrekel o tem, kateri sadež so pojedli neposlušni prvi starši v raju – ali je bila to banana, kutina, marelica ali granatno jabolko? Zdi se namreč, da je jabolko še najmanj verjetno … Szczepan Pieniążek svoje knjige ni namenil poznavalcem, temveč tistim mnogoštevilnim bralcem, ki se od časa do časa radi ljubiteljsko podajo na kakšno področje, o katerem vedo malo. Ravno njim bi rad vcepil (ha, kako primeren je tukaj ta izraz!) ljubezen do sadnega drevja in grmičevja. Toda na žalost ti ljubitelji živijo v neprestani razdvojenosti. Tudi vse prej prebrane knjige so jih namreč nagovarjale h kakšnemu ljubiteljstvu. Vsako ljubiteljstvo pa terja izključnost in ga ni mogoče spraviti s prejšnjim. Če bom zdaj strastno vzljubila sadno drevje in grmičevje, bom morala pri priči začutiti sovražnost do dvajset tisoč živih bitij in jih preimenovati v škodljivce. Konec bo z mojo staro simpatijo do losov, saj obgrizujejo mlade vejice v sadovnjakih. Konec z naklonjenostjo zajcem, saj niso nič manj požrešni. Iz podobnih razlogov bi morala odslej občutiti očiten odpor ob pogledu na srno in veverico. Marš iz mojega srca krti, miši, netopirji! Všc škorci, vrabci, vrane, krokarji in kavke! Z nemaranjem žuželk mi bo šlo malce lažje, saj jih je tako veliko, da se za to mnogost nisem mogla nikoli zares zavzeti. Vendar priznam, da sem tudi med njimi imela nekaj simpatij, ki bi se jim morala zdaj odreči. Gojila sem npr. graje vredno, povsem estetsko nagnjenje do hmeljeve pršice, majčkenega rdečega pajkca. Hmeljevega rdečega pajkca sem imela za eno izmed najbolj smešnih potegavščin narave, postavljala sem ga v sam vrh lepote in nonšalance življenja. On pa izsesava najboljše sokove iz jablan in sliv! Ampak – mogoče se vseeno ne bi smela izneveriti hmeljevemu rdečemu pajkcu? Naj ga imam še naprej rada? Rada vsemu navkljub? Rada, medtem ko grizem zdravo jabolko, ki je zdravo zato, ker je bilo vse pajkčevo sorodstvo pravi čas zaplinjeno? Naj imam torej hmeljevega rdečega pajkca rada licemerno in perverzno? Če pa drugače ne gre … Če pa je vsa naša človeška ljubezen do narave skažena z licemerjem in perverznostjo …

  

***

   

Vitus B. Dröscher, Instinkt ali izkušnja, prevod iz nemščine Krystyna Kowalska, Wiedza Powszechna, Varšava 1969

Koliko živalskih vrst je skoraj takoj po rojstvu sposobno samostojno živeti samo zaradi živčnega sistema, o kakršnem bi mi še sanjali težko, in prirojenih zmožnosti, ki jih moramo mi, v za nas potrebnem obsegu, trudoma pridobivati dolga leta! Narava nas je prikrajšala za tisoč čudežnih lastnosti in nam v zameno resda dala intelekt, obenem pa nekako pozabila, da bo to naš glavni način, kako se znajti v svetu. Če bi mislila na to, bi veliko osnovnih informacij prenesla v sfero dednosti. Bilo bi povsem upravičeno, da bi se rodili z že osvojeno poštevanko, da bi znali vsaj jezik svojih staršev, da bi bili sposobni sklepati spodoben sonet in predavati na akademiji. Novorojenček bi se lahko pri priči pognal k višjim območjem razumske spekulacije. V tretjem letu življenja bi lahko že bolje od mene pisal Dodatno čtivo, v sedmem pa bi bil lahko avtor knjige Instinkt ali izkušnja. Vem, dejstvo, da se nad vsem tem pritožujem na straneh Literarnega življenja, zadeve ne bo premaknilo naprej, vendar sem se razžalostila. Dröscher slikovito piše o presenetljivih dosežkih živčnega tkiva, ki živalim omogoča, da vidijo brez oči, slišijo skozi kožo in zavohajo nevarnost v popolnem brezvetrju. Vse to pa povezano s prebogatim obredjem instinktivnega delovanja … Zdi se mi, da je zavidanja vreden vsak instinkt. Toda eden še posebej: imenuje se instinkt brzdanja udarcev. Živali se znotraj lastne vrste pogosto spopadajo med seboj, toda boj se praviloma konča nekrvavo. V nekem trenutku se eden od nasprotnikov umakne, in to je vse. Psi se ne okoljejo, ptiči ne okljuvajo, antilope ne zabodejo do smrti. Ne zaradi ljubeznivega značaja. Preprosto deluje mehanizem, ki omejuje zamah, moč udarca ali stiska čeljusti. Ta instinkt izgine šele v ujetništvu, ne pojavlja se tudi pri številnih rasah, ki so bile skrižane v reji. Kar je pravzaprav eno in isto.

   

***

  

Pesem o Cidu, prevod iz španščine Anna Ludwika Czerny, spremna beseda Zygmunt Czerny, grafična oprema Jósef Wilkoń, Wydawnictwo Literackie, Krakov 1970

Cid je v resnici živel in njegova soproga je bila zares ženska po imenu Himena. O hrabrosti tega Cida prav tako ni dvoma. Zato pa je njegovo nepopustljivo sovraštvo do španskih Mavrov v legendi malce pretirano. Včasih je naneslo, da se je ta mož skupaj z Mavri boril proti kristjanom. Vzdevek Cid, se pravi po arabsko Sidi (»moj gospod«), odseva nekakšne junakove bližnje odnose z islamskim svetom. Toda ljudska pesem mu tega ne zameri in je dodelila njegovemu življenju eno samo odločno usmeritev: na strani španskega kralja proti Mavrom. Prve pesmi o Cidu so najbrž nastale pol stoletja po njegovi smrti, to je na sredi XII. stoletja. Ohranjena inačica izvira iz XIII. Ni verjetno, da bi bila delo enega avtorja, bolj verjetno dveh – in šele prepisovalec jo je povezal v celoto. V pesnitvi je mogoče razmejiti pripoved o Cidovih vojnih podvigih in drugo o njegovih družinskih težavah. V prvi žvenkljajo meči, v drugi pa je že slišati šušljanje dvorjanov in šelestenje ženskih oblek. Čeprav sta obem pripovedim skupna čar preprostosti in naivna konkretnost, imam na neki način rajši prvo. Zlagal jo je srednjeveški Balzac. Vojskovanje je v njegovih očeh predvsem finančni podvig. Treba je pridobiti zlato, da se lahko bojuješ, in treba se je bojevati, da pridobiš zlato. Ker je vojna draga, se mora tudi izplačati. Treba je špekulirati na izplen, nalagati davek premaganim in – če se le posreči – goljufati pri izposoji denarja. Glava viteza je bila, dokler mu je ni kdo razčesnil, zaposlena s preračunavanjem. Avtor niti za hip ne pozabi na vojni plen, našteva ga energično in z užitkom. Od tod je še daleč do zavestne idealizacije viteštva, iz pesnitve veje avtentičnost, ki je bila npr. v Pesnitvi o Rolandu že rahlo okajena z izparinami absolutnih kreposti. Prevod Anne Ludwike Czerny je čudovit. Ohranil je vso notranjo svobodo tega zgodnjesrednjeveškega epa. Posredoval je tisto čudno prostodušnost srednjega veka, ki se nam danes zdi nekoliko perverzna.

  

***

  

Marceli Kosman, Kraljica Bona, Książka i Wiedza, Varšava 1971

Ne več mlademu kralju Sigismundu I. je še utegnila roditi šestero otrok. Ni njena krivda, da kar štiri hčere in samo dva sina, od katerih je le eden ostal pri življenju. Ker je dobro razumela, v kako slabi situaciji je dinastija z enim samim potomcem po moški liniji, je protestirala proti sinovemu prvemu zakonu z Elizabeto Habsburško, ne samo zato, ker v zvezi s Habsburžani za Jagelonce ni videla nobene koristi, v čemer je sicer imela prav, ampak predvsem zato, ker je bila Elizabeta od malih nog šibke konstitucije in je bolehala za božjastjo. Bona od takega para ni pričakovala otrok, v čemer je spet imela prav. Nasprotovala je tudi sinovemu tretjemu zakonu s sestro prav te Habsburžanke, ki je trpela za isto boleznijo. Obupano je ugovarjala tudi proti sinovi drugi ženitvi, z Barbaro. Sigismund Avgust se je s to poroko povezal z ambicioznim klanom Radživilov, potem ko si je Bona leta prizadevala, da bi okrepila položaj bodočega kralja in ga osvobodila odvisnosti od velikih magnatskih rodov. Shakespearska zgodba Sigismundove ljubezni do Barbare lahko danes v nas zbuja ganotje, toda težko bi se čudili, da ga ni zbujala v Boni, ki je ravnala kot državnica in je isto pričakovala od edinca. Še za življenja so jo razkričali za zastrupljevalko snah, ki so jim za smrt povsem zadoščale njihove lastne bolezni. Oponašali so ji »tujost« – kot da bi bila prva tujka na poljskem prestolu. Ta tujost je v bistvu temeljila na tridesetletnem garanju za koristi in moč Jageloncev. Na nezaslišani gospodarnosti in energičnem urejanju financ dinastije. Očitali so ji, da se vtika v vse, čeprav je ta nenavadna megajra ohranjala razsodno ravnodušnost do verskih sporov, njeni politični nasveti, ki jih sicer niso poslušali, pa so bili trezni in daljnovidni. Uboga Bona, nazadnje so iz nje naredili tatico, ki naj bi iz Poljske odpeljala neizčrpne zaklade. Niso bili tako zelo neizčrpni. Kralji so vedno jemali na potovanja pratež z vsakršnim premoženjem – čemu naj bi šla Bona na pot peš in v sami srajci? Kot upravičeno piše Marceli Kosman, je na Poljskem vendar zapustila ogromne površine dobro obdelanih polj, dograjena mesta, izboljšano upravo. Nekaj obupanega je v tem, da se je ta že stara in zagrenjena ženska vrnila v domovino. Ni dočakala vnukov, ki bi znali ceniti njeno delo. Užaljeni sin njenih posmrtnih ostankov ni dal prepeljati na Vavel, čeprav bi ji pripadalo mesto tam, ob soprogovi strani. Društvo poljskih pisateljev bi moralo poslati delegata v Bari s šopom rož za na grob te izjemne vladarice. Čas je, da se ji opravičimo za roman Kraszewskega Dve kraljici, v katerem nastopa kot spletkarska butara. Če se ne bo javil kdo drug, bi lahko šla jaz.

  

***

   

Vandalska usoda

Jerzy Strzelczyk, Vandali in njihova afriška država, Państwowy Instytut Wydawniczy, Varšava 1992

Kaj se je v kolektivnem spominu ohranilo od Vandalov? Samo pojem vandalstva kot brezumne uničevalnosti. Avtor (učen in krasno pišoč) pripominja, da so v človeški zgodovini uničevalnost prakticirali od nekdaj in sploh ni gotovo, ali Vandali po tem sodijo v sam vrh. Tragedija je v tem, da so njihovi glavni sovražniki že znali pisati, medtem ko je vandalski narod do zadnjega preziral umetnost zlaganja črk. Vesti, ki jih imamo o Vandalih, izvirajo od njihovih sovražnikov in jim, jasno, niso naklonjene. Od sovražnikov težko zahtevaš pretirano rahločutnost – vživljanje v mentaliteto nadležnega plemena, poglabljanje v pobude njegovih dejanj. Nekatere odločitve Vandalov nosijo v naših očeh žig kolektivne norosti, ker jih preprosto ne razumemo. Poglejmo primer. Znano je, da so Vandali v prvih stoletjih našega štetja živeli na jugozahodnih območjih današnje Poljske in na bregovih Tise. Iznenada zapustijo te že dobro segrete naselbine in leta 406 jih že vidijo ob Renu. So jih izrinili močnejši? To ni jasno, saj naslednji dve slabi desetletji izkazujejo dovolj moči, da terorizirajo Galijo in Hispanijo. Potem se iznenada iz Hispanije, kjer so se že nekako ustalili in jih ni nič ogrožalo, spet odpravijo osvajat severne afriške obale. Na ladjah, po morju, torej po sebi tuji prvini, v tuje podnebje, v neznani svet … Z ženskami, otroki in nekakšnim že prej naropanim imetjem … V Afriki ustanovijo neveliko državo, slabo zakoreninjeno v tam najdeni stvarnosti. Po sto letih se jih je lotil Bizanc in jih v kratki vojni za vedno premagal. Ampak kaj je bilo z Vandali? Ni mogoče, da bi vsi padli v boju ali pomrli v suženjstvu. Vedno ostanejo kakšni preživelci in vsaj še nekaj rodov si od ust do ust predajajo žalostinke … Vandali pa prenehajo obstajati preko noči in brez sledu, brez besede avtokomentarja izhlapijo s strani zgodovine. Pozneje ni bilo slišati niti, da bi kdo priznal kakšno vandalsko prababico ali vsaj pestunjo. In šele v XIII. stoletju – pozor, pozor – se začnejo z vandalskim poreklom šopiriti Poljaki. Morda je v tej intuiciji tičal celo drobec verjetnosti, če upoštevamo, da so Vandali precej dolgo živeli na naših tleh. Toda ohranite hladno kri, prosim. Ni potrebe, da se zbujamo sredi noči s pokonci štrlečimi lasmi in krikom groze na ustnicah. Vandalsko genealogijo so lansirali poljski kronisti. To pa spet pomeni, da se nam je že začelo rojevati slovstvo. Iz tega pa končno sledi, da ni govora o fatalističnem dedovanju lastnosti, mdr. škodljivega odpora do pisanja.

  

***

  

Rimske goščave

Michael Grant, Rimski miti, druga izdaja, Państwowy Instytut Wydawniczy, Varšava 1993

Malokdo pomisli na to, da vsa nam znana staroveška besedila ne izvirajo iz originalov, ampak iz kopij. In to pretežno iz večkrat, v različnih časih in z različnimi nameni prepisovanih kopij. Koliko je takšnim besedilom mogoče verjeti? Celo najpedantnejši prepisovalci so lahko včasih kaj izpustili, kaj sprevrnili. Poleg tega je lahko ta, ki jim je plačal, zahteval kakšne spremembe, zlasti če je delo govorilo o preteklosti, ki se je ni nihče spominjal. Tako je bilo npr. v IV. st. pr. n. š. v Rimu več ambicioznih družin, zainteresiranih za to, da bi izvirale od mitičnega Eneja ali, če že ne gre drugače, od kasnejšega, toda prav tako mitičnega Romula. Zato so prepisovalci starih knjig vtikali te domnevne prednike, kamor se je le dalo, ter jim seveda pripisovali herojska dejanja (najpogosteje izposojena iz tujih mitologij) in jih obsipali s položaji, ki v davnih časih še niso obstajali. Ampak kaj prepisovalci! Te rodbine so bile tako premožne, da so si pri zgodovinarjih kupovale čisto nova dela, že v lastno, izključno slavo. In ker je že prilika nanesla, v pogubo konkurenčnim rodovom, katerim so ravno tako fabricirali prednike, samo da strahopetce in izdajalce. Rodovnim koristim se je kmalu pridružila državna korist. Šlo je za to, da bi iz mračnih goščav mitov in legend začrtali ravno, svetlo pot, ki je Rimljane vodila od zmage do zmage. V resnici je bila to mukotrpna in ovinkasta pot, na nekaterih odsekih nekam nevidna … Obstajala je npr. zoprna težava z rimskimi kralji, ki so kot zanalašč nosili etruščanska imena. Obstajala je tudi težava s sovražniki, ki so jim bojeviti Rimljani v vsaki bitki zadali »uničujoč« poraz, potem pa je po zelo kratkem času spet izbruhnila nujnost nove bitke proti istemu sovražniku in ponovnega zmlinčenja v sončni prah, po čemer se je izkazalo, da se sovražnik spet oborožuje in si išče močne zaveznike. Pojavili so se tudi pomisleki moralne narave. Kot se je glasil mit, sta mesto Roma (resda etruščansko poimenovanje) ustanovila brata, Remus in Romulus (sicer etruščanski imeni). Na žalost je Romulus ubil brata, kar ni moglo biti zgled rimske kreposti. Zato so začeli razširjati inačice, ki so blažile dejstvo bratomora. Remus je bil podlež in si je smrt stokratno zaslužil; Remus je bil podlež, toda ubil ga je nekdo drug; Remus ni bil podlež, ubit pa je bil po nesreči; Remus sploh ni bil ubit, pač pa je imel enostavno raje vas od mesta in je doživel častitljivo starost v kakšni brunarici na gozdnem obronku … V Grantovi knjigi se samo nekajkrat pojavi beseda propaganda, čeprav bi se, iskreno povedano, lahko ponavljala na vsaki strani. Največji razcvet je ta (kljub vsemu) umetnost doživela v Avgustovi dobi po zaslugi več izjemno nadarjenih piscev. Rimljani so svojo preteklost obravnavali instrumentalno. Toda ali mar samo oni? Tudi druge staroveške mitologije nosijo sledove mojstrskih manipulacij. Če je na to temo manj znanega, potem samo zato, ker še niso naletele na svojega Granta. Knjigo priporočam tistim, ki se radi od časa do časa zatopijo v misli.

  

***

  

Križarji obeh spolov

Regine Pernoud, Ženska v časih križarskih odprav, prevod Iwona Badowska, Wydawnictwo Marabut, Gdansk 1995

Naslov knjige priklicuje naslednjo podobo: pobožni vitez na konju zapušča rodno gnezdo, da bi iztrgal iz rok nevernikov Sveto deželo, žena pa, z za vsak slučaj nadetim deviškim pasom, zre za odhajajočim z linice na visokem stolpu. Torej, ta podoba izraža dva vztrajna stereotipa. Prvič, kot zagotavlja avtorica, ne obstaja verodostojen dokaz za to, da so kadarkoli uporabljali deviške pasove. Drugič, ženske niso nujno ostajale doma. Na tisoče se jih je odpravljalo v neznani svet skupaj z možmi, služinčadjo in celo z malimi otroki. Da bi to podobo še bolj popravili, moramo dodati, da tega niso počele pod pritiskom mož, pač pa po lastni volji, ki so jo v srednjem veku še imele. Lahko so npr. ohranile pravico do lastnega naziva in imetja, dedovale in pisale oporoke. V pravnih aktih iz tistega časa poleg moževega stoji ženin podpis, ta podpis pa je tja postavila roka, ki ni bila nevešča črk. Tudi v nižjih slojih so ženske takrat imele nekatere svoboščine – lahko so v lastno korist vodile delavnice, se ukvarjale s trgovanjem in opravljale veliko poklicev, ne izključno tistega najstarejšega. Toda pri izbiri zakonskega partnerja niso imele nobene besede. V tej zadevi so vedno odločali rodbinski in lastninski, v višjih krogih pa še politični interesi. Zaradi natančnosti moramo priznati, da so se tudi njihovi snubci morali uklanjati enakim prisilam. Kakorkoli že, družbeni status žensk je bil v srednjem veku višji kot v poznejših stoletjih, ki so po zgledu anahronističnega rimskega prava ženske spet začela obravnavati kot bitja, ki so od rojstva do starosti nepolnoletna, nezmožna odločanja o sebi. Toda to je kasnejša zgodovina – zaenkrat smo v srednjem veku in sredi velike drame križarskih vojn. Ženske so v njej igrale nezanemarljivo, kar pa ne pomeni, da vedno spodbudno in svetlo vlogo. Podobno kot moški so se izkazovale različno … Danes o križarskih pohodih beremo s težkim srcem. Vzvišeni ideali, ki so pognali v tek tako ogromne človeške množice, so se uresničili za kratko in v ne pretirano čisti obliki. Že na začetku je odpravam zmanjkalo pripravljenosti in usklajenosti pri delovanju. Vsak fevdalec je drugače razumel svojo udeležbo (in koristi) pri tem podvigu. Takoj je prišlo do nesporazumov z bizantinskim cesarstvom, ki bi v prišlekih z Zahoda želelo videti pomočnike v boju z islamom, uzrlo pa je dodatne napadalce. Še danes so raziskovalci te dobe pred nerazrešljivo uganko – ali so križarske odprave za nekaj časa zadržale padec Bizanca, zadnjega branika krščanske vere na Bližnjem vzhodu, ali pa so, nasprotno, ta padec pospešile … Prav to je Zgodovina v vsej svoji slavi.

  

***

   

Hamurabi, pa kaj potem

Hamurabijev zakonik, predgovor, priredba, prevod (vse zelo zanimivo) Marek Stępień, Alfa, Varšava 1996

O Hamurabiju, babilonskem kralju izpred 3700 let, avtorju, ali bolje, pobudniku slavnega Zakonika, zgodovinarji vedo precej. Toda mi laiki malo, pravzaprav samo to, da je bil utelešenje grozljivo strogega in brezobzirnega zakonodajalca. Tekst Zakonika poleg patetičnega uvoda in zaključka vsebuje 282 členov. Naštela sem 36 zločinov, za katere so odmerjali smrtno kazen, in 16 takih, za katere so kaznovali s trajno pohabitvijo krivca. Za preostale prestopke so predvideli bodisi izgubo imetja bodisi izgon ali pa različno visoke globe. Kot se zdi, so bili rablji v Babiloniji dokaj zaposleni. Toda nikar se ne bahajmo z občutkom večvrednosti. V koliko današnjih državah imajo rablji še vedno polne roke dela. Koliko sodnikov izreka najvišje kazni, ne da bi si belili glavo s takšnimi malenkostmi kot »domneva nedolžnosti«, »pravica do obrambe«, »olajševalne okoliščine« … Naj se vrnem k Zakoniku. V njem bije v oči določena racionalnost, primitivna, ampak vendarle. O čarovnijah je npr. govor samo v enem členu. Kdor je bil obtožen zanje, je moral biti podvržen preizkušnji z vodo. Če je prišel iz nje živ, je bil usmrčen, kdor ga je obtožil. Res, ni še tako dolgo, kar je bila poglavitna pogonska sila v čarovniških procesih popolna nekaznivost obtoževalcev. Zanimiv je tudi odnos Zakonika do živali. Če je domača žival povzročila čigavo smrt ali poškodbo, je za nesrečo odgovarjal izključno lastnik živali. Pa so vendar še v srednjem veku vodili groteskne procese proti živalim in usmrtitve živali. Za Hamurabija je bila vsaj žival nedolžna, človek pa kaznovan samo takrat, kadar ni pazil nanjo. Kaznovan je bil tudi za druge opustitve – če ni obdeloval polja, utrjeval nasipov, ob pravem času opraševal sadovnjakov. Zato pa ni bil odgovoren za elementarne nesreče, povodnji, suše, epidemije in podobno. Te katastrofe so ljudi zadevale po volji bogov. Pa v ljudeh še v našem 20. stoletju v skrajni ogroženosti in paniki včasih ponovno oživi magično mišljenje, skupaj z njim pa nezajezljiva želja po sproščanju lastne nemoči in obupa na kakšnem žrtvenem kozlu. Za konec nekaj iz Herodota. Torej Kserks, perzijski vladar, ki se je 1300 let pozneje šopiril po Hamurabijevi deželi, Zakonika na žalost ni več poznal. Med odpravo nad Helado je ukazal, naj čez Helespont postavijo most, ki pa ga je razburkano morje kmalu raztreščilo. Kralja je zagrabil bes, ukazal je sneti glave graditeljem, morje pa je kaznoval z bičanjem in ga za večno zasužnjil, tako da je v vodo vrgel okove. Z drugimi besedami, ljudi je kaznoval, ker so zgradili tako zanikrn most, morje pa je kaznoval, ker je uničilo tako imeniten most … Hamurabijeva logika je bila na višji ravni.

    

     

Preostali prispevki in literatura na portalu

Prevedla Jana Unuk

   

Wisława Szymborska – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Wisława Szymborska
O avtorju
Poljska pesnica in esejistka, Nobelova nagrajenka za leto 1996 Wisława Szymborska se je rodila leta 1923 v Bninu pri Poznanju in umrla v Krakovu 1. februarja 2012. Študirala je polonistiko in sociologijo, poezijo pa je objavljala od leta 1945. K sodobni poljski poeziji je najpomembneje prispevala z oživljanjem refleksivne, miselne poezije, njene na videz lahkotne, s skepso, ironijo in humorjem prežete pesmi zastavljajo temeljna vprašanja o življenju in svetu in jih vedno znova osvetljujejo iz nepričakovanih, pogosto neantropomorfnih zornih kotov. Njene najpomembnejše pesniške zbirke so: Klicanje jetija (1957), Sol (1962), Do solz te nasmeji (1967), Vsakršno naključje (1972), Veliko število (1976), Ljudje na mostu (1986) Konec in začetek (1993), Trenutek (2002), Dvopičje (2005), Tukaj (2009) in Zadosti (posthumno 2012). Njene pesmi so prevedene v vse evropske jezike, arabščino, hebrejščino, kitajščino in japonščino. V slovenščini so doslej izšli izbor Semenj čudežev (1997, prev. R. Štefanova in J. Unuk), zbirka Trenutek (2005, prev. N. Jež), izbor Ključ (2014, prev. J. Unuk), pred izidom pa so še pesničine zbrane pesmi (Radost pisanja, Mladinska knjiga 2019, prev. J. Unuk).