/ 

Pesem o sebi (odlomki)

   

LITERARNI KOLEDAR – 31. MAJ

DVESTOLETNICA ROJSTVA WALTA WHITMANA

  

Walt Whitman

   

Na današnji dan pred 200 leti se je rodil ameriški pesnik Walt Whitman. Ob tej priložnosti objavljamo pet odlomkov Pesmi o sebi v novem prevodu Mihe Avanza. Pesnitev, ki je doslej v slovenščini nismo imeli v celoti, bo ob Whitmanovem jubileju izšla v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi.

   

Miha Avanzo ob obletnici rojstva Walta Whitmana

Dragi Walt, pesnik Telesa in pesnik Duše, poet, ki spletaš pesem o sebi in častiš s tem ves svet, kaj naj ti rečem ob dvestoti obletnici rojstva? Naj bo spomin nate še naprej tako živahen in živ!

    

***

 

Pesem o sebi (odlomki)

  

18

Z bučno glasbo prihajam, z rogovi in bobni, ne igram koračnic samo za dobrodošle zmagovalce, koračnice igram za premagance in pobite.

Si slišal, da je lepo biti uspešen?
Jaz pravim, da je lepo biti tudi poražen, bitke se izgubljajo v istem duhu, v katerem se dobivajo.

Udriham in tolčem po bobnu za mrtve,
skozi ustje piščali piskam zanje glasno in veselo, kolikor le morem.

Živel tisti, ki so premagani!
In tisti, ki so jim potopili vojne ladje na dno morja!
In tisti, ki so sami končali na morskem dnu!
In živel vsi generali, ki so jih degradirali, in vsi premagani heroji!
In vsi nešteti neznani junaki, enaki največjim znanim junakom!

 

*** 

 

20

Kdo gre tam? Hrepeneč, močan, mističen, gol;
kako to, da črpam moč iz govedine, ki jo jem?

Kaj je navsezadnje človek? Kaj sem jaz? Kaj si ti?

Vse, kar določim za svoje, boš ti nadomestil s svojim lastnim,
sicer bi zapravljal čas s tem, da bi me poslušal.

Jaz se ne cmerim, kot se po vsem svetu cmerijo,
da so meseci čista praznina in da so tla ena sama blatna kaluža in umazanija.

Tarnanje in ubogljivost se ujemata s praškom za nemočne bolnike,
podrejanje pripada bratrancem v četrtem kolenu,
jaz nosim klobuk, kot me je volja, doma in zunaj.

Zakaj bi molil? Zakaj bi globoko častil in bil pretirano slovesen?

Potem ko sem prebrskal vse podatke, ko sem jih natančno razčlenil, se posvetoval z zdravniki in vse podrobno pretehtal,
sem ugotovil, da ni slajše maščobe od tiste, ki se drži mojih kosti.

V vseh ljudeh vidim sebe, nihče ni večji in tudi ne za las manjši,
in tisto, kar slabega ali dobrega rečem o sebi, rečem tudi njim.

Zavedam se, da sem preudaren in zanesljiv,
k meni se nenehno steka vse, kar se v vesolju premika,
vse stvari so napisane zame in razvozlati moram, kaj to pisanje pomeni.

Zavedam se, da sem neumrljiv,
zavedam se, da te moje krožnice ne more zarisati tesarsko šestilo,
zavedam se, da ne bom izginil kot izgine krog, ki ga v temi z gorečo paličico začrta otrok.

Zavedam se, da sem veličasten,
svojega duha ne mučim s tem, da se mora dokazovati ali da ga je treba razumeti,
vidim, da se temeljni zakoni nikoli ne opravičijo,
(sodim, da se ne vedem nič bolj ošabno kot temelj, na katerega sem si postavil hišo).

Obstajam, kakršen sem, to je dovolj,
če nihče na vsem svetu ne ve zame, sedim zadovoljen,
in če vsi povsod vedo zame, tudi sedim zadovoljen.

En svet se me zaveda in ta svet je zame daleč največji in najpomembnejši, in to sem jaz,
in če pridem v svoj svet danes ali čez deset tisoč ali deset milijonov let,
ga lahko z radostjo takoj sprejmem, ali lahko z enako radostjo čakam.

Trdno sem z nogami zasidran v granit,
smejem se tistemu, čemur praviš razkroj,
in poznam prostranstva časa.

  

***

  

21

Jaz sem pesnik Telesa in pesnik Duše,
v meni so radosti raja in v meni so muke pekla,
prve presajam vase in jih množim, druge prevajam v nov jezik.

Jaz sem tako pesnik ženske kot pesnik moškega,
in pravim, da je enako čudovito biti ženska kot moški,
in pravim, da ni lepšega, kot biti mati ljudi.

Pôjem pesem o širitvi ali vrhuncu,
dovolj smo se uklanjali in prosjačili,
jaz kažem, da je velikost samo del razvoja.

Si prekosil druge? Si predsednik?
To je malenkost, drugi bodo prišli tudi dlje in svojo pot še nadaljevali.

Jaz sem tisti, ki hodi z milo in vse temnejšo nočjo,
kličem zemljo in morje, napol prevzet z nočjo.

Stisni se tesno k meni, goloprsa noč – tesno se stisni, magnetna krepilna noč!
Noč južnih vetrov – noč nekaj bleščečih zvezd!
Spokojna dremava noč – nora gola poletna noč.

Nasmehni se, o, sladostrastna zemlja, ki dihaš svežino!
Zemlja zaspanih in vlažnih dreves!
Zemlja minulih sončnih zahodov – zemlja gora z vrhovi, zavitimi v meglice!
Zemlja polne lune, ki lije steklasto svetlobo, samo malo prepredeno z modrino!
Zemlja bleščave in teme, zaradi česar je valovanje reke lisasto!
Zemlja prozorne sivine oblakov, ki so zaradi mene bolj žareči in jasni!
Daleč odrinjena in nakopičena zemlja – zemlja, kjer razkošno cvetijo jablane!
Nasmehni se, kajti tvoj ljubimec prihaja.

Zapravljivka, dala si mi ljubezen – zato tu jaz dajem ljubezen!
O, neizrekljiva strastna ljubezen.

 

***

  

24

Walt Whitman, svojevrsten kozmos, sin Manhattna,
vihrav, rejen, čuten, ki jem, pijem in se plodim,
ne pretirano čustven, ne postavljam se nad moške in ženske ali se od njih ločujem,
in nisem nič bolj skromen kot neskromen.

Odvijte ključavnice iz vrat!
Snemite vrata s tečajev!

Kdorkoli poniža drugega, poniža mene,
in karkoli kdo naredi ali reče, se nazadnje vrne k meni.

Skoz mene se nenehno razliva navdih, skoz mene se pretakata sedanjost in kažipot v prihodnost.

Jaz izgovarjam pradavno geslo, dajem znamenje demokracije.
Bog mi je priča, da ne bom sprejel nobene odločitve, pri kateri tudi nasprotniki ne bodo imeli pri enakih pogojih enake možnosti.

Skoz mene zvenijo številni davno onemeli glasovi,
glasovi brezmejne generacije zapornikov in sužnjev,
glasovi bolnikov in obupancev in tatov in pritlikavcev,
glasovi cikličnih priprav in skupne rasti,
in niti, ki povezujejo zvezde, in maternice in očetovske reči,
in pravice tistih, ki jih drugi tlačijo,
skaženih, plehkih, onemoglih, neumnih, zaničevanih,
megla v zraku, hrošči, ki pred sabo potiskajo kroglice govna.

Skoz mene ječijo prepovedani glasovi,
glasovi spolnosti in pohote, zastrti glasovi, in jaz z njih snemam tančico,
nespodobni glasovi, ki jih očistim in preoblikujem.

Jaz si s prsti ne zakrivam ust,
enako rahločutno gledam na črevesje kot na glavo in srce,
parjenje ni zame nič bolj nespodobno kot smrt.

Verjamem v mesenost in poželenje,
vid, sluh, čutenje so čudeži, in vsak del in izrastek mene je čudež.

Božanski sem znotraj in zunaj in posvetim vse, česar se dotaknem ali se dotakne mene,
vonj mojih podpazduh je dišava, slajša od molitve,
a glava več od cerkva, biblij in vseh verstev skupaj.

Če obožujem kakšno stvar bolj kot drugo, je to prostranstvo mojega lastnega telesa ali katerega koli njegovega dela,
prosojna oblika mene moraš biti ti!
Senčni okrajki in počivališča morajo biti ti!
Čvrsto možato črtalo pluga moraš biti ti!
Karkoli me pomaga obdelovati, mora biti ti!
Ti, moja bogata kri! Ti, mlečna reka, bledo odtekanje mojega življenja!
Prsi, ki se pritiskate na druge prsi, morajo biti ti!
Moji možgani morajo biti tvoji okultni krči!
Korenina opranega kolmeža! Plašna močvirska sloka! Gnezdo z dvema jajcema, dobro varovano! Vse to mora biti ti!
Popolna zmešnjava glave, brade, mišic, mora biti ti!
Sok, ki mezi iz javorja, bilka možate pšenice, mora biti ti!
Sonce, tako radodarno, mora biti ti!
Koprene čustev, ki zdaj razjasnijo zdaj zatemnijo moj obraz, morajo biti ti!
Vi, živahni potoki in kapljice rose, morate biti ti!
Vetrovi, ki se žgečkljivo drgnejo obme s spolnimi organi, morate biti ti!
Širna mišičasta polja, veje mogočnega hrasta, zvesti postopač na mojih vijugavih poteh, morate biti ti!
Roke, ki sem jih stisnil v svoje, obraz, ki sem ga poljubil, smrtnik, ki sem se ga kdaj dotaknil, morate biti ti!

Noro sem zaljubljen vase, tako veliko me je in ves sem tako slasten,
vsak trenutek in vsak dogodek me prevzameta z radostjo,
ne morem povedati, kako se moji gležnji zvijajo, ne od kod izvira moja najbolj neotipljiva želja,
ne vzroka prijateljstva, ki ga izžarevam, ne vzroka prijateljstva, ki ga spet prejemam.

Ko stopim na verando, obstanem, da se prepričam, ali se bo zares zgodilo,
jutranja zarja pred mojim oknom me poteši bolj kot metafizika knjig.
Gledati svitanje!
Slabotna svetloba odganja neznanske in prosojne sence,
zrak na nebu ima v mojih ustih čudovit okus.

Peza sveta, ki se giblje z nedolžnimi poskoki, se tiho dviga, sveže preznojena,
postrani se pomika visoko in globoko.

Nekaj, česar ne morem videti, dviguje pohotno rogovje,
morja svetlega soka preplavljajo nebesni svod.

Zemlja je zadržala ob sebi nebo, vsakodnevni konec njunega spajanja,
preteč izziv z vzhoda tisti hip nad mojo glavo,
hlinjena zbadljivka: no, da vidimo, ali boš lahko gospodar!

  

***

  

52

Pegasti sokol se zviška spušča proti meni in se pritožuje nad mano, godrnja, ker samo govoričim in postopam naokrog.

A tudi jaz nisem niti malo krotek, tudi jaz sem neprevedljiv,
moje barbarsko tuljenje se razlega čez strehe sveta.

Zadnji žarki dneva čakajo samo še name,
mečejo mojo podobo enakomerno kot vse druge na senčnato divjino
in me vabijo v meglico in mrak.

Odhajam kakor zrak, stresam bele kodre proti pobeglemu soncu,
v vrtincih sipljem svoje meso in ga zbiram v čipkaste trakove.

Zapuščam se prsti, da zrastem iz nje skupaj s travo, ki jo ljubim,
in če si me še kdaj zaželiš, me poišči pod podplati svojih čevljev.

Težko, da boš vedel, kdo sem ali kaj hočem,
a ti bom vseeno koristil
in ti prečistil ter izboljšal kri.

Če me takoj ne najdeš, ne izgubi poguma,
če si me zgrešil tukaj, me poišči drugje,
nekje sem obstal in te čakam.

     

     

     

Prevedel Miha Avanzo

Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Napisal je štiri pesniške zbirke. Iz angleščine, srbščine, hrvaščine in italijanščine prevedel več kot sedemdeset knjig poezije in proze. Leta 2001 je za prevod romana Buda iz predmestja Hanifa Kureishija prejel Sovretovo nagrado.

         

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Walt Whitman
O avtorju
Walt Whitman (1819-1892) se je rodil na Long Islandu v ameriški državi New York. Mlada leta je preživel v Brooklynu, kjer je delal kot kurir, tiskarski vajenec, učitelj in novinar. Med državljansko vojno (1861-1865) je delal kot bolničar, po vojni pa je bil uradnik v Washingtonu. Prva izdaja njegovih Travnih bilk (Leaves of Grass) je izšla leta 1855. Zbirko je vse življenje dopolnjeval z novimi pesmimi, v katerih je preroško opeval panteistični kozmos, naravo, sodobno ameriško družbo in demokracijo. Svojo vizijo novega sveta in civilizacije je spojil z mitološkim izročilom Indijancev.