/ 

Še ena newyorška zgodba

aaa

Goran Gluvić o poslani zgodbi

Ladje so najpočasnejše množično prevozno sredstvo, in počasno  potovanje nudi razmislek o marsičem in marsikom. Zgodba je nastala po opazovanju dveh potnikov, ki sta se spoznala na poti in vneto pogovarjala kot stara znanca. Pomislil sem, kdo ve,  kakšna bo njuna nadaljnja zgodba. Ali se bosta še kdaj srečala, ko odideta vsak svojo pot? Tako se je zgodila tudi moja zgodba.

aaa

***

aaa

»Moja zadnja želja …« je tiho jecljala Lili. »Moja želja … Zapiši vse, kar se je zgodilo … Po resnici … Ohrani …« Prikimal sem. Nato je povesila glavo in njeno telo se je izmuznilo iz mojih rok. Da ne bi treščilo na tla, sta preprečila bolničarja, ki sta jo zagrabila in postavila na nosila. Doktor je vzel stetoskop, ga prislonil na njene prsi, nekaj časa poslušal, iskal pulz, potem pa nemočno odkimal. Bolničar jo je z rjuho prekril čez glavo in sta jo odnesla v rešilca, ki ni vključil sirene, ko je odpeljal. Ni bilo treba. Doktor mi je segel v roko in izrazil sožalje. Vprašal me je, ali sem sorodnik. Odkimal sem. Prosil me je, da obvestim njene sorodnike zaradi obdukcije, in tudi on odšel. Nisem poznal njenih sorodnikov. Pravzaprav sem jo danes videl šele drugič, ko je vstopila, me vsa navdušena objela in se prijela za prsni koš.

Stal sem sam v njenem stanovanju in poslušal grobno tišino, ki jo je kmalu prekinil Greg, ki živel v stanovanju nasproti. V rokah je držal dve steklenici piva. »Pivci za živci,« je rekel. To je bil edini stavek, ki sem ga naučil, a ga je izgovarjal napačno, ker večina Američanov nikakor ne zmore izgovoriti normalnega e-ja na koncu besede, ampak ga tako zoži, da se sliši še tanjše kot i. »Takšno je to življenje,« je srknil malo piva. »Danes si, jutri pa te ni.« Nato se je zamislil nad svojo mislijo in jo takoj popravil: »Ob tem bi bilo bolje reči: včeraj si bil, danes pa te ni več. Kakorkoli že, naj počiva v miru.«

Greg je sedel v naslanjač in nadaljeval: »Žal pa si jo znova srečal tik preden … To je usoda. Resnici na ljubo si tudi ti odlašal s potovanjem v naše lepo mesto. Dolga leta te je vabila, ti si pa cincal. Kaj naj ti rečem v tolažbo? Tudi Odisej se ni hotel takoj vrniti na svojo Itako. Izmišljal si je različne Lotofage, Kiklope, Kirke in kaj vem kakšna nadnaravna bitja še, samo da bi odložil svoj prihod.«

Sedel sem na kavč in globoko vzdihnil. »Jaz se nikamor nisem vračal,« sem rekel. Nič ni odvrnil. Zaplavala sva v svoje misli.

Lili sem spoznal na Marini, potniški ladji, ki je plula v Zadar. Poležaval sem na palubi in bral nek roman Johna Fanta, ko mi je zakrila sonce in vprašala, ali lahko prisede. »Rabim družbo,« je izvlekla cigarete in mi ponudila, naj tudi jaz vzamem eno. Vzel sem, čeprav nisem maral cigaret z belim filtrom. Vprašala me je, kaj berem. Odvrnil sem, da nekega ameriškega pisatelja. Pogledala je platnico. »Ne poznam,« je rekla.

»To je nek pisatelj iz Los Angelesa, ki je v glavnem pisal o Los Angelesu.«

»Jaz sem iz New Yorka.«

»Ah, potem je razumljivo, da ga ne poznaš.«

Predstavila sva se in potem vso pot pogovarjala. Pravzaprav je ona govorila, jaz pa sem prikimaval in pritrjeval s kakšno opazko, ki pa ni bila v nasprotju z njenim vnetim prepričanjem. Govorila je o dveh polovicah nekakšnega sadeža, ki se iščeta, da bi se združila spet v celoto, živela v popolni ljubezni … Jaz pa sem pogledoval proti vratom, kamor je pot vodila v kabine, in si želel, da bi kakšno najela, se dala dol. V enem od svojih pisem sem ji to tudi priznal. Odpisala mi je, da je tudi ona mislila na podpalubje, zato tudi je govorila o polovicah tistega sadeža, a nisem dojel. Res nisem. Dodala je, da je čakala, da jo povabim, sama si pa ni upala neposredno predlagati, ker je slabo poznala evropske navade in bi ji bilo neprijetno, če bi se napačno odzval.

Izmenjala sva si naslove, jaz sem ostal v Zadru, ona pa je nadaljevala pot v Grčijo. Potem sva se dvajset let dopisovala in postala nekakšna penfrenda.

Prek pisem me je nenehno vabila v New York, a me niti malo ni mikalo, da bi zagrizel v to jabolko. Izmišljeval sem si različne izgovore, toda razlog je bil morda malo čudaški. Medtem sem postal pesnik in sem v svoji zanesenosti pod vplivom Lorcine zbirke »Poeta en Nueva York« napisal pesem, ki se začne nekako tako: »Umrl bom v mestu, takšnem kot je New York …« Bil sem še mlad in se še nisem zavedal teže besed, ki te lahko zadenejo kot usodni kroše. Ko sem dojel moč besede, ni pomagalo niti to, da se pesem nadaljuje z :» … takrat ko bo prazen ko bodo ulice kričale od samote …« Odpisala mi je, da njeno mesto nikoli ne bo prazno, četudi jaz pridem, ker se me večina ljudi ne bo bala. Ko pa sem ji napisal, da bi prav gotovo prišel z železnico, če bi peljala naravnost v New York, je odgovorila, da sem velik šaljivec in da si zdaj še močneje želi, da pridem. Vsa ta najina dopisovanja so se dogajala pred internetom. Potem pa je nastopila doba interneta in sem se predal. Nisem mogel dohajati njenih pisem, ki so prihajala najprej vsak dan, potem vsak dopoldan in vsak popoldan, na koncu vsako uro. Morda pretiravam, toda prihajala so zelo pogosto.

In končno sem se znašel v New Yorku z vsemi Lilinimi natančnimi napotki kako priti do njenega stanovanja. Taksi me je pripeljal v East Village ter odložil na vogalu 6. ulice in Avenije D. S prstom je pokazal nekam in rekel, da sta tam naselje Lilian Wald in zgradba, ki jo iščem. Malo sem se čudil, kako to, da ve za Lili, oziroma Lilian Wald, kot je njeno pravo ime, a nisem nič spraševal.

Ko sem izstopil in ogledal okolico, sem takoj ugotovil, da to nikakršna elitna četrt New Yorka. Bloki, stolpnice pa tudi vrstne hiše so me spominjali na blokovska naselja z vsemi marketi, gostinskimi lokali in različnimi uslužnostnimi delavnicami v glavnih mestih evropskih držav, le da so bila temnejše barve. Zadnje navodilo je bilo: če me ne bo doma, pozvoni k sosedu Gregu in ti bo odklenil, če se bom morda morala zadržali v službi.

Sprehodil sem se do konca 6. ulice, zavil na FD Roosevelt Drive in našel štirinajstnadstropno stolpnico, kjer je stanovala Lili. V šestem nadstropju. Ni je bilo doma, torej so jo zadržali v službi. To sem tudi nekako pričakoval. Saj je medicinska sestra po poklicu, pa še na urgenci zaposlena. Tako sem moral pozvoniti pri Gregu.

»Pa si le prišel,« je Greg na široko raztegnil svoj nasmeh in mi stisnil roko. »Jaz sem Greg, evroameričan. Lili te bo zelo vesela. Ne vem, kako si jo očaral tam v Evropi, vem pa, da nenehno govori o tebi. Mislim, da se tudi zaradi tega ni nikoli poročila. A veš, da sploh ni bila prepričana, da prideš. Verjela je, da si boš spet izmislil kakšen trapast izgovor. Dežurna je. Poleti je veliko nesreč in bolezni pri ljudeh, ki ne prenašajo vročine. Pozimi je isto, a obratno. Aha, ključi.« Odklenil je in na široko odprl vrata. »To je to,« je nadaljeval. »Počuti se kot doma. Prekleto, tudi jaz sem te vesel. Zelo.« Odprl je okno. »Pridi, videl boš čudovit razgled na East River.« Stopil sem k oknu. Pogled je bil res čudovit. Ob reki se je razprostiral park z nogometnim igriščem, tekaško in kolesarsko stezo ter še manjšimi igrišči za trening baseballa. »Kaj pa je tisto čez reko?« sem vprašal.

»Tisto ni nič. Pozabi. To je golazen New Yorka,« je odvrnil in čelo se mu je namrščilo. »To so pijavke.«

»A ni to Brooklyn?«

»Ja, bolj desno. Naravnost je neko drugo mesto. Ne izgovarjam imen teh pijavk, ki so se prisesale na New York. New York je Manhattan, zapomni si! Ostali so se prisesali na nas. Če ti kdo od teh okoličanov reče, da je newyorčan, vedi, da laže. Le New Jersey se je ponosno in pošteno distanciral od nas. In kaj mu manjka? Nič.« Potem je zavpil skozi okno: »A slišite, vi tam čez! Pofukal vam bom mater in vse ostale sorodnike, če vas slišim, da govorite, da ste iz New Yorka!«

»A misliš, da so te slišali?« sem hotel zajeziti njegovo jezo s hudomušno opazko.

»Pa še kako so me slišali,« me je začudeno pogledal, kot da bi postavil najneumnejše vprašanje na svetu. »Si kaj lačen?« me je takoj zatem vprašal. Prikimal sem in naročil je hrano. Ko sva pojedla, je rekel, da mora zdaj na internet. »Brez skrbi, Lili bo kmalu prišla. Najbrž je že na poti.«

Tisti dan Lili ni prišla. Niti naslednji dan. Niti Grega ni bilo ali pa ni hotel odpreti, ko sem zvonil pri njem. Odločil sem se, da Lili pokličem po telefonu. Ko je bila vzpostavljena zveza, sem se predstavil in jo pozdravil. »Ali lahko še enkrat poveste, kdo ste?« se je oglasil glas starejše ženske. Ponovil sem svoje ime in priimek. »Oprostite, gospod, toda jaz vas ne poznam,« je odvrnila in poklicala moža. »Želite?« se je oglasil mož. Razložil sem, koga iščem, in na koncu sva ugotovila, da imam napačno številko.

En teden sem se sprehajal po East Villagu, zašel celo v Green Village, se hranil pri Ediju na Aveniji C, kjer so pripravljali avstrijsko hrano z wienerschnizlom vred. Ko ni bilo proste mize, pa sem nadaljeval pot do Kafane, srbske restavracije. Tam je bila zame vedno prosta miza, enkrat celo v kuhinji.

Lili pa še ni bilo od nikoder. Domneval sem, da se mi rahlo maščuje, ker sem z nesmiselnimi izgovori odlašal obisk pri njej. No, če je tako, sem si rekel, bom pa potrpel. In sem trpel v osamljenosti in samoti.

Po enem tednu pa se je pojavil Greg. »Ni se še vrnila?« je vprašal. Odkimal sem, on pa je skomignil. »Takšna je ona,« je rekel in odprl okno. »Pridi pogledat. Tu, kjer je zdaj park prek obvoznice FD Roosevelta, tu je nekoč cvetelo pravo življenje. Tu so bili gati s številnimi ladjami, ki so jih natovarjali in iztovarjali … Polnokrvno življenje. Potem pa so zgradili to obvoznico …« Zdelo se mi je, da je malo zaihtel. »Za vse so krive tiste pijavke in paraziti tam čez. Vsi bi bili radi New York! Vsi!« Slekel je hlače in se prijel za penis. »Poglejte, to ste vi! Moj kurac ste!« Nato je na hitro potegnil hlače navzgor in se obrnil proti meni. »Oprosti, zaneslo me je,« rekel. »Na svoji strani nimam razgleda na reko pa si na vsake toliko dam duška. Upam, da razumeš. Lili mi dovoli.« Odmahnil sem z roko in mu dejal, naj dela, kar hoče.

»Ko smo že pri Lili, poglej doli na pločnik,« je nadaljeval. »A vidiš tisti madež naravnost, desno od tistega grma?« Pogledal sem in res je bil nekakšen madež, posipan z neko belo snovjo. »Vidim,« sem odvrnil. »No, tam je ležala Lili, ko se je vrgla s tega okna.« Zaprepadeno sem ga pogledal.

»Ti tega nisem povedal?«

»Ne … Nisi …«

»No, zdaj sem ti. Oprosti, včasih pozabim zelo bistvene stvari. Ampak se sčasoma spomnim.«

»Se šališ?«

»Ne, res je, sčasoma se spomnim.«

»Mislim glede Lili!«

»Ne, ne šalim se. Lili je moja mlajša sestra, zato mi njena smrt težko pade. Ob smrti očeta in matere sem se zavezal, da bom pazil nanjo in vse drugo. Nisem izpolnil zaveze in čutim zelo veliko, ogromno krivdo.«

»Kdaj je skočila?«

»Dva dni pred tvojim prihodom. Res mi srce ni dalo, da bi ti povedal takoj, ko si prišel. Ko sem te videl tako veselega, ker si končno prišel. Nisem mogel. Oprosti.«

Sedel sem na kavč in poskušal razumeti položaj, v katerem sem se znašel. Čez nekaj časa sem opazil, da je Greg izginil. Stekel sem do njegovih vrat in večkrat pozvonil. Ni odprl, ali pa ga ni bilo doma. Morda se je z dvigalom odpeljal dol in zdaj blodi po newyorških ulicah. Sicer pa mi je bilo vseeno. Vrnil sem se v stanovanje. Hotel sem samo prositi Grega, da me odpelje na njen grob. Vseeno sva si več kot dvajset let dopisovala in bilo bi prav, da ji vsaj svečo prižgem. Do večera sem posedel na kavču in premišljeval, kaj naj storim. Večer se je prevesil v noč in nič pametnega mi ni prišlo na misel.

Potem pa so se odprla vrata in vstopila je neka ženska. »Jaz sem Lili, kdo pa ste vi?« je vprašala. »Ti si Lili?« sem vstal in se predstavil. »Od kod se poznava?« jo je zanimalo. Čeprav se mi je zdelo sumljivo, da ne ve, sem vseeno povedal zgodbo z ladje Marina. »Aha, zdaj se spomnim. Od tega je pa že zelo dolgo. Kaj te je prineslo v New York?« »Ti.« »Oh, a res? Kako lepo, « jo je ganil moj odgovor in oči so se ji zasvetlikale, potem pa se je prijela za prsni koš in začela težko dihati. Pomagal sem ji, da je legla na kavč. Prosila me je, naj pokličem rešilca, ker ima slabo srce in se mora biti čimprej priključiti na aparate. Dva bolničarja in doktor so prišli zelo hitro, zdelo se mi je, da celo prehitro.

Lili je vstala, da bi šla z njimi, a je zgubljala tla pod nogami. Prijel sem jo, a ne dovolj trdno, zato se mi je kmalu izmuznila, srce pa ni zdržalo do priključitve na aparate.

Ko sva potem z Gregom sedela in pila pivo ter se soočala s svojimi mislimi, sem ga nenadoma vprašal: »Lili ni tvoj sestra, ane? Izmislil si si vse skupaj. Tako kot njen skok skozi okno.«

»Pridi, greva v moje stanovanje, nekaj ti bom pokazal in vse ti bo jasno,« je rekel. Odšla sva v njegovo stanovanje in takoj, ko sem stopil v sobo, sta me zagrabila ista dva bolničarja, ki sta bila zdaj oblečena v policajski uniformi. Ob strani pa sta stala doktor in ženska, ki se je lažno predstavila kot Lili. Doktor je bil še vedno doktor, ženska pa medicinska sestra. Bolničarja oziroma policaja sta me zvezala z lepilnim trakom in posadila na stol. Doktor, ki je najbrž res bil nekakšen doktor, mi je vbrizgal neko tekočino v žilo. »To je serum resnice, ni strup,« se je oglasil Greg. »Zdaj pa boš odgovoril na nekaj vprašanj. Prvo: kje si zakopal njeno truplo?«

»Čigavo?«

»No, ne delaj se nevednega. Kje si zakopal truplo moje sestre Lili, ki si jo spoznal na ladji med plovbo po Jadranskem morju?«

»Z Lili sva se razšla v Zadru. Ona je šla v Grčijo, jaz pa …«

»Ti pa si šel z njo, jo okradel in spotoma ubil. Priznaj.«

»Nikoli nisem nikogar okradel, še manj ubil,« sem odvrnil. Doktor je nekaj prišepnil Gregu. »Bomo pa počakali,« je rekel Greg. »Serum resnice bo začel delovati čez kakšnih petnajst minut.«

»Lili se nikoli ni vrnila s potovanja po Evropi,« je nadaljeval Greg. »Vrnil pa se je njen nahrbtnik, seveda izropan. V njem je bil le adresar, v katerem je bil tudi tvoj naslov. Dvajset let sem se dopisoval s tabo, se pretvarjal, da sem Lili. Pa veš, zakaj? Samo da bi te zvabil sem, v New York in se ti maščeval za sestrino smrt. Dvajset let! Včasih sem izgubil živce, tako da me je prijelo, da bi odletel v tisto tvojo Ljubljano in … No, pa so me prijatelji k sreči odvrnili. Rekli so, da se lahko zgodi, da pijavke in paraziti zavzamejo New York, medtem ko me ne bo. Prav so imeli.«

»Nisem ubil tvoje sestre.«

»No, no, počakaj, da začne delovati serum resnice, pa bomo videli, ali boš enako govoril,« se je Greg grenko nasmehnil.

Meni pa se je zdelo, da mi niso vbrizgali nikakršnega seruma resnice, ampak neko drogo, najbrž heroin, ker sem zaplaval in bilo mi je vseeno, kaj bodo storili z mano. Kmalu sem tudi zaspal.

Zbudil me je glasen prepir. Ležal sem na kavču.

»Greg, jaz nisem nobena lezbača! A ti moram še tisočkrat ponoviti!« je grmel ženski glas iz kuhinje.

»Lili, potem mi povej, zakaj se pa še nisi poročila z moškim, čeprav imaš že krepko čez štirideset? Odgovori!« je vpil Greg. Lili je molčala, zato pa ni Greg. Nadaljeval je v bolj pomirjenem tonu. »Fant je čisto v redu. Resda je iz Evrope. Verjemi mi, po dvajsetih letih dopisovanja sem ugotovil, da je iz pravega testa. Poglej, ne boš zgrešila, pa še dobro zgodbo boš imela za svoje vnuke. Prvič se srečata na Jadranu, po več kot dvajsetih letih pa se znova srečata in poročita. Srečni konec in klicaj! Priskrbel sem ti idealnega moža.«

»Dvajset let si človeku lagal, razumeš,« je spet nadaljevala ženska. »Zlagal si se mu tudi, da je moje pravo ime Lillian Wald. Dobro da nisi dodal še Houses. In jaz nisem nikakršna medicinska sestra. Lagal si tudi meni! Kaj si bo mislil o nas? Pa še drogiral si ga. Mislim. Kaj naj še rečem?«

»To sem naredil zanj. Ko sva se dopisovala in načela temo o drogah, sem vedel, da je popolni brezveznik. Napisal mi je, da bi rad poskusil heroin, a ga najbrž nikoli ne bo, ker se boji igle. Zato sem mu danes naredil uslugo.«

»Ti si totalni idiot, Greg. Upam, da ga vsaj nisi strašil s svojimi performansi čez okno in uprizarjal tiste svoje izpade z Brooklynom, Williamsburgom in Queensom.« Greg je skomignil, Lili pa ni našla pravih besed, s katerimi bi ga nadrla, zato je odnehala.

»Tisto z Lillian Wald … Pričakoval sem, da mu bo kapnilo, pa mu ni,« je pojasnil Greg. »Mislil sem, da bo dojel, da gre za naselje.«

Primajal sem se do kuhinje in rekel: »Dobro jutro.« Potem sem se ozrl okrog sebe in vprašal: »A je sploh jutro ali kaj drugega?« In še preden sem mrknil na tla, sem začutil, da je vse že zdavnaj umrlo: ljudje, zemlja, vesolje. To, v čemer sem zdaj, pa so le sanje. Moraste sanje, ki so se začele na ladji Marina, izdelani nekje na Danskem in pripeljani na Jadran prav z namenom, da se na njej srečava Lili in jaz. In se zgodi vse, kar se je zgodilo.

aaa

aaa

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Goran Gluvić
O avtorju
(fotografija Ksenija Mikor) Goran Gluvić (1957), slovenski književnik (pesnik, pripovednik, dramatik, književni prevajalec, član DSP); avtor preko 30 knjižno objavljenih leposlovnih del za odrasle in mladino ter preko 30 gledaliških in radijskih iger; več njegovih knjižnih del je tudi prevedenih. Živi v Grosupljem.