/ 

Govor z Javne tribune o stanju slovenskega založništva in knjigotrštva

  

Javna tribuna o stanju slovenskega založništva in knjigotrštva je bila 23. aprila ob svetovnem dnevu knjige v Narodni galeriji v Ljubljani. Sporočilo avtorice, da je kultura način, kako drug z drugim delamo, posredujemo bralcem kot lepo željo ob današnjem prazniku dela.

 

Spoštovane gostje in spoštovani gosti, dragi kolegi in drage kolegice!

 

V življenju nisem samo pisala knjig, ampak sem jih v pol stoletja, kolikor sem s svojim pesništvom in esejistiko v javnosti, tudi dvajset let prodajala. V knjigarni, kar velja za ves svet, prodajajo knjige, zato knjigarna ni trafika in ni štacuna, ampak je knjigarna. Biti knjigotržec je resen in odgovoren poklic. Tega mu po vseh letih samostojnosti še ne omogočamo.

V teh petdesetih letih nisem samo pisala poezije, ampak sem o njej tudi razmišljala: kulturni politik ve, da brez pesnikov nekega naroda ne nastane nacija. Filozof ve, da, kar je močno filozofskega, se opre na pesništvo, ljudje pa stoletja vedo, da, kar je polno življenjskega, se izrazi s poezijo. Pesniki nas ne mečejo v kruto usodo metafizičnih predstav, ki je žal vedno taka, da erozija smiselno nagiba v nesmiselno.

Vse pesnike vseh časov melje in stiska, vztrajamo v dobrem in padamo v hudo in se sporazumevamo z življenjem. Mi kar naprej dobivamo iz najglobljih kamric srca in kar naprej dajemo. Lepo vas prosim, če dobivate, dajajte tudi vi! Koeksistenca je star program za novo tisočletje!

Kultura ni število gledaliških predstav, izdanih knjig, zaigranih koncertov, število mednarodnih pesniških festivalov. Kultura je način, kako drug z drugim delamo.

Politiki demokratične države dobro vedo, da je revščina pesnikov in drugih, skratka da je revščina namerno povzročeno dejanje. Enako dobro vedo, da demokracija nima argumentov za to, da je moški več vreden kakor ženska, da je menedžer več vreden kakor pesnik. Vulgarna materialnost, ponižujoča masivna banalnost Slovenije ne sme nadomestiti skrbi za celoto, katere del smo.

Pesnik in poezija nas učita svobode, brez katere smo neme priče nesporazuma. Poezija je najtesneje povezana s plastmi, ki so skupne vsem ljudem.

Kadar celota daje del, daje vse. In vseeno ostaja cela. To uči poezija.

   

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

Meta Kušar
O avtorju
Rojena 10. maja 1952 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi. Od leta 1980 dela radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Leta 2012 je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Leta 2015 je dobila Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Pesniške zbirke: Madeira, Ganeš (1993), Svila in lan / Silk and Flax (1997), Ljubljana (2004), Jaspis (2008), Vrt, (2014) Azur/Himmelblau (2015). Druga dela: Intervjuji, Slovenska matica, Eseji (2011), Kaj je poetično ali ura ilegale (2011).