/ 

Prenočišče

 

Vinko Möderndorfer o poslani zgodbi

Brezdomci in begunci so naša stvarnost. In niso begunci samo tisti, ki bežijo pred vojno. Begunci so vsi tisti, ki živijo v svojih deželah, pa s svojim delom ne morejo preživeti, ne morejo plačati položnic in so zaradi tega postavljeni na cesto. Iz državljanov postanejo brezpravni brezdomci. Vsi ti ljudje so begunci in brezdomci v lastnem narodu, med lastnimi ljudmi, v sistemu, ki jih je izkoristil in zavrgel, čeprav so bili pomemben del družbe. Živimo v času globalnega begunstva in brezdomstva. Prepričani smo, da so begunci in brezdomci drugi, pa smo v resnici to mi sami. Zato je treba pripovedovati takšne zgodbe.

 

***

 

Ko je pogledal skozi okno, jih je zagledal.

Trije kontejnerji so bili že polni. V vsakem kontejnerju je bilo enajst postelj. Šest ob dolgi steni brez oken, ob nasprotni steni pa pet. Kjer je okno, je stala samo ena postelja. Vse preostale postelje so bile dvojne, ena vrh druge. Vmes je bil ozek prostor, skozi katerega si se komaj zrinil do svojega ležišča.

Pomislil je: Pa ravno danes je vse polno. Včeraj so bile proste tri postelje. Zahladilo je, je še pomislil. Konec oktobra. Pred tednom dni je bilo še toplo. In kadar je toplo, jih kar nekaj prespi zunaj. Pa tudi zamudili so, tisti, ki stojijo na ulici pred vhodom na dvorišče zatočišča za brezdomce, so zamudili. Ura je deset čez devet. Tisti, ki zamudi, prespi zunaj. Tako piše v pravilniku. Drugi dežurni se tega držijo, on ne. Če kdo zamudi deset minut, tudi pol ure, se je že zgodilo, da je kakšen prilezel celo ob desetih, vedno jih je spustil v kontejner. Samo če je bila postelja prosta. Kaj naj bi ga pustil na mrazu?! Da revež zmrzne?! Res pa je, da je to storil poredkoma. Ljudje se hitro razvadijo. A ono barabo si pa spustil ob pol desetih v kontejner, mene pa nočeš? To je krivica! začnejo tuliti in razgrajati, se boriti za pravico … In ni tragičnejšega kot brezdomec, ki protestira in išče pravico. Nihče ga ne jemlje resno. No, sicer pa v tej deželi nikogar, ki protestira, ne jemljejo resno. Treba se je držati pravil. Vsaj v centru za brezdomce. Pravila so red. Red pa je tisto, kar poganja življenje. Življenje brez reda je izgubljeno.

Ob devetih zvečer se vrata zaprejo, umivanje, tuširanje, ob desetih se ugasnejo luči. Ob šestih zjutraj bujenje, ob sedmih do osmih zajtrk, ob devetih vsi ven, na mestne ulice in parke, center se zapre. Odpre se spet ob šestih zvečer. Večerja. Umivanje. Spanje. Rutina, ki v življenje brez cilja vnese vsaj malo reda. To je dobro. To jim pomaga. Torej: nobene izjeme! so mu govorili. Vendar, človek ni stroj. Odstopanja so človeška.

Od daleč jih je gledal, kako so stali na ulici pred centrom. Zamudili so. Pa ne preveč. Spustil bi jih, ampak kaj, ko ni nobena postelja prosta.

Stopil je iz dežurne hišice. To je bila odslužena vratarnica. Prostor meter in pol krat dva metra. V njem pisalna miza in dva stola. Stol kovinski in še eden, malo bolj udoben, oblazinjen, v katerem si lahko celo zadremal. Na steni izpisane nujne telefonske številke: policija, nujna pomoč, številke preostalih centrov, socialne službe … Potem koledar iz leta 2000. Nihče ga ni zamenjal. In razpored dežurstev. Na mizi tudi vse za pripravo kave in čaja.

Stopil je do kuhinje. Do pokritega dela dvorišča pred manjšim kontejnerjem, kjer so razdeljevali hrano. Hrano so jim pripeljali s kombijem malo pred šesto zvečer. Enolončnice, kruh. Iz bližnjega hotela so ob torkih in petkih poslali staro pecivo, stare sendviče, kakšen kos sira … Pred kontejnerjem so bile mize in klopi, kjer so lahko jedli. Pozimi so se drenjali v majhnem kontejnerju. Kadar je bil hud mraz, so jedli po skupinah. Za vse v ogrevanem kontejnerju ni bilo prostora. V spalnih kontejnerjih je bila hrana prepovedana. Pijača še posebej. Varnostnik, ki je stal ob vhodu, jih je pregledal. Človek bi težko verjel, kam vse so skrili pijačo. Ženske so si tlačile steklenice med noge. Njihova racajoča hoja, hodile so res na široko, jih je vedno izdala. Enkrat je klošar Fredi rum pretočil v plastično vrečko, jo zavozlal in si jo s samolepilnim trakom zalepil na trebuh. Ampak vrečka je imela drobne luknjice, zato je smrdel po rumu že na daleč. Varnostnik ga je slekel do pasu in seveda našel alkohol. Tisto noč ga dežurni zatočišča za kazen ni pustil v kontejner, nagnal ga je na ulico. Za vzgojni vzgled drugim. Bila je zima. Eden najbolj mrzlih januarskih dni. Fredi je zmrznil.

V kuhinji in na klopeh pred njo je bilo vse polno. Preštel jih je … Nobena postelja ne bo prosta. Ozrl se je čez dvorišče proti vhodu v zavetišče. Varnostnik, ki bo z njimi do polnoči, je stal na pragu, se pogovarjal s skupinico in odkimaval.

Zamudili so. Res je. Vendar to ni tako hudo. Huje je, da zanje res ni proste postelje.

Jaz nikoli ne zamudim, o, ne, to pa ne, zamudim ne, ker če zamudim, me Marija ne bi imela rada, jaz sem njen sin, kot Kristus, ne tako mlad, ampak sem, njegov brat sem, zato ne zamudim, o, ne, zamudim ne, enkrat sem, pa me je Marija po prstih, au, me je, po prstih … je blebetal stari Gojo, ko je videl, da gleda proti vhodnim vratom. Marš u pičku materno, golaž pa fižol! je zaklel študent. Rekli so mu študent. Nekoč je bil študent. Hvalil se je z dvema končanima letnikoma, potem pa je ostal na cesti. Pogledal ga je prek rame. Študent se je basal z golažem. Ena žlica, pol kosa kruha, druga žlica, druga polovica kosa kruha, tretja žlica, nov kos kruha … Šefe! se je zadrla Mici iz ozadja, zadnjič je pogledal v knjigo z njenimi podatki, imela je dvaintrideset let, videti jih je bila šestdeset in več. Brazgotinast obraz. Bila je glasna, zato je šla vsem na živce. Kar naprej so jo tepli. Odkar dela kot prostovoljec v tem centru, je nekajkrat klical policijo in prvo pomoč. Spomladi jo je nekdo porezal po obrazu. Vse od leve sence do brade. Na licu se je meso odprlo čisto v ustno votlino. Videli so se zobje. V stranišču, kjer jo je našel, je bilo vse krvavo. Mislil je, da je mrtva. V bolnici so jo zakrpali, ker pa je bila samo brezdomka, se niso preveč potrudili. Grobi šivi, meso dano skupaj, ličnica čez ličnico … Vse se je zaraslo v grdo bulasto brazgotino. Polovica obraza je bila tako iznakažena, da je težko govorila. Takrat, ko jo je nekdo zaklal v obraz, je policistom rekla, da se je sama. Kje pa je potem nož, s katerim si se? je vprašal policist. V stranišče sem ga vrgla, je rekla. Nikoli ni nikogar izdajala. Šefe!! je še enkrat zakričala. Ko se je končno le ozrl, je rekla: Tile zunaj so pa mladi. Prikimal je. Jaz sem bil tudi mlad, je zabrundal nekdo ob mizi, najbrž Lojz. Če so mladi, naj zunaj spijo. Mi, ki smo stari, bomo pa noter, je nekdo zamodroval s hrapavim glasom. To je bil Sandokan. Tako so mu rekli. Nekoč je imel črne in goste lase, kot znani televizijski zvezdnik iz začetka osemdesetih let. Zdaj je bil ves siv. Ne samo v lase, tudi v obraz. Pred kakšnim letom je spil pol stekleničke terpentina. Komaj so ga rešili. Od takrat je siv. In glas ima hrapav.

»Ob desetih bom ugasnil luč,« jim je rekel in se odpravil proti vhodu, da bi ne poslušal jamranja in bentenja, ki je po navadi sledilo takšni napovedi. Varnostnik se je takoj, ko se je približal, umaknil na dvorišče. Z veseljem je prepustil pregovarjanje dežurnemu.

Zdaj jih je videl bolj natančno.

Pet jih bilo. On, ona in trije otroci.

Oče in mati sta bila stara nekaj čez trideset. Najmlajši otrok, ki je spal v materinem naročju, je imel kakšna štiri leta. Največja punčka pa kakšnih dvanajst. Za roko je držala bratca. Najbrž je bil prvošolček. Na hrbtu je imel veliko in precej obrabljeno šolsko torbo. Bila je zakrpana po vogalih, malemu pa so oči ponosno žarele, šolsko torbo je nosil kot velik in pomemben zaklad. Poleg družine je stal otroški voziček, napolnjen s plastičnimi vrečkami, v katerih so bile obleke, ob straneh pa je bilo obešenih nekaj loncev. Na tleh so stali trije kovčki in še nekaj plastičnih vrečk. Najstarejša hči je v naročju stiskala knjigo. Bila je precej zdelana knjiga. Lahko je prebral naslov: Slovenske narodne pravljice.

Družina je bila skromno, vendar lepo in čisto oblečena. Videti so bili, kot da so šli na nedeljski izlet, samo voziček in kovčki so bili jasen znak, da so deložiranci. Vedel je to. Poznal je takšne družine. Dopoldne so jih deložirali, ves dan so se potikali po mestu in zdaj so iskali prenočišče. Mati je imela nemirne oči, ki so begale na vse strani. Velika skrb je bila v njih. Tudi to je poznal. Nobenega joka več, nobene žalosti, samo skrb.

»Rabili bi prenočišče,« je rekel moški.

»Vem,« se je nasmehnil. V teh letih, kar dela kot prostovoljec v zavetišču, se je naučil, da mora biti dobre volje, če se le da. Dobro je tudi, da poskušaš biti duhovit. Seveda pa je važna mera. Duhovit, vendar ne žaljiv. Dajati moraš vtis: Življenje je lepo. Vse bomo uredili. Ni problema.

»Danes zjutraj so nas …« je rekel moški.

»Ni treba razlagati,« ga je prekinil z nasmehom, »vse bomo uredili.«

»Tisti gospod,« je rekel moški in pomignil proti varnostniku, ki je stal pri mizah pri kuhinjskem kontejnerju in jih od daleč opazoval, »pravi, da imate vse polno.«

»Res je, ampak bomo uredili,« se je spet nasmehnil. »Kako pa je tebi ime?« se je sklonil k deklici. Ni mu odgovorila. Samo še bolj je stisnila k sebi knjigo pravljic.

»Ravno je večerja. Če želite …?« Ni hotel uporabiti besede lačni. Družina je še pred pol dneva imela dom. Najbrž so živeli v hudi stiski, ampak prostor, v katerem bivaš, je dom, ne glede na to, da so ti izklopili elektriko, da hodiš po hrano na rdeči križ; predmeti, ki jih imaš razpostavljene po policah, so tvoja last, občutek doma daje človeku občutek ukoreninjenosti. Dom je zavetje. Ko človek ostane brez doma, ostane brez korenin. Počuti se izruvanega, iztrganega, zavrženega. Kot da ga je izločil lasten narod.

»Smo že jedli,« je rekel moški.

Ni bil prepričan, če je to res. Ljudje tako težko priznajo, da so lačni. Pogledal je malega, ki je mimo njega strmel na dvorišče, naravnost k mizam, kjer so brezdomci jedli. Vse od miz je dišalo po težkem golažu. Zdelo se mu je, da je otrok požrl slino.

»Res lahko …« je ponovil ponudbo, »veliko hrane je ostalo …«

»Smo že jedli,« ga je prekinil moški, »samo prenočišče rabimo. Za nocoj.«

Prikimal je. Pogledal je žensko. Umaknila je pogled in pobožala spečo punčko v svojem naročju. »Počakajte. Bom uredil.«

Vrnil se je na dvorišče in naravnost k bivalnim kontejnerjem. Odprl je vrata v kontejner številka ena. Vonj po postanem in predihanem zraku, smrad starih nogavic in težkega človeškega znoja mu je butnil v nosnice. Nekaj jih je že sedelo na svojih posteljah. To je bil ženski kontejner. Lulu je prebirala vsebino svojih neštetih plastičnih vrečk, ki jih je že leta nosila s sabo. V vrečkah je imela bogastvo: prazne škatlice vžigalic, lepo poravnane papirčke bombonov, pa jesenske liste pisanih barv … Tako dolgo jih je nosila v svojih vrečkah, da so se spremenili v prah. Potem si je prah jesenske bukve vtirala v lice in zraven vsem razlagala, da se bo spremenila v drevo, ker drevesa nikoli ne zebe in ker živijo tisoč let. Na postelji ob oknu je ležala Katra. Gledala ga je: »Jaz ne dam svoje postelje,« je rekla, kot da bi mu brala misli.

»Nič nisem rekel,« ji je odgovoril.

»Mislil pa si!« mu je zabrusila. »Tistim pred vrati hočeš zrihtat. Ampak jaz ne dam, ne dam, ne dam!«

»Saj res, ko si že omenila …« je rekel, čeprav je vedel, da Katra ne bo popustila, »zakaj ne bi vedve z Lulu to noč spale skupaj, mama z otrokoma pa bi na tvoji postelji.«

Pričakoval je, kaj se bo zgodilo, in se je. Katra je začela kričati, kot da so jo napadli, kot da jo hočejo oropati: »Ne dam, ne dam, ne dam … ne daaaaaaam!!« Začela je vreščati in skrivati svoje vrečke pod mnogimi jopicami in puloverji, ki jih je imela navlečene nase: »To je moje, to je mojeeeeee!!«

Zaprl je vrata za sabo in pohitel h kuhinjskemu, kontejnerju, ženski pa sta še vedno kričali. Ustavil se je pred mizami. Vsi so ga gledali. Vedeli so, kaj se mu mota po glavi. Nagovoril jih je: »Mlado družino so deložirali,« je rekel …

»Mene so tudi,« mu je vskočil v besedo Lojz, Sandokan pa je nadaljeval: »Ko so mene in moje zabrisali na cesto, smo šli pod most, vsi trije, mi ni nihče pomagal …«

»Poslušajte,« je nadaljeval glasneje, »takole predlagam … Lojz in Gojo bosta spala skupaj, na njuno posteljo bomo dali očeta in fantka …«

»Neeeeee!« je zakričal Gojo in z dlanjo udaril po svojem krožniku, da je odletel Študentu v naročje, »to je krivicaaaa!« je kričal, »udbaši so me, pa Tito me je, pa vzeli so mi penzijo, pa sem garal … To je krivicaaaa! Zdaj mi bojo pa še posteljo … Pa mizo, pa žlico, pa parcelo pa vozni park, oni pa lahko …« kričanje se je spremenilo v jok.

»Vse bo v redu, Gojo, vse bo še v redu,« ga je skušal pomiriti … Gojo se je nenadoma sesedel in zakopal obraz v dlani.

»Resno vas sprašujem,« se je obrnil k drugemu delu mize, kjer so sedeli tisti, ki so šele nekaj časa na cesti in jim brezdomstvo še ni leglo v dušo. »Samo za to noč. Družina potrebuje počitek. Deložirali so jih. Kdo jim odstopi posteljo. Dve postelji potrebujemo. Eno za mamo in obe punčki, drugo za očeta in fantka.«

Samo gledali so ga. Nihče ni odgovoril. Potem je nekdo rekel … Ni se mu spomnil imena … Niko, Marko, Janez … Kakšen mesec že hodi spat v kontejnerje … Štirideset let ima. Eden redkih, ki še ima voljo. Brezdomstvo zlomi voljo in dostojanstvo. »Ves dan sem na cesti, moram se naspat.« Preostali so kimali.

Kaj pa ženske? je pomislil. Ženska solidarnost. Marto so deložirali pred leti. Najprej je izgubila službo, potem je zbolela, ko se je vrnila iz bolnice, ni imela več stanovanja … Ona se še spominja. Pogledal jo je. Zraven nje je sedela Mici. »Vedve bi lahko spali skupaj …« je rekel. »Dajta, naredita mi uslugo …«

Marta ga je samo gledala, potem je rekla: »Postelja je edino, kar imam.«

Zdaj je tudi Mici dvignila svoj zmaličeni obraz. Ni vedel točno, ali ga gleda ali govori v prazno: »Meni ni nobeden nikoli pomagal.«

Vedel je, da ne bo nihče odstopil ležišča. To so bili ljudje, ki se niso hoteli več za nikogar žrtvovati. Težko je biti dober, če nihče nikoli ni bil dober s tabo.

Stopil je čez dvorišče proti dežurni hišici. Mlada družina je še vedno stala na cesti. Niso se premaknili. Mama je stiskala spečega otroka v naročju. Mala dva sta stala poleg in se tiščala drug ob drugem kot dve prestrašeni živali. Same oči so ju bile. Oče je negibno zrl v tla … Dvignil je roko in jim pomahal. Pri tem se je poskušal nasmehniti: Urejam zadeve. Še malo pa bo …

Pred vrati odsluženega vratarskega kontejnerja je stal varnostnik: »Kaj boš naredil?«

»Pomagal mi boš,« je rekel in vstopil v kontejner.

»Kaj?«

»Mizo bova odnesla ven. Vse bova odnesla ven in sem postavila posteljo. Tu bo spala mama z otroki, oče pa bo v kuhinji na stolih. Toplo je. Bo že preživel.«

»Pa se to lahko?« je vprašal varnostnik in se popraskal po glavi.

Ni odgovoril. Iz vratarskega kontejnerja je začel vleči mizo. »Zadaj za kuhinjo so na steno prislonjeni deli bolniške postelje. Jo bova sestavila.«

»Ti si šef,« je rekel varnostnik in se z lenimi koraki odpravil proti kuhinji.

Mizo in oba stola je zrinil pred kontejner in ob steno. Dva metra krat meter in pol. Ravno prav prostora. Odeje bo nabral v drugih kontejnerjih. Na nekaterih posteljah sta po dve. Mama in trije otroci bodo na toplem, očetu pa bo čez noč on delal družbo. V kuhinji je toplo. Zložil bo nekaj stolov in čez pogrnil stare odeje. Za očeta bo ležišče, on bo bedel. Pa saj tako nikoli ne more spati.

Mimo vratarske hišice so se odpravljali brezdomci vsak v svoj kontejner. Opazovali so ga, kako je praznil prostor. Nihče ni rekel nič. Šli so mimo mirno in tiho. Tudi on jim ni namenil pogleda. Naj vejo, da so ga razočarali.

Varnostnik je privlekel železno ogrodje postelje. Sestaviti sta ga morala v prostoru in to ob zaprtih vratih. Vrata so se namreč odpirala v prostor. Ko je bila postelja sestavljena, so se odprla komaj toliko, da si se stežka zrinil v vratarnico. Postelja je v celoti napolnila prostor. Prostora res ni veliko, jih pa zato ne bo zeblo, je pomislil. Vsaj to noč jim bo toplo.

»Tako,« je bil zadovoljen. »Zdaj pa še odeje in žimnica …«

»Vi ste šef,« je zaskrbljeno zamomljal varnostnik, »jaz samo ubogam.«

»V tretjem kontejnerju, takoj za vrati, je stara žimnica. Na eni strani je umazana …«

»Vem, ja,« ga je prekinil varnostnik. Bil je v službi, ko si je stari Maks pred mesecem dni na zgornji postelji prerezal vrat. Do jutra ne bi vedeli, če ne bi kapljalo na spodnjo posteljo Sandokanu naravnost na obraz.

»Obrnila jo bova, pa bo.«

Varnostnik je prikimal in odšel proti kontejnerju številka tri.

Tako, pa je urejeno. Bil je zadovoljen. Spravil jih bo pod streho in na toplo za eno noč. Lahko tudi za dve, kolikor bodo potrebovali. Jutri bo že kako priskrbel še eno posteljo, mogoče bi lahko uporabil nosila prve pomoči. Bolje kot zloženi stoli v jedilnici.

Zadovoljno je stopil čez dvorišče proti vhodnim vratom.

Na cesti ni bilo nikogar.

Pogledal je nazaj proti kuhinjskem kontejnerju in klopem. Upal je, da ga čakajo tam.

Klopi so bile prazne. Samo Mici je sedela ob strani in ga gledala.

»Šli so,« je rekla skoraj z nasmeškom. »Medtem ko si se ti mučil, so kar šli,« in se je zasmejala.

Srce mu je začelo razbijati. Občutek strahu. Ja, strah. Kaj bo z njimi? Kam so šli? Kdaj so šli? Kje bodo spali?

»Par minut nazaj so šli,« je rekla Mici, kot da bi brala njegove misli. »Ti si se mučil, oni so pa podurhali. Ljudje pa res ne znajo biti hvaležni!«

Stekel je na ulico. Pogledal levo, desno. Nikjer nikogar. Spustil se je po pločniku navzdol, vse do križišča.

Ni jih bilo več. Izginili so.

Ko se je počasi vračal do velikih pločevinastih vrat, ki so odpirala pot na kontejnersko dvorišče enega izmed mnogih bivališč za brezdomce v tej deželi, je vedel: Nikoli več jih ne bo videl. Izgubili so se. Čakali so, da bi jim kdo pomagal, potem so izginili.

»Ljudje se izgubljajo,« je rekel naglas. »V tej deželi se ljudje izgubljajo in nihče tega niti ne opazi.«

Stopil je nazaj na dvorišče in zaprl vrata, ki so kovinsko zaškripala, kot bi nekdo javknil v čudni bolečini.

Ura je bila že več kot devet.

Pogledal je proti kuhinjskem kontejnerju, Mici ni bilo več tam. Odšla je spat.

 

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Vinko Möderndorfer
O avtorju
(fotografija Boštjan Pucelj) Vinko Möderndorfer je pesnik, pisatelj (za odrasle in otroke), dramatik, gledališki in filmski režiser, esejist – eden najpomembnejših in najbolj raznovrstnih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegov opus šteje preko sedemdeset naslovov, ustvaril je več kot sto gledaliških in opernih režij, posnel tri celovečerne filme. Temu primerno je tudi število različnih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Letos je prejel tretjo Grumovo nagrado, jeseni objavil obsežen roman Druga preteklost, pred izidom je antologijski izbor iz njegove poezije. - Rojen 22. septembra 1958 v Celju, 1982 je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.