/ 

Jajce

 

Agata Tomažič o poslani zgodbi
Portal Vrabec Anarhist mi je ljub že zaradi imena – ne le, ker na tihem odobravam anarhijo, temveč predvsem zato, ker anarhijo zelo odkrito odobravam pri vrabcih. (O Cankarju je pa letos tako in tako govor že celo leto, in ne bom še jaz pristavljala svojega lončka.) Pri odločanju, katero zgodbo nameniti za objavo na tem portalu, zategadelj nisem bila niti malo v dvomih: o jajcu.
Jajce brez rumenjaka pri kokoših nesnicah ni tako redek pojav, saj za takšno jajce obstaja kar nekaj poimenovanj, med njimi nemalo prostaških, vsaj v angleščini. Pri nas se mu menda reče slepo ali prazno jajce. Na spletu je najti tudi duhovičenja, da so takšna jajca nadvse uporabna za jedi, pri katerih je treba porabiti samo beljak, in da so tudi mnogo bolj zdrava, saj rumenjak vsebuje preveč holesterola. Jaz pa mislim, da so jajca brez rumenjaka neke vrste nedokončani izdelek iztrošenih kokoši nesnic in kot taka simbol njihovega izkoriščanja v baterijski reji. Zgodbo posvečam vsem kokošim nesnicam, ki se še niso izvile iz okovov baterijske reje.

 

***

 

Skodelica za kavo je imela na robu debelo trojno četrto oranžnorjave barve in napis Bellevue Liburnia. Natakar, ki se je približal mizi z vozičkom, naloženim s sedemnajstimi pločevinastimi vrčki za kavo, je bil oblečen v telovnik podobne barve, s kakršno so bile okrašene kavne skodelice in krožniček in sploh vse na mizi v obedovalnici hotela. Vrčki za kavo so bili razvrščeni v nepravilnem vzorcu, po pet, štiri, šest in dva v vrsti, je spreletelo Rajka. Nervozno se je presedel na stolu in skorajda dvignil roko, češ, ne, ne bom kave, ko je natakar pograbil prvi vrček, ki mu je prišel pod prste, ga v loku dvignil in v še silovitejšem loku začel izlivati iz njega rjavkasto tekočino. Žuborela je v srednje močnem curku – zaradi padca z višine vsaj triindvajsetih centimetrov, je pomislil Rajko – in se tudi penila kot kak slap. Demonstracija veščine, pridobljene v vrhunski gostinski šoli, je gospoda osivelih las, žalobno pritisnjenih k lobanji, ki je sedel za mizo, pogrnjeno s povsem gladkim, polikanim in poškrobljenim prtom, navdajala z nezaupanjem in tesnobo. Kot v krču je opazoval natakarja, od vsega začetka vedoč, da bo nekaj šlo narobe. Nekaj, česar še ni mogel ubesediti, a mu je notranji čut nezmotljivo dopovedoval, da se bo sprevrglo v katastrofo. Nekaj, kar se zgodi vedno. Njemu, kjerkoli.

»Au!« se je izvil krik iz Rajkovih ust, ko je na njegovih prav tako sveže polikanih hlačah iz svetlosive česane volne pristal pljusk vrele kave. Manj kot delec sekunde je trajalo, da je tekočina prišla v stik s kožo na njegovem bedru, in nato še kakšno nanosekundo, da so živčni končiči iz kože v možgane poslali sporočilo o temperaturi tekočine, ki je bila nevarno blizu vrelišču vode. Madež pa se je večal in večal.

Natakar je, kot bi nenadoma prestregel namig inšpicienta, skritega nekje za debelimi zavesami, nagubanimi ob velikanskem panoramskem oknu, ki je gledalo na zimsko veduto morja, smuknil v drugo vlogo. Možakar v najboljših letih, čigar zgornja ustnica je bila obrasla z zdravimi, trdimi in gostimi črnimi brki, se je kot na ukaz prelevil v ponižnega vajenca, nevrotično potresajočega z bombažno krpo in prihuljeno ukrivljenega hrbta.

Rajko ga je, kot bi se bojeval z nevidno nadležno mesarsko muho, nejevoljno odgnal z zamahom z roko in skozi zobe iztisnil, da ne rabi njegove pomoči, da si bo že sam izmil madež. Nato se je počasi dvignil izza mize in se napotil proti stranišču. Počasi, s preudarnimi, zmernimi koraki. Bolečina je popustila, madež je ostal. Lagal bi si, če bi rekel, da česa takega ni pričakoval. Če se je ta neljubi pripetljal imel zgoditi enemu samemu gostu, ki je tisto jutro zaužival zajtrk v tistem hotelu, enemu samemu udeležencu simpozija, bi stavil vse, kar je imel, da bo to on.

Ko se je vračal iz stranišča, kjer si je najprej slekel hlače in jih poskušal oprati pod curkom vode iz pipe, drgnil in mencal je, dokler si ni priznal, da je vse skupaj stvar samo še bistveno poslabšalo, se mu je na obrazu zrcalil skorajda kot nek pridih olajšanosti. Zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi. Včasih se polije rdeče vino, drugič kava, včasih – in to je še najbolj mučno – se na njegovi kravati vleče podolgovata rumenkasta packa jajčnega rumenjaka. Včasih zmanjka izdelka, na katerega v vrsti čaka že dobro uro. Včasih mu tik pred nosom zaprejo pošto. Ali se prižge rdeča luč, ko se že pripravlja, da bo zapeljal v križišče. Včasih pride do napake, njegovo ime zamešajo z imenom koga drugega in potem ostane brez sedeža na vlaku. Ali letalu. Včasih se zgodi, da mu žena pri zajtrku pove, da ga zapušča. Ne, to se je zgodilo samo enkrat doslej.

Rajko si je nekoliko dvignil hlače in spet počasi sedel za mizo. Kava v skodelici se še ni docela ohladila, ponesel si jo je k ustom in usmeril pogled skozi steklo, na razburkano morje, ki ga je bičal veter. Vedel je, kdaj se bo obdobje slabega vremena končalo – najjasnejše sonce bo posijalo jutri popoldne, ko bo simpozija konec in se bo povzpel na avtobus, ki ga bo popeljal iz obmorskega letovišča. Sladostrasten nasmešek je preplavil njegov obraz, ko je pomislil na to.

Olajšanje je pri njem trajalo že kar nekaj časa. Prišlo je nenadoma, kot lahna sapica v zadušljivi poletni sopari, razprl je roke v pomirjenosti in se predal blaženosti. Prišlo je najbrž tistega dne, ko ga je žena obvestila, da odhaja. Brez napovedi, brez kakršnihkoli znakov, ki bi jih Rajko mogel zaznati ali razbrati, skoraj kot v filmu. Za skoraj takole mizo z zajtrkom, le da s še bolj poglajenim prtom in s pravilno razporejenim priborom, skodelicami in krožniki. Obrisala si je usta s prtičem, ga z ihto zagnala na mizo, da je Rajko osorno pogledal izza svojih bralnih očal, katerih vrvica mu je pohlevno povisevala okoli vratu, in rekla: »Grem.« Potem je vstala in šla, še prej pa s kretnjo, ki je nedvoumno izpričevala visoko stopnjo zanjo sicer neznačilne nasilnosti, prevrnila skodelico s še nepopito kavo. Takrat je vedel, da je ne bo več nazaj.

Pravzaprav je trajalo kar nekaj dolgih minut, da je uzavestil, kaj se mu je zgodilo. Ven in ven si je predvajal spomin na prizor v svojih možganih, v katere se je kot v mehek mulj nepovratno vtisnilo vse, kar je kdaj samo za hip prifrlelo mimo njega. Od vsega ga je najbolj začudilo, da je ženska, ki mu je tako ogorčeno sporočila, da odhaja, tako stara, udrtih oči in povešenih ličnic. Šele tedaj je spoznal, da je v njegovih očeh od prvega trenutka, ko jo je ugledal, okamenela v nekakšno brezčasno podobo večne lepote in miline. Njena koža je bila vedno tako gladka, oči sinje sijoče in pšenični kodri tako mehko padajoči, ušesne mečice pa tako micene in jedre, da ni opazil sprememb, ki jih je minevanje let zadalo tudi njej. Ničesar ni opazil. Gledal je nanjo kot na dragocen kip, ki se ne spreminja in je edini način, s katerim se temu neživemu predmetu lahko izkaže tiho spoštovanje in naklonjenost, da se nekajkrat na leto z njega nežno obriše prah.

Kar je pomnil – in Rajko je v resnici pomnil čisto vsak hipec svojega budnega stanja – je bilo srečanje z Magdo edini dogodek, v katerem ni prevladala njegova negativna naravnanost, njegovo globoko ugnezdeno prepričanje, da bo prej ali slej, še najverjetneje pa takoj zdaj, vse šlo po zlu. Toda če bi bile gibljive slike iz katerega koli obdobja njegovega življenja, ki si jih je bil sposoben predvajati kadarkoli, opremljene s kakšnim globljim uvidom, didaskalijami njegovih čustev ali misli, bi sprevidel, da zasluga za to ni bila njegova, temveč njena. Magda je bila tista, ki se je odločila, da bo tistikrat tako, kot je bilo. Magda je bila tista, ki je tudi v nadaljevanju filma, v nekaj desetletjih, odkar so se njune poti staknile in vsa ta dolga desetletja brzele po istem tiru, vsakič znova poskrbela, da je od Rajka odvrnila vse neprilike in tegobe, pred katerimi je on že vnaprej klonil in si jih s svojo sprijaznjenostjo nekako hote priklical nase. Toda tudi njene moči so bile omejene in tudi njena dobronamernost je imela omejen rok trajanja. Na njej je bil izpisan tisti datum, ko je prevrnila skodelico kave in se s kovčkom v roki odpravila novi, svetli prihodnosti naproti. Sama.

Ampak tudi Rajko in njegovo vedènje sta imela globljo razsežnost. Ni bil on tisti, ki se je zavestno odločil za tako imenovani negativizem, ki mu ga je Magda očitala ob razhodu, kot da bi šlo za pridobljen in negovan vedenjski vzorec. Njegov negativizem je bil le obrambni mehanizem, ki ga je varoval pred nasilnostjo upanja, pred krvoločnostjo obetov, ki lahko razmesarijo človekov drob od znotraj. Življenje je posejano s prelomnimi točkami in trenutki, v katerih se vse lahko obrne in kjer te lahko obsijejo žarometi slave in te ogrne blagodejni plašč sreče za vedno. Zelo jasno določene so te točke in vsakdo čuti, kdaj se jim začne približevati. Takrat je nevarnost največja: boš podlegel upanju in tvegal skelečo bridkost razočaranja, ki te bo razžirala še leta zatem, ali se boš podal po manj vratolomni, uhojeni stezi sprijaznjenosti, ki te ne bo ponesla v višave, a te tudi ne bo strmoglavila v globočine pobitosti in strtih kril? Rajko nikoli ni zmogel smelosti, da bi se dvignil in zakorakal po drugi poti, po poti upanja. Njegova pot je bila varnejša in bolj predvidljiva, čeravno prav nič vesela. A bila je ravna in ni opisovala vratolomnih višinskih razlik, človek je mogel najti spokoj tudi v stabilni in zmerni nesreči. Ali ni stabilna nesreča oksimoron, mar ni stabilnost znak sreče? Rajko je že vnaprej vedel, da njegova doktorska disertacija kljub nominaciji ne bo dobila Prešernove nagrade, vedel je, da ne bo nikoli imenovan za predstojnika inštituta, vedel je, da se njegov in Magdin otrok ne bo nikoli rodil, čeprav je tokrat kazalo, da se bo. Ni se upognil, bil je stabilen v svoji nesreči. Srečen v svoji stabilnosti.

Zrl je v vlažni madež, ki je obsegal dobršen del blaga med njegovima nogama. Kot obnemogel starec z usihajočimi življenjskimi funkcijami, ki se je nevede pomočil v hlače. Bilo mu je vseeno. Vseeno, četudi se do njegovega nastopa na simpoziju ne bo posušil. Tako ali tako ga ne bo nihče poslušal.

Zaslišal je zvok vrtenja kolesc. Natakar z vozičkom, tokrat naloženim s trdo kuhanimi jajci v keramičnih posodicah z oranžnorjavimi črtami, se mu je spet približeval. Bilo jih je triindvajset. S strahom v očeh mu je izročil jajce, Rajko pa ga je s hvaležnostjo v pobešenih rjavih, prijaznih kot španjelovih, sprejel. Vedel je, da zdaj nič več ne more iti po zlu. Mokri madež na hlačah je bil njegov zaveznik. Segel je po žlički in razbil jajčno lupino ter odstranil kosce, nato pa iz poprnice stresel nekaj zrn na belino, ki se je risala med rjavkastimi razpokami. Zajel je beljak z drznim gibom in se v mislih že pripravljal na sočnost rumenjaka, na rahlo slankasti okus, oplemeniten z zrnci popra. Prežvekoval je pusti beljak in pogledoval po obedovalnici. Za večini miz sta sedela po dva ali po trije, stanovski kolegi so se zvečine poznali in se posedli skupaj. Le on je za svojo mizo sameval. Prava reč, nič drugega si ni obetal. Zarinil je žlico spet v jajce in si risal trenutek, ko bo rumenjak brizgnil na plano v vsej svoji živahnosti, polnosti okusa. Toda zdaj še ni bil ta trenutek, očitno je bil skrit globlje, čisto na dnu jajca. Pogoltnil je, nekoliko z gnusom, še en grižljaj beljaka in prijel za rezino kruha, ki si jo je pripravil za čas, ko bo treba popivnati rumenjak. Pomešal je z žličko po jajčni razbitini. Nič se ni zgodilo. Segel je v žep suknjiča in si nadel očala. Ponovil gib – odstranil nekaj apnenčastega oklepa in v usta ponesel še malo beljaka. Skremžil se je, njegov um je zdaj že pričakoval rumenjak, a ga ni bilo.

Čisto malo jajca je še ostalo, rumenjaka pa nikjer. Izdolbel je še zadnje dele gmote iz lupine, si ponesel žlico z bero čisto k ustom in zaškilil od groze: beljak! Rumenjaka sploh ni bilo. Postregli so mu z jajcem brez rumenjaka. Ne neverjetnim, a izjemno redkim fenomenom narave. Zaprepadeno je zrl v ostanke mehko kuhanega jajca in se počutil opeharjenega. Dvakrat: ker je dobil jajce brez rumenjaka in ker je podlegel upanju, da bo vendarle nagrajen z rumenjakom. Pozabil je: če bo le enemu od sto tisočev med gosti hotela v tem obmorskem letovišču postreženo z jajcem brez rumenjaka, bo to on. Po drugi strani pa: kakšna je verjetnost, da pri zajtrku naletiš na mehko kuhano jajce brez rumenjaka? Ena proti deset tisoč? Ena proti sto tisoč? Ena proti milijon? Bi se to smelo šteti za neverjeten dosežek, h kateremu nihče ne sme upati, ker je tako neverjeten, njemu pa je uspelo kot za šalo? Magda bi bila ponosna nanj.

 

 

Agata Tomažič
O avtorju
(fotografija Jože Suhadolnik) Agata Tomažič je rojena v Ljubljani, kjer je obiskovala tudi vse izobraževalne ustanove, od OŠ Riharda Jakopiča do Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede. Doslej je izdala tri knjige, in sicer zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki (2015) in roman Tik pod nebom (2017, oboje Založba Goga) ter knjigo potopisov Zakaj potujete v take dežele? (CZ, 2016).