Nina Kokelj o poslani zgodbi
Ferdija sem spoznala avgusta 2015, v vroči prašni Turčiji.
Norica v dežju je podoba iz balade, ki sva jo sredi stare noči napisala z Markom Ropom. Rudren je slonček, ki ga je v Indiji obiskoval mojster Čeak, ko se je zdravil na ajurvedski kliniki. Poznam polja najbolj bele soli. Strah me je.
Strah poje dušo. Maroški pregovor. Naslov filma Rainerja Wernerja Fassbinderja. O tem strahu sem želela pisati. O tistem, kar je večje od njega. O lepoti ranega jutra, v katerem sem potrkala na Ferdijeva vrata.
Žari sonce juga.
“There is nothing as healing as human touch.”
(Bobby Fisher preden je šel na oni svet.)
***
Star vlak šklopota skozi morje sončnic, nasproti nje sedi moški, ves lep, lep, lep dan je, vroč, diši po čaju in po rožni vodi in moški zre vanjo.
Vpraša ga:
– Mi lahko popazite prtljago za hip?
– Da, da.
– Pa mi ne boste česa ukradli?
– Ne bom. Lažem, to da. Kradem pa ne.
Ko se vrne, on še kar zre vanjo in sta sama.
– Izstopiva,
se ji smehlja.
– Skupaj bova živela. Lepo ti bo z mano.
– Skupaj?
– V dobrem in v slabem. Skupaj.
Ženska se plašno zazira vanj in potem opazi, da ima on zelene oči. Na dnu trebuha jo žalostno zaskeli.
– Srečna boš. Kupil ti bom zlatega slončka Rudrena.
Čas se lepi od sladkosti, z brenčečim motorjem se peljeta po prašni poti, ne more si kaj, da ga ne bi poljubljala in na vrtu najde granatno jabolko, vse je nemogoče, vse je narobe, v deželi bo kmalu vojna, ponoči leži ob njem, čaka, da bo zaspal, da se ga nagleda, zjutraj gre v Madame Coco in kupi posteljnino iz belega platna z izvezenimi ptičjimi kletkami, v njih drobne ptičice. Na bazarju vriskajo prodajalci, na oknih visijo zastave, strah jo je, v kinu gledata risanke in se smejeta, in ko sedita na balkonu in zreta na cesto, jo vpraša, če bi se poročila z njim.
– Ženska si in jaz sem moški. Jaz ljubim tebe, ti ljubiš mene.
– Misliš resno?
– Čisto preprosto je.
– Že kot deklica sem sanjarila, da se poročim v tuji deželi, brez prič.
Drug drugega slečeta, sama sta sredi utripajoče daljne pokrajine s slanimi jezeri in so širna polja najbolj bele soli in najbolj žgoče svetlobe, v kateri obleče obleko, izvezeno, čudovito, v laseh cvetje in on je princ, svatje so njegovi prijatelji, potem se peljejo z ladjo in pijejo vino iz plastičnih kozarcev, kot da je vse prav, vse je prav, ona je ženska in on je moški in ljubita se, ona nikogar ne pozna, samo njega, katerega jezika ne razume in mu ne verjame, ampak nekaj v njej ga pozna, tam najglobje v sebi ga pozna, že ves čas, zanesljivo, pozna ga, ko pleše v čevljih iz kačje kože iz Dubaja in ne bo njen nikoli, čeprav sta se pravkar poročila.
Da potem tava v poročni obleki, bosa, tava, mraz je, čez hrib gre, gruča otrok stoji pod velikim dežnikom, vidijo jo in se ji smejejo, z okrutnostjo, ki jo premorejo samo otroci, smejejo se norici, v plašnem naletavanju snega, odrasli so obzirnejši, da že prej v njeni glavi ni bilo vse tako, kot je treba, da so ti tuji moški včasih lahko res usodni, zanimivi, privlačni, da pač ni vedela, čeprav bi morala vedeti, morala bi vedeti, kaj pomeni druga kultura, druga vera, ubožica.
In je nepremično zrla skozi okno v tih samoten dan, zrla v prelepo živalco.
Nihče ni vedel, nihče ni videl, kako stopa, prelepa, vilinska, v poročni obleki, za vedno srečna, karkoli že sreča je, kako stopa, sneg ne neha trositi jasmina, edina ženska je, edina ženska na svetu, popolna; gre,
skupaj z zlatim slončkom Rudrenom.
