/ 

Pred sprožilcem

aaa

Suzana Tratnik o motivu pisanja zgodbe

To je zgodba o varljivosti fotografskega spomina, saj tudi za sprožilcem nenazadnje vedno stojimo mi sami in določamo, katere prizore si bomo zamrznili za svoj simbolni spominski album. Ko se sklicujemo na preteklost, govorimo iz sedanjosti.

aaa

***

aaa

Ena fotografija mi ni jasna. Tista, na kateri smo tudi otroci. Sestri Metka in Zdenka sta s starši stanovali v Iluškini hiši, za katero je skrbel stari oče. Iluška je bila namreč njegova sestra. Že dolgo je živela v Tujini. V tisto državo je odšla še pred mojim rojstvom. Po vojni je nekdo šepnil, da naj bi izdajala, in morala je teči čez avstrijsko mejo ter potem odpluti čez Atlantik v Tujino. Ko sem slišala šepetanje o tem, sem imela pet let in nisem vedela, kaj je to, izdajati.
Poleg sester sva na fotografiji jaz in oče. On čepi in me objema, napol sedim na njegovem kolenu. Drži me, da ne bi padla, čeprav nimam kam. Na tej fotografiji slišim Larino pesem iz filma Doktor Živago.
bil je večer,
prav tak kot je nocoj
jaz pa s sanmi hitela sem domov
in vse bilo je še pred mano
To je edina fotografija v družinskem albumu, na kateri sva z očetom brez drugih družinskih članov in članic. Vedno se mi je zdela posebna. In zlagana. Kot da bi naju nekdo namerno sestavil, nekdo, ki je vedel ali vedela, da si fizično nisva bila pogosto blizu. Čepeti z otrokom je bila pač stvar matere. Oče se na fotografiji prijazno smehlja. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da me ima tam rad. Da me je imel takrat tam rad.
Ne vem, kdo je bil za fotoaparatom. Kdo nas je ujel v tistem trenutku sredi travnika pred staro tovarno Mura. Tovarna se je leta pozneje razširila čez ta travnik in odkupila tudi Iluškino hišo. Takrat je prišla iz Argentine, da bi jo prodala. Moji starši so bili že več let ločeni in stari starši mrtvi, tako da Iluška svojega brata od leta 1945 ni več videla živega. Z mamo pa sva jo videli prvič in zadnjič. Ko je prodala hišo, je z gotovino znova zbežala preko meje. »Nikoli ne veš, kje te kdo čaka, skrit za vogalom, da bi ti razbil glavo zaradi vojne,« nam je vedno pisala v pismih. Tedaj pa smo ona, mama in jaz stale na avstrijski meji in se poslavljale pred njeno vrnitvijo v Južno Ameriko. Jokale smo. Iluška je ponavljala: »Nikdar več, nikdar več!« Misleč, da se nikoli več ne bomo videle. In se tudi nismo. Moj oče je takrat, leta 1980, sploh ni želel srečati, čeprav jo je nazadnje videl kot mulec leta 1945. »On je tak,« mi je neizprosno pojasnila mama. »Na svetu so ljudje, ki jih drugi ljudje ne zanimajo.«
Zato mi ni jasna ta fotografija, verjetno iz druge polovice šestdesetih. Zdi se mi, da na njej očeta zanimam. Poziramo on in me, tri deklice. Videti je tako nepatriarhalno, sproščeno.
Kot sen. Kar tudi je. Nekateri sni so namreč realni, zgodovinsko dokumentirani in unheimlich.
Ko zaslišim Larino pesem, se ustrašim, da bom srečala preveč ljudi, ki jih drugi ljudje ne zanimajo.

aaa

***

aaa

Na poti na sodišče se počutim klavrno. Kot da bi šla na izpit, za katerega se nisem pripravila. Kot da bi se zanašala na plonk listke, na katerih so zgolj naključni podatki. Čeprav goljufati tako in tako ne zmorem.
Strah in slabo počutje pred izpitom sta še vedno signature move moje tesnobe.
Še enkrat moram prebrati Kvalejevo delo Izpiti in gospostvo.
Govorijo mi, da vedno preveč analiziram. Da se nenehno pripravljam za intelektualni spopad. Toda na drugi strani so izpraševalci, zloglasni zastopniki vednosti in gospostva. Izterjevalci vednosti. Vse situacije z izterjevalci so zame izpitne.
Zdaj sta na nasprotni strani sovražna vdova in mrtvi oče. Tukaj vednosti ni …
Jaz pa sedim v loži v teatru. Imam častno mesto zraven svoje Odvetnice. Bolje je kot v Drami, kjer se moram v loži ves čas nagibati naprej, če hočem dobro videti mimo stebra. V sodni dvorani pa imam dober razgled na oder in na prazne stole v parterju. Na moji desni je za svojo privzdignjeno mizo Sodnica, na levi v prvi klopi sedita Užaloščena vdova in Quasisin.

aaa

***

aaa

Hotela sem ga vprašati, kdo je posnel tisto fotografijo pred Muro. Celo preslikavo sem naredila posebej zanj. Tiščala me je v levem zadnjem žepu kavbojk, a je nikoli nisem izvlekla, kajti žulila me je kot adut, ki bi ga prehitro in zlahka zapravila.
»Tega vam na fakulteti ne povejo?« me je vprašal, ko sva sedela zunaj na klopi pred vrtom, ki ga je urejala njegova druga žena. Ravnokar sva si prižgala cigareti in pomolčala.
»Česa pa?« Saj sem vedela, kaj hoče slišati.
»Da je večpartijski sistem demokratičen. Zakaj imamo potem mi enopartijskega?«
»Pri nas vlada ljudstvo preko delegatskega sistema, zato ne potrebujemo več strank,« sem lahkotno rekla, vedoč, da je to kritična razprava med sistemoma, ne med nama.
Oče je ostro zažvižgal skozi zobe. »Pa kaj še! Lažejo vam. Vsem nam lažejo.«
Pokimala sem, kot da bi to morala vedeti tudi jaz, le da moram prej še diplomirati.
»Greva pogledat, če je kaj na drevesih.« Raje sem predlagala to.
Vstala sva in se odpravila okoli podnajemniške hiše, ki je bila nekoč kmečka. Tedaj pa ni bilo nobene štale več, le prazen skedenj, ograjen vrt in sadno drevje, raztreseno in pozabljeno okoli hiše. Ostarela lastnica je prišla na plano le, kadar je krevsala v poljski vece. Jezilo me je, ker je moj oče živel v taki bedi in je pozimi v mrazu hodil v zunanji vece. Dokler smo živeli skupaj v mestu in je oče še verjel v revolucijo, smo imeli kopalnico in stranišče v hiši, pozneje pa še celo vodo. Ampak oče je vedno trmaril. »Komunistični pes,« ga je v jezi označil moj stari oče. »Moj sin je komunistični pes. Jebala ga njegova proleterska revolucija.« Ko sem to slišala, sem imela šest let in nisem vedela, kako prepoznati komunistični lajež. Mi nismo imeli psa, sosedi pa. Sosedovo Izo sem šepetaje vprašala, ali je njihov pes kaj komunističen.
Prasnila je v smeh. »A si zmešana? Naš pes je Tarzan! In ni komunističen, ker je samo žival!« Tako sem izvedela, da moj oče ni samo žival. Čeprav je bil za propelersko revolucijo.
Veliko sliv sem pojedla kar z drevesa v sadovnjaku tiste opuščene kmetije. Oče mi je prinesel majavo lestev. Stala sem na najvišji prečki, se stegovala po visokih vejah in metala slive v širok star slamnik, ki sva ga našla v lopi. Vsakič, ko sem se stegnila po slivo in jo utrgala, mi je preslikana fotografija s prizorom pred Muro pokukala iz strganega žepa na kavbojkah. Tega takrat ni opazil nobeden od naju.
Nekaj dni pozneje sem jo izgubila in v mojem žepu ni bilo več posnetka Larine pesmi.

aaa

***

aaa

Odvetnica predlaga petnajst tisoč evrov kot nujni dedni delež. To sporoči Sodnici nekako naklonjeno in milo, kakor da bi hotela namigniti, kako dobrodušno smo spregledali to, da so me izbrisali kot Dedinjo. Potem pa še z osmrtnice kot žalujočo.
Ob omembi številke »petnajst tisoč« se Užaloščena vdova dvigne iz prve klopi in iz torbice vleče papirje. Ko jih scufa na plan, torbica telebne na tla. Quasisin jo uslužno pobere in odloži na njen sedež. Vse to dobro vidim, ker mojega razgleda iz lože ne moti prav nič. Ne kalijo ga niti dolga leta odsotnosti.
Užaloščena vdova naredi korak naprej k Sodnici, se za hipec ustavi in zaigrano zadržano pokopitlja na mestu, češ: »Če smem …« Pomaha s papirji.
Sodnica ji pomigne, naj pristopi. »Kaj imate tam, gospa?«
Z Odvetnico se spogledava. Neopazno skomignem.
»Oporoko, gospa Sodnica,« reče Užaloščena vdova.
»A tako. Kje pa je bila prej?« vpraša Sodnica.
»Doma, pri nama v predalu. Ves čas …« (Užaloščena vdova v didaskalijah zahlipa.)
Sodnica prikima z očmi. »No, pokažite,« tudi reče.
Vdova se oprime visokega roba sodniške mize in zahlipa. Pri tem glavo skloni globoko nad papirji v roki in jo nato visoko dvigne. Vedno znova in znova. Kakor ptič, ki se ne more in ne more napiti vode. Prebere dva stavka oporoke in bruhne v jok. Saj petnajst tisoč vendar ni malo. To je cela jeba. (V didaskalijah njene kronične bolezni, kapi, sladkorna bolezen, očesni pritisk, ne sledim več, revščina vsega tistega niča, ki ga sploh ni podedovala.)
Vdova je zlomljena, oporoko prebere Sodnica. Ko dobim v roke kopijo, Odvetnici šepnem, da je podpis ponarejen. Poznam Očetovo tehnično pisavo iz osnovnošolskih izkazov, ki mi jih je vestno podpisoval. Pod kotom 75 stopinj. V oporoki hvalisanje o tem, da me je finančno vzdrževal do mojega 25. leta, kot zahteva zakon. Najeta sila, ki je sestavljala pro forma oporoko, pozna zakone, ne pozna pa družine. Oče mi je alimente odpovedal, ko sem pri dvajsetih letih pavzirala na faksu. Nikoli nisem zaprosila za podaljšanje finančne pomoči. Malo ga je stalo, odpovedati se očetovstvu.
Ne ve, kaj se je vendar zgodilo in zakaj sem kar šla, se čudi Užaloščena vdova. V didaskalijah nabija, da me je Oče vse življenje klical in iskal. Pa da nikoli nisem dvignila telefona in nisem hotela govoriti z lastnim Očetom. (Čeprav nikoli nisem imela stalnega telefona.) Oče bi mi dal denar, zatrjuje ona, če bi jaz le prišla prosit zanj. Zdaj pa bi rada njej pobrala nekaj, česar ona tako in tako nima.
Quasisin, ki sedi na levi, ima majhno vlogo, a jo je dodobra zvadil. Verjetno zadnjih petindvajset let, odkar je bil v njunem namišljenem rejništvu. Brez njega bi ta predstava pogorela. Pa samo za en stavek gre!
»Mene bi bilo sram!« mi reče in ponosno kima v znamenje strinjanja s samim s seboj.
Na levi strani imam slepo pego.

aaa

***

aaa

Ko sva se takrat, pred desetletji, z mamo vrnili iz Srbije, je bilo nekaj novic v tem malem mestu. Stara mama je v času moje odsotnosti umrla in oče me je obiskal. Prvič po treh letih. Videti je bil miren, kot da bi se navadil izgube vsega prejšnjega življenja. Imela sem trinajst let in nisem vedela, kaj je to, navaditi se.
Bil je vroč avgustovski dan leta 1977, ko me je odpeljal na grob svoje matere in moje stare mame. Pokopali so jo zraven starega očeta. Čez leta bo ta grob ostal moja edina vez s paternalno družino.
Datum njene smrti je bil že vklesan.
»Grob je nagnjen,« sem rekla. »Postrani visi.« Ko sem to izustila, sem se vprašala, ali lahko kaj visi tudi naravnost, ne le postrani.
Nisem vedela, o čem govoriti, toda oče se za moje besede tako in tako ni pretirano menil. Prebrala sem ga, da mi hoče nekaj sporočiti.
»Že dolgo je pod kotom 75 stopinj,« sem nadaljevala in ga sočutno pogledala. V resnici mi je bilo žal, ker na spomeniku ni bilo fotografij pokojnikov.
»Postrani visi zato, ker je stara mama po smrti starega očeta prehitro dala postaviti ploščo na grob.«
Počutila sem se odraslo, ko sem brez konca in kraja govorila take traparije. Morda sem pričakovala, da je oče pričakoval, da sem v treh letih, odkar se nisva družila, odrasla.
Cigareto si je prižgal z vžigalico in jo upihnil. Domač vonj po žveplu me je spomnil na kadilo in na staro mamo v cerkvi.
»Kot veš, nama je zapustila po pol hiše. Vsakemu,« je izpihnil dim.
Pokimala sem.
»Kaj boš ti s svojo polovico?« me je vprašal, kot da bi se pogovarjala o zadetku na srečelovu. In hitro nadaljeval: »Najbolje je prodati. Denar od svoje polovice daš na banko in ga potem črpaš za študij.«
Spraševala sem se, ali še ni slišal za štipendijo. Nisem pa na glas komentirala, ker je o tem odločala moja skrbnica.
»Ja, ja, najlaže je prodati in zapraviti,« sem jo že slišala govoriti. »Naj gre njegova baba v službo.«
Moja skrbnica je bila moja mama.

aaa

***

aaa

Na sodišču pa imamo solo Užaloščene vdove. Z enim takim šibkim dramskim lokom. Nekoč sva bili prijateljici, lamentira ona. Ne ve, zakaj sem ju nehala obiskovati. Zakaj sem zapustila Očeta. Zakaj? Oče me je iskal vse življenje. Razmišljam, v katero antično klasiko bi to umestili. A dramski lok se je že zravnal. Njen sklepni nagovor je, da je bilo vse imetje že vselej njeno. Če jaz hočem kaj pobrati, naj tožim mrtvega Očeta v grobu.
Ne vem, kje je Očetov grob. Ni me obvestila o pogrebu. Novica je prišla do mene preko sla, ki ga nisem smela ubiti.
Zamišljam si ta pogreb, vso scenografijo iz poročanja mojega sla. Pred odprto jamo govori naša nekdanja družinska prijateljica Anča. Ima lep govor. Vedno je lepo pisala, risala in pela. Da je Očetu družina veliko pomenila. Skoraj toliko kot Bog. Da je bil dober družinski Oče. Take stvari je prebirala Anča pred odprto jamo.
Po ločitvi od moje Mame je vajo iz očetovanja ponovil na Quasisinu in dobil plaketo na pogrebu.
Moj Oče je postal oče v grobu. Takrat naj bi postal tudi vernik. Nikoli ni bil nič od tega. Ali pa samo jaz ne vem, ker je že zdavnaj odšel.
V didaskalijah pa Odvetničin šepet o tem, da bodo potrebni sodni izvedenci za preverjanje avtentičnosti Očetovega podpisa. To pa stane. Treba bo dokazovati obstoj dediščine. To pa stane živcev.
Tako se prizorišče s Sodišča premesti na Pokopališče.
Ta proces je mrtev. Grobovi se ne odpirajo zlahka.

aaa

***

aaa

Strmim v oko fotoaparata in zadržujem sapo. Zdenka je rekla, da si na fotografiji večno lepa in mlada, če pred sprožilcem ne dihaš. Mlajša sestra Metka ji je navrgla, da je zdaj še vsaj mlada, čez leta pa ne bo ne eno ne drugo. Tokrat si nista skočili v lase. Ni bilo priložnosti za spopad, ker smo že pozirale. Jaz pa nisem vedela, da se lahko poleg solz zadržuje tudi sapo. Oko kamere je prežalo na nas in nas ulovilo v čudoviti drugi svet. Čakali smo na strel sprožilca. Ponavadi je poknil večkrat. Vedno me je žulilo, zakaj od fotografov dobimo samo posnetek ali dva, vsi drugi pa brez pojasnila izginejo.
bil je večer,
prav tak kot je nocoj
jaz pa s sanmi hitela sem domov
in vse bilo je še pred mano
Lara … mmmm … Lara … mmm …
Sedim na očetovem kolenu in skozi njegovo žvižganje odbiram besede. Vsakič, ko zajame zrak, me stisne okoli pasu, čeprav sedim trdno. Tu in tam se pohecam in se nagnem na levo ali na desno, kot da bi se hotela zvrniti po tleh.
»Glej zdaj,« me hoče umiriti. »Glej ptičko!«
»Kakšno ptičko vendar!« Hihitam se. »Gleda se v oko fotoaparata.«
Ko to izustim, sem važna, ker dobro vem, da Zdenka in Metka ne vesta, o katerem očesu govorim. Na televiziji sem namreč videla prispevek o tem, kako lahko oko kamere ulovi ljudi za večno, če je fotograf res dober. Nekateri s fotoaparatom lovijo tudi živali, celo tiste divje v džungli, drugi pa gole akte ali pa objekte. Nisem vedela, kakšni so objekti, ker jih še nisem srečala.
Sem pa strmela v fotoaparat, z enako okamenelim pogledom kot moj oče ter sestri Zdenka in Alenka. Mirno smo čakali, da nas njegovo oko ujame za večno, če bo fotografinja res dobra.
»Še enkrat, prosim!« je nasmejano rekla, ko nas je navihano pogledala z leve strani aparata, da se je za trenutek zazdelo, kot da je obstal v zraku, sama pa je stopila okoli njega. »Dobri ste! Sem gledat! Ku-ku!« Pokimala je in obraz spet skrila za aparat. Čisto vsa je izginila v očesu kamere.
»Jaz pa njo poznam,« sem šepnila, da moje besede ne bi pokvarile fotografij, kar se je rado dogajalo.
»Koga ti poznaš?« Zdenka je posmehljivo prhnila in pogledala svojo sestro, češ, a slišiš to. Namrdnila sem se. Z otroki se ne moreš pogovarjati. Žal moj oče ni bil nič boljši od njiju.
»A žensko, ki nas slika?« me šaljivo vpraša, le da se mi ne posmehuje. Njegov kadilski krehet je naklonjen, razumevajoč. Tako iz srca se je smejal, ko je bral Alana Forda.
Navdušeno pokimam. »Žensko, ki nas fotografira!«
»Ne moreš je poznati,« reče oče in njegov smeh se razlomi v kadilski kašelj. »Le kako? Še nikoli prej je nisi videla.« Živahno kašlja naprej in neha govoriti.
»Poznam, poznam!« trmasto trdim tako kot stara mama, kadar nas prepričuje, da poleg Stalina, kralja Aleksandra in Tita obstaja tudi Jezus, le da ni stalno na Zemlji. Se mu pač ne da več.
»Videla sem jo hoditi naokoli po pokopališču, vedno v očesu kamere! Vprašaj doma staro mamo, če mi ne verjameš! Skupaj sva bili v mestu.«
Oče odmahne z roko, češ, praznje marnje, a se zabava. »Njo bom spraševal! Ona še Jezusa vidi!«
»Jezusa vidi!« enoglasno ponovita Zdenka in Metka in prasneta v smeh. »Na pokopališču vidi Jezusa!«
Od smeha se valjata po travi.
»No, kaj pa je iskala ta tvoja prijateljica na pokopališču?« se nasmehne oče in me poboža po glavi, ker se že držim na jok. »Kaj naj bi tam fotografirala?«
»Tvoj grob je iskala!« jezno siknem skozi zobe. Zdaj zadržujem solze, ne sape. »Pa ne skrbi, zdaj te je našla tukaj z nami! Ujela te je v fotografijo. Kogar ujame, ta se ne vrne nikoli več! Ker sem jaz tako rekla!«
Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Zdenka in Metka se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha.
Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: »Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.«
Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si.
Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim. Ne slišim več Larine pesmi. Oglušela sem od ljudi, ki jim ni mar za druge ljudi.

aaa

aaa

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Suzana Tratnik
O avtorju
Suzana Tratnik (1963, Murska Sobota). Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT filma. Objavila je sedem kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010), Rezervat (2012) in Noben glas (2016); tri romane: Ime mi je Damjan (2001), Tretji svet (2007) in Tombola ali življenje! (2017), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lep dan še naprej (2011), dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo in leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze in strokovne literature.