/ 

Dan ni bil dovolj dolg

 

Goran Vojnović o poslani zgodbi

Zgodba je nastala iz tistega nenavadnega občutka osamljenosti, ki te prevzame, ko nimaš s kom deliti svoje žalosti ob izgubi, ker tisti, ki si ga izgubil, pripada nekemu oddaljenemu, tujemu svetu in so vsi žalujoči daleč stran.

 

***

 

Zjutraj sem izvedela, da je umrla Jadranka. Morala je umreti, da sem se spomnila njenih pesmi. In očeta, ki govori, da ima Jadranka prijeten glas. In mame, ki mu odgovori, da bi imel zanj še štedilnik prijeten glas, če bi pel narodne pesmi. Jadranka ne poje narodnih pesmi, temveč šansone, jo pouči oče. Ti ne ločiš šansona od šampona, odvrne mama.

V mojem spominu.

Med tuširanjem sem poskusila zapeti Jadrankino pesem o dnevu, ki ni hotel biti daljši. Jaz, ki nikdar ne pojem. Spomnila sem se melodije in prvega verza, potem me je zmanjkalo. V kopalnem plašču sem sedla za računalnik in vtipkala njeno ime v brskalnik. In ga izbrisala. Nisem želela tja. Nisem želela, a je bilo prepozno. Vse bi lahko midva, če bi bil daljši dan. Tako je pela Jadranka in vedela sem, da bo moj dan dolg, predolg. Morda se sploh ne bo končal.

Nisem šla na facebook. Fotografije mojih prijateljev so v statuse najbrž pisale verze Jadrankinih pesmi. Če bi jih brala, bi se mi morda zazdelo, da žalujemo skupaj, da delimo žalost na neboleče koščke. Kar bi bila le še ena virtualna laž. Offline sem se počutila osamljeno kot še nikoli. Jadrankina smrt mi je razkrila, da je moja žalost samo moja.

Lahko bi pisala Ameli v Toronto, ali Jeleni na Dunaj, lahko bi jima pisala o Jadranki, o mami in očetu, ju povabila na srečanje v skupnih spominih. Njuni odgovori bi bili polni smajlijev, ki bi mi sporočali, da tudi onidve vidita in slišita strica Avda in teto Daro, kako se prepirata o razliki med narodno pesmijo in šansonom.

Ampak jima nisem hotela pisati. V preteklost sem se znala vrniti tudi brez njune pomoči. Spominov sem imela toliko, da bi jih lahko prodajala na e-bayu. Že če bi lahko komu prodala vse, ki jih ne uporabljam več, bi obogatela.

Predvsem pa nisem nostalgik. Če bi lahko odšla v čas, ko se z radija zasliši Jadrankin glas in moj oče zavpije Tišina!, da lahko nemoteno momlja besedilo njene pesmi, se ne bi vrnila. Ni mi bilo lepo tam. Ni mi bilo lepo takrat, ko je bilo vse lepše in boljše.

Tam, takrat je vse crkovalo. Dvigala, hladilniki, stoenke. Potepuški pes je neopazno trohnel na našem dvorišču. Tam, takrat sem se doma le izmikala zadahu zmačkanega očeta, maminim zaskrbljenim očem, ki so tonile v globino podočnjakov, in bratovemu pubertetniškemu posmehu. Tam, takrat, so se vsi izmikali vsem. V hišah je ljudi zakrival cigaretni dim, na ulicah pa megla. Megla, ki sem jo morala ljubiti, ker je bila naša megla.

Ko pomislim na tam in na takrat, pomislim na stopnišče v našem bloku; na prezgodnji zimski mrak; na od pomladi pregorelo žarnico na petem nadstropju, na zažgana stikala; na vonj smeti, ki pred sosedinimi vrati potrpežljivo čakajo enega od njenih fantov, da jih odnese do smetnjaka na ulici; na kričanje iz enega zgornjih stanovanj, ki je iz dneva v dan postajalo glasnejše, a so vsi le ugibali, kdaj bo naposled utihnilo.

Nikoli se nisem želela vrniti tja in še manj v takrat, po katerem je odmeval Jadrankin glas. A tukaj in zdaj ni nikogar, ki bi vedel, kako prijeten glas je bil to. Nikogar, ki bi vedel, da Jadrankin dan ni bil dovolj dolg. Nikogar mojega ni v mestu, ki bi bilo rado moje. V mestu, kjer imam fanta in prijatelje in službo in stanovanje. Pa svojega branjevca na zelenjavnem trgu, mesarja, ki mi odreže najboljši kos mesa, zobozdravnika, ki me pregleda, četudi nisem naročena. In lokal, kjer mi natakar včasih izpolni glasbeno željo, čeprav ne bi smel spreminjati playliste.

V mestu, ki bi bilo rado moje, imam veliko več, kot sem imela v mestu, ki me ni imelo rado, a je bilo moje. A tam in takrat je moje, tu in zdaj pa ni in jaz sovražim, da je tako. Sovražim, ker tega ne morem razumeti, in sovražim sebe, ker vse to nima smisla. Najbolj pa sovražim to, da tu in zdaj ni človeka, s katerim bi spregovorila o smrti pevke prijetnega glasu. Nikogar ni, ki bi govoril jezik moje žalosti.

Tudi Gerhard ne govori tega jezika. On me ima rad in on se trudi razumeti me, a Gerhard ne govori jezika moje žalosti. Najbrž ga nikoli ne bo govoril. Zato mu nisem povedala za Jadranko. Tudi on meni ne bi povedal, če bi umrla pevka, ki jo je nekoč poslušala njegova mama. In jaz ne bi razumela, če bi ga to razžalostilo. A Gerharda tu in zdaj sovražim ravno zato, ker ne more razumeti, kar je nemogoče razumeti. Kako naj razume, da čutim nekaj neizrekljivega, neimenovanega in sovražim vse, ki ne čutijo enako.

Ko ob koncu najinega telefonskega pogovora Gerhard kot vselej reče: se vidiva zvečer, jaz ne ponovim njegovih besed. Jaz vem, da se zvečer ne bova videla.

Vračam se tja, od koder sem prišla, Gerhard. Letos ne bom za božič s tvojimi, ampak z mojimi. Prvič po štiriindvajsetih letih.

Nihče njegovih me ni nikdar pošiljal tja, od koder sem prišla. A zdaj jih zato sovražim. Ker nikdar nisem mogla biti jaz tista, ki razume njihovo drugačnost. Gospa in gospod Kohl nista drugačna. V njuni jedilnici je miza iz velikanskega kosa lesa, ki ga je gospod Kohl nekoč lastnoročno odsekal na posestvu svojih starih staršev. Gerhardova mlajša sestra Anna in njen labradorec Sam nista drugačna. Sam ima želodčne težave in Anka preizkuša homeopatsko metodo zdravljenja. In tudi Gerhard ni drugačen. On ima veliko zbirko vinilnih plošč. Tri tisoč jih ima in med njimi je tudi plošča Filigranski pločnici zagrebške Azre. Mojega benda.

V mestu, ki bi bilo rado moje, sem drugačna jaz, ki se mi zdi nenavadno, da se najina soseda gospa Schladming, ko jo srečam v veži hiše, pretvarja, da ne vidi, da vlečem za seboj dve potovalki. Dober dan, reče gospa Schladming. Dober dan, ji odgovorim. Zamolčim, da je zame dober dan enak prejšnjemu.

V mojem mestu sem sovražila sosede, ki so vselej opazili mojo novo pričesko, bratovo povito roko, mamin prehlad. Le očeta niso opazili, ko je pijan prenočil v dvigalu. A tukaj in zdaj sta bila za gospo Schladming tudi moji potovalki moj pijani oče, ki spi v dvigalu. Jaz sem bila moj pijani oče, ki spi v dvigalu. Nihče me ne opazi in zaradi tega sem ljudi v mestu, ki bi bilo rado moje, zlahka vzljubila. In jih zasovražila. Slepce.

Prišli so tudi časi, ko sem si zaželela, da bi me nekdo ure in ure vozil po ulicah mojega mesta. V tišini. Sebe sem si v svojem mestu predstavljala kot pogled skozi okno avtomobila. Brez besed. A taksisti v mojem mestu nikoli niso znali molčati. V štiriindvajsetih letih so najbrž potrošili že vse besede, a ne dvomim, da še vedno govorijo. In sprašujejo. Taksisti v mojem mestu še vedno hočejo vedeti.

Tukaj in zdaj pa ljudje drug o drugem le ugibamo. Jaz ugibam, da je taksist, ki me v tišini pelje na avtobusno postajo, Armenec. Ugibam, da ima mlajšega brata, ki bi se rad preselil k njemu. Ugibam, da sta oba z bratom v Armeniji, ali pa morda v Turčiji, končala tekstilno šolo in z diplomo v žepu gledala zapiranje lokalne tekstilne tovarne. Ugibam, da mu tam in takrat ni bilo lepo. Ugibam, da je zadovoljen, ker tukaj in zdaj vozi taksi. Ugibam, da se noče vrniti v Armenijo. Ugibam, da bi se, če bi se vrnil v Armenijo in bi vozil taksi po Erevanu, pogovarjal s potniki. In nočem poznati njegovih ugibanj o meni.

Za razliko od taksistov v mojem mestu, je ljudi v mestu, ki bi bilo rado moje, strah odgovorov in zato ne postavljajo vprašanj. Ne vprašajo me, zakaj grem tja, od koder sem prišla. Prvič po štiriindvajsetih letih. Povejo le, da ne prodajajo vozovnic za tam, od koder sem prišla. Prodajalka vozovnic na avtobusni postaji mesta, ki bi bilo rado moje, še ni slišala za tam, od koder sem prišla. A ker je prijazna, bi mi želela pomagati. Prepričana je, da potrebujem njeno pomoč, in me sprašuje, katero izmed mest, v katera peljejo avtobusi z njene postaje, je najbližje mojemu mestu.

Smrklja, ki ni nikoli slišala za moje mesto, bi mi rada pomagala.

Poznaš Jadranko?

Smrklja odkima.

Ne poznaš Jadranke Stojaković?

Tikam jo, smrkljo.

Danes je umrla.

V vrsti za mojim hrbtom stoji mršavi študentek, za njim pa lepa temnopolta mama z lepim temnopoltim otrokom. Smrklja mi ne more več pomagati. Nepisana pravila ji velevajo, da me mora odsloviti. Iz obzirnosti do potnikov, ki bi radi kupili karto do mesta, za katerega je že slišala. A jaz vztrajam pred njenim okencem in kršim njena nepisana pravila. Gledam ji naravnost v oči. Tega ni vajena. Tega ni v nepisanih pravilih. Tega se tukaj in zdaj ne počne.

Ali greste na pogreb? me vpraša.

Če nisem bila na pogrebu svojih staršev in svojega brata, sem lahko opravičeno odsotna z vseh drugih, se ti ne zdi?

Smrklja vzame v roke telefonsko slušalko in me prosi, naj počakam. Poklicala bo nekoga, ki mi bo pomagal. Ki bo pomagal njej vzpostaviti red, ki sem ga jaz porušila.

Odmaknem se od smrkljinega okenca, a le toliko, da se moj plašč dotika jakne mršavega študentka, ki kupuje vozovnico do Leipziga. Poslušam, česar ne bi smela poslušati. In ne pretvarjam se, da ne poslušam. Vdrla sem v njegovo zasebnost in se udobno namestila v njej.

Greš tudi ti tja, od koder si prišel? vprašam.

Leipzig je preblizu, da bi ubožec lahko razumel moje vprašanje. A čeprav ne razume, je razumevajoč. Naučili so ga, da mora biti razumevajoč do nerazumljenih. Nasmehne se mi, medtem ko čaka, da mu smrklja vrne drobiž.

Nikoli nisem razumela tukajšnjih nasmehov. Zato sem jih zasovražila.

Jaz grem tja, od koder sem prišla. Božič se bliža in bi rada razveselila ljudi. Tukaj in tam.

Mršavi študentek me ne posluša več in se niti ne pretvarja, da me posluša. Njega čaka avtobus za Leipzig. Ugibam, da ga bo na postaji v Leipzigu pričakala njegova mama. Ugibam, da ga bo celo pot do doma spraševala o stvareh, ki je ne zanimajo. Ugibam, da ji bo mršavi študentek odgovarjal z da in ne. Ugibam …

Selma?

Gerhard ima prijeten glas. Lahko bi pel narodne pesmi. Ali pa šansone.

Kaj delaš tukaj, Selma?

K svojim grem. Božič hočem preživeti s svojimi, ne s tvojimi.

Pojdiva domov, Selma.

Jadranka je umrla.

Ne. Umrla je Esma. Esma Redžepova. Jadranka Stojaković je umrla v začetku maja. Tudi takrat si bila tukaj. Saj se spomniš?

Spomnim se. Kako se ne bi spomnila. Letošnji prvi maj sem hotela preživeti s svojimi. Ker je bil tam in takrat prvi maj naš največji praznik. Oče se je za prvi maj najbolj napil. A sem ga kljub temu sovražila manj od drugih naših praznikov. Ker smo praznovali ob izviru naše reke in sem lahko med praznovanjem ušla v gozd. In zvečer iz svojega skrivališča opazovala mamo in očeta.

Pojdi ponjo, tebi se bo pokazala, reče mama.

Ne, ti pojdi, pred tabo se je skrila, reče oče.

Jaz grem lahko domov tudi brez nje. Jaz imam dovolj teh skrivalnic, reče mama.

Jaz grem lahko domov brez tebe, reče oče.

Mama zajoka. V mojem spominu.

Pojdiva domov, Selma. Doma imam Esmino vinilko. Lahko bi jo poslušala, reče Gerhard. Gerhard, ki ničesar ne razume.

Nočem poslušati Esme. Esma ni imela prijetnega glasu. Jadranka je imela prijeten glas.

 

 

Goran Vojnović
O avtorju
(fotografija Tanja Draškić Savić) Goran Vojnović je pisatelj, scenarist, režiser in kolumnist. Objavil je tri romane in zbirko kolumn ter režiral več filmov. Piše tudi za gledališče. Živi in dela v Ljubljani.